Malo po novem letu, ko je bil zunaj še precejšen mraz, je Aleš našel belo miško. Pred gostilno v soseščini. Ko je družbo v notranjosti povprašal, če je še kdo videl bele miši, je požel salve smeha.

Pa vendar je bilo res. Tam pod smreko je čakala bela miška na novi dom. Kaj bi lahko naredili? Opremili smo prazen akvarij s podlogo, nabavili hrano za glodalce in začeli skrbeti še za miško.

Vsakih nekaj dni ji je potrebno povsem zamenjati vse škatlice, steljo in ostanke hrane. Takrat ima več ur dela, da vse premakne po svojih željah in uredi predore ter nadstropja. Neverjeten smisel ima za gradnjo. Vsako škatlico zgrize in oblikuje v uporabno hiško, kamor hodi spat.

Kaj zelo družabna pa ni, saj nam ne daje občutka, da se sploh zaveda naše prisotnosti. Gibanje in zvok jo ne pritegneta. Reagira samo na vonje in le tako poišče tudi hrano.

Obdobja hranjenja, spanja in gradnje so se izmenjavala v nekem ciklu, bila je aktivna tako ponoči kot podnevi, pa vseeno je večina dneva prespala.

Tako je bilo zadnja dva meseca, včeraj pa se je njeno vedenje povsem spremenilo. Začela je tekati v krogih po kletki in teka neprestano že skorajda 24 ur. Ne ustavi se več, ne spi, ne je, samo teka.  Kaj je povzročilo to hiperaktivnost?

Je zbolela ali pa čuti kaj več kot mi? Včasih spremenjeno vedenje živali sovpada z zemeljskimi spremembami. Doma sedaj mene vsi čudno gledajo, jaz pa zaskrbljeno gledam miš.

Danes bi morala na Šentiljsko. Vsaj tako je pisalo v koledarju zadnji mesec, odkar je Rajko objavil razpis. Vendar bolj, ko se je približevala sobota, bolj sem bila neodločna. Pa mraz, pa sneg, pa koleno, pa daleč, pa skupina, ki bo prehitra.  Kaj če ne zmorem? Skratka, priznam, nisem upala na 53km pot v snegu in temperaturah okoli -10°C.

Rajko, takoj se prijavljam na naslednjo, ker verjamem, da odslej teh bojazni ne bo več.

Kajti Aleš si je zamislil eno tako varno, kratko, krožno turo. Sinoči smo na občnem zboru Krtov bili zelo pogumni in se vse dogovorili. Še Janeza je uspel pregovoriti, da se zjutraj dobimo v Blagovici in naredimo del Rokovnjaške poti.

Obljuba dela dolg in tako je bilo treba ob nemogočih razmerah iti na pot, petnajst minut vožnje stran. Na cestninski postaji Kompolje so izmerili -9°C, bril je močan veter in padal je sneg. V Krtini ves dan ni zapadlo 5 cm snega, medtem, ko je nas čakala prava snežna avantura.

 cerkev Sv. Neže na Golčaju

Ampak, Janez je bil na zbirnem mestu in ni bilo druge, kot da zagrizemo v hrib. Začetnega mraza v tisti strmini proti Golčaju, ki spominja na hojo po steperju, sploh nismo več čutili. Kmalu smo odmetali dodatne puloverje in se zapodili Trojanam naproti.

 partizanski spomenik na Golčaju

Pokrajina pa je postajala vse lepša in lepša. 

 malce pomrznjeni obrazi

Po dveh urah in petnajst smo že bili na Trojanah. Privoščili smo si krofe, razen Aleša, ker sam hodi naokrog raje brez hrane, ki ga ovira. Je dobil zato krofe, ki so jih doma otroci željno pričakovali, kar v nahrbtnik.

Pot nadaljujemo čez cesto in gremo v nasprotni hrib. Pot od Trojan do planine Lipovec pelje po zasneženem kolovozu. Pot se začne vleči že po pol ure, ker je monotona. Grape, gaženje po svežem snegu po gozdni cesti počasti postaja utrudljivo in boleče za mišice  na nogah. Mine še nadaljna ura, ko končno pridemo do planšarije Lipovec.

 Lipovec

Že na daleč se vidi, da v koči ni nikogar. Nobenega dima ali drugega znaka življenja ni videti. Zato gremo naprej. Čaka nas še dobršen del strme poti do Špilka. 

Današnja pot čez Golčaj je tudi del evropske peš poti E6, vsa današnja trasa pa je del Rokovnjaške poti, ki v celotni dolžini 58km še čaka na primerno družbo, da jo dokončno spoznamo.

 Špilk 957m

Na vrhu Špilka je ličem in urejen bivak, ki nudi potrebno zavetje planincem. Tudi mi smo nameravali počiti in spiti naš čaj, vendar je temperatura v bivaku kazala -10°C, zato je bil edino pametno se čimprej spraviti ponovno v gibanje. Tokrat že v ciljno dolino.

 več kot meter snega

Vendar vremenskega olajšanja še daleč ni bilo konec. Najprej so nas na poti pričakali pravi metrski snežni zameti in druge pasti.

 rogovile pod snegom

Takšnih in drugačnih padcev ni manjkalo, ker nikoli nisi vedel, kako globoko boš stopil. Nanosi snega so zakrili vse luknje in veje v gozdu. Sledil je še najhladnejši del poti. Veter je pihal z vso močjo, nosil sneg in mraz. V trenutku so vsi moji naglavni trakovi zmrznili in otrdeli, zmrznile so rokavice. Ko sem si v naglici oblekla še rezervni pulover, je jakna, ki sem jo medtem slekla sama stala pokonci, kajti vse je bilo trdo od ledu.

 ledeni veter

Ko smo spet prišli v dolino, kar nismo mogli verjet. 19km, malo manj kot šest ur na poti in toliko doživetij.

 smejalo se nam bo še lep čas

Bi ponovili? Seveda!

Ko bodo ukinili še študentske bone, tile drugih strank ne bodo več imeli. 

Kraj: Pizzerija v osrčju Cityparka, BTC, Ljubljana

Čas: danes med 17. in 18. uro

Družba za omizjem: družina

Naročeno: 3xpizza, ena od teh na študentski bon + pijača

Račun: 31,60€ 

Popust za bon;: 2,63€

Izguba dostojanstva: priceless

Da je mladenič v vlogi natakarja postregel študentski menu, smo morali večkrat urgirati. Nazadnje smo prej dobili račun kot postreženo hrano. Vzvišeni natakar je še naprej zanikal njegove napake, meneč, da je vse postregel. Predvsem pa se mu ni zdelo potrebno razlagati, kaj sodi k meniju.

Odšli smo brez opravičila, pospremljeni s fantovo opombo, da itak ne streže samo nam.

Tako veliko ponižanja za 2,63€ še nisem prejela. 

Al Capone - prvič in nikoli več!

Ko sem po službi pešačila proti avtu, je mojo pozornost pritegnila rahlo zibajoča in premikajoča se tabla v križišču. V mrazu, ko sem roke zakopala globoko, najgloblje v žepe toplega plašča in potegnila ovratnik do nosu, nisem mogla verjet, da nekdo stoji tam in osvešča mimoidoče na tak učinkovit način. 

Gre za preventivno akcijo Javne agencije RS za varnost prometa.

Meni sta pa fanta povedala, da sta tam že od jutra in kar malo mi je bilo hudo. Je zaradi naše lahkomiselnosti treba nekomu stati ves dan v mrazu?

Načrt za soboto je bil popolnoma drugačen. Še v petek sem upala, da bom končno lahko preizkusila čisto nove dereze, ki so mi jih Krti podarili za rojstni dan. Lepe in ostre, lepo zložene v namenski torbici bodo čakale na naslednjo priložnost. Zimsko usposabljanje je zaradi premalo snega in premalo prijavljenih prestavljeno za nedoločen čas. Bova pa naslednjič, ko bo res pravi čas, opremljena z Alešem oba.

Nande je imel svoje aktivnosti s taborniki in nama se je nasmihal prost dan. Kaj bi čakala doma, še nikoli nisva in tako sva se podala na pot skorajda od doma.

 na Sv. Trojici pri -6 stopinjah

Bilo je tako lepo zamrznjeno in škripajoče pod nogami, da me niti vzpon na Murovico in Cicelj še ni ogrel. Povrhu vsega pa sem ugotovila, da so moje okončine povsem trde in nerazgibane.

 malo pod Miklavžem

Od Ciclja naprej proti Miklavžu in že sva pri razcepu. Treba se je odločit in tvegat. Greva torej en krog, na trening za letošnje trekinge in druge izzive? Prvi bo že čez dobra dva tedna po Šentiljski poti. Tukaj se mi je nivo adrenalina že toliko dvignil, da sem z veseljem krenila po delu E6 poti pri nas, najlepši, ko se spušča proti Veliki vasi, ker je vedno vsa sončna, mehka, razgledna in vabljiva.

 del E6 poti od Miklavža proti Senožetim

Sedaj je cilj znan. Greva na Janče, pogledat enkrat dostop z našega konca. Kmalu sva v dolini in prečiti morava Savo prek mostu, ki ne premore prostora za več kot en avto. Počakava na prazno cesto in v dir. Pa tudi tako nisva bila dovolj hitra, za petami sva imela že avto, ki naju je milostno sledil. 

 most čez Savo

Na drugi strani naju čaka Jevnica z množičnimi kažipoti za Janče. Pa še markacij je na pretek, za isto pot so narisane posebne markacije za planinsko pot, Evropsko pešpot,  zasavsko planinsko pot in Badjurovo pot.

 oznake planinskih poti

Od tu pa spet strmo v hrib. Malo nad vasjo se uzreva nazaj in Cicelj se že vidi tako daleč tam zadaj.

 Cicelj in sv. Miklavž v ozadju

Mraz kar ne popusti. Danes tudi na soncu ne gre čez ledišče, kar nama prihrani blatne čevlje na priložnostnih brezpotjih.

 Janče

Na Jančah sva presenetljivo hitro. Po dobrih treh urah hoje se v prostranem planinskem domu že grejeva s čajem in domačim skutnim zavitkom. Kar malo se zasediva, saj se nama zdi, da imava časa na pretek.

Za povratek izbereva drugo pot, ki pelje proti Lazam. Izredno lepa gozdna pot je tudi izredno strma in mene pri sestopu začne boleti koleno. 

 strma pot proti Lazam

Zgodba prejšnjega leta se torej ponavlja. Na srečo tokrat na domačem terenu, pa vseeno mnogo prezgodaj. Nisem še utrujena, moje koleno pa že ne zmore več. To naju zelo upočasni.

Zato sem tem bolj vesela, ko sva spet pri Savi. Tokrat lahko z mostu opazujeva Savo, ki je neverjetno bistra in deroča.

 Sava pri Dolskem

Ko se pot ponovno vzpne proti najinemu izhodišču, moje koleno popusti. Problem je ponovno samo hoja navzdol. Če želim ohraniti in nagraditi svoje trekinške izkušnje, bo potrebno prej trdo delati. 

Motivacija?! 

Morda takšna lepa slika prehojene poti, 25 km, pet ur in pol.

Res je užitek svoj trud pogledati na Googlu. (klik)
 

Približno leto dni nazaj mi je Nataša podarila foto album. Z lepimi željami in dobrimi nameni, da bo lahko kdaj videla tudi naše fotografije, ki jih včasih pokažemo svetu na spletu, še večkrat pa jih naslednji dan po dogodku  za vedno prepišemo v arhiv in tam so še dandanes.

No, jaz sem seveda veselo obljubila, da bom enkrat pa res natisnila tiste talepe fotke, samo malo časa potrebujem, da jih uredim. Pa je minilo leto dni in ne, nisem pozabila. Še na morje sem nesla prenosni disk in željo, da kaj uredim. Pa nisem, ker sem globoko v sebi dobro vedela, da je to ena strašna naloga.

Izbirati med spomini. Vse fotke bi si zaslužile priti v album. Vsaka zase zaznamuje nek trenutek, določne ljudi in njihova doživetja. Pri prebiranju le teh se mi poraja na tisoče spominskih slik, včasih še točno vem, kaj smo govorili ali kaj smo videli.

Ko sem bila v decembru zadnje štiri dni na bolniški, sem menila, da imam končno dovolj časa za ureditev fotografij. Dovolj je bilo za začetek, tako, da po enem mesecu še vedno delam in sedaj res ne morem odnehati.

Prebiram, izbiram, na disku imam 46.300 fotografij. Seveda sedaj ne izbiram samo za leto dni nazaj, ampak sem ugotovila, da se naši albumi končajo v letu 2006, zraven pa se čudim, koliko podatkov skriva takšna zbirka. O našem življenju, o navadah, spremembah.

Začela sem z Izleti in pohodi in ugotovila, da se iz leta v leto število map izredno povečuje. Vsaka mapa hrani fotke enega pohoda, res pa je , da kar nekaj manjših pohodov svojih map nima in da torej niso vsi prešteti. 

V letu 2011 smo naredili blizu 60 pohodov, kar je že več kot enega na teden! Pridni, ni kaj! Sploh pa rada fotografiram in v vsaki je polno prelepih fotografij.

Medtem, ko sem kar nekaj januarskih večerov spet posvetila prebiranju fotografij, sem se že kot tolikokrat doslej spet spraševala o smiselnosti tega početja.

Zakaj digitalne fotografije spreminjati v nekaj tako arhaičnega, kot je tisk na papir? Pa vendar nisem povsem prepričana kje so fotografije bolj trajno shranjene! Spletni mrk se lahko zgodi kadarkoli. Programska oprema za prebiranje obstoječih formatov bo čez nekaj let zamenjana. Bomo lahko ohranjali digitalne zapise drugače, kot z nenehnim prepisovanjem? Kaj ni torej bolj varno narediti kopije na foto papirju kot imeti kopije po raznih diskih doma in v oblaku?

In ker ne stavim na slednje, mi ne preostane drugega, kot da kopljem naprej. Do končnega izbora mi manjka le še pregled  vseh Žurov (91 map in 5600 fotk) ter pregled vseh rojstnih dni v familiji, kar znese še dodatnih 27 map in 2050 fotk. Predvidevam, da bom na koncu imela izbranih približno 600 fotografij. Po eno iz vsakega dogodka, za vsako pa tudi hranim podatek o času in kraju nastanka.

 
Tolminski treking, 6.8.2011

Bojim pa se že naslednjega koraka. Kje naj sedaj izbrane fotografije dejansko natisnem? Odpadejo vse variante nalaganja prek spleta z dodatnim urejanjem oziroma obrezovanjem posameznih fotografij. Ne zmorem čez vse še enkrat! Tako, da če ima kdo uporaben nasvet, mu z veseljem dovolim, da mi pomaga.

Vsem vam pa polagam na srce, urejajte svoje fotografije sproti. Izbirajte tiste za tisk sproti. Odlagajte ali tiskajte sproti. Kajti to, kar delam sama, je borba, ki vam jo ne privoščim. 

Pa pridite kdaj na obisk. Tak, s kavo. Vam pokažem naše Albume!

Vsako popoldne se zberejo na naši terasi.  Čakajo nas že malo pred našim prihodom domov. Naše Lorette nekoč ni bilo več nazaj, zato pa tile le redko kdaj zamujajo na čajanko ob petih. In sedaj so to že potomci svojih znanih staršev, kajti muce se okoli naše hiše smukajo neprestano že vsa leta.

Tale črni dolgodlaki na sredini je sin svojega mega oranžnega mačkona. Zraven njega je leto mlajši bratec.

Najbolj pa sem vesela, ko se je pojavil kdove kateri sine našega fantoma. Večjega mačka še nisem videla in ta je znal odpreti vsaka vrata. Bilo je kar malce strašljivo, ker smo ga lahko našli v vsaki sobi v hiši, najraje na kupu perila. 

Pa še naš ni bil. Tako kot ni bila nikoli naša črna mama, ki nam vsako leto zaupa dva mladiča in počne natanko tako kot njena mama. Ko sta dovolj velika, da jesta sama, gre ona dalje. Mucki pa ostajajo z nami.

In zadnje tri dni prihaja na obisk še četrti muc. Plašen in strašansko lačen. Počaka, da vsi odidejo in nato rahlo potrka na vrata. 

Veselje bi bilo popolno, če bi mačkoni vedeli, da v hiši prebiva tudi čisto prava bela miš!

Eh. 

Kako mi je všeč Ljubljana, tako čista in olajšana vsega novoletnega okrasja.

Spet diha.