Voščilo

Tags:

04 razmišljanja

Treking za vso družino

Na spletni strani Treking.si sem našla moj zapis iz leta 2011. Sem domala že pozabila na ta članek, zato me je presenetilo, da še vedno enako delujem in razmišljam. Ker vse zapisano še kako drži, mislim, da je prav, da tole poobjavim tudi na svojem blogu.  
 
 
 
Še vedno najraje vandrava skupaj. To, da hodiva skupaj, je sigurno prednost. Nisva sama, ni se nama treba prilagajati ostalim hitrejšim, vedno se lahko zaneseva en na drugega. Nekam bova že prišla, ni hudir!
 
V Slovenski Treking ligi vztrajava tretje leto in pravzaprav se imava vedno bolj fino! A nama ni bistvo ne v tekmi, ne v teku, ne v orientaciji in ne v druženju (vedno jo drobiva nekje daleč zadaj…), samo bistvo je v svobodi. V svobodi prostora, v svobodi gibanja, v svobodi izbiranja, v svobodi napredovanja. Kamor koli lahko greva. Kakor koli lahko greva. Lahko tečeva, lahko hodiva, lahko sediva in občudujeva vršace, lahko se pogovarjava, lahko zamišljeno poslušava tihoto gozda, lahko pa glasno topotava po potkah navzdol in še bolj glasno sopihava po potkah navzgor. Na koncu pa se lahko se tudi izgubljava. Kolikor hočeva! Tekma je le okvir, ki te iztrga iz ugodja doma in ti da na razpolago kotičke te dežele o katerih nikdar še sanjal nisi! Od nizkega predgorja pa tja do visokih vršacev, prav povsod se najdejo skrite grape, prijazni gozdovi, strme stene in mehke poti, ki jih niti pod razno sam ne bi nikoli obiskal.
 
V teh parih letih sva spoznala, da se izgubiti preprosto ne da, da so na frišno uhojene poti še najlepše in da se lahko podiš čez naravo podolgem in počez, na vse strani in v vse smeri. Spoznala sva tudi, da tema ni ovira, da je gozd venomer živ in prijazen, da kondicijo pridobiš hitro in da se je robidam res bolje izogniti. Predolgih poti preprosto ni več, omejitve pa obstajajo le v naših glavah.
 
Vsaka najina ultra je tako dan stapljanja z naravo, dan, ko sva skupaj, dan, ki je izrabljen do konca in še malo čez!
 
Kako pa kaj otroci?
 
No, otroci so veliko bolj prilagodljivi kot mi, starejši. Ne, otroci nimajo težav. Mi, starejši jih imamo. Nas je strah in nas skrbi.  Ampak to se da vse enostavno rešiti z dobrim načrtom skrajšane poti in mogoče kakim oblačilom več v nahrbtniku. Iskanje kontrolne točke in pa brezpotja so že po sebi velika motivacija, s piškoti in bonboni na poti pa je pot samo še bolj zanimiva.
 
Nikakor pa zaradi vsega napisanega ne zanemarjava ne same tekme (potrudi se, nisi na sprehodu!), ne teka (predvsem navzdol), ne orientacije (o, kakšne zablode si včasih privoščiva!) in predvsem ne družbe! Vsi, ki se podimo čez tiste klance in doline pač moramo imeti nekaj skupnega, kajne?
 
Helena Kermauner
 

Tags:

04 razmišljanja

Diametrično

Poletje, jesen, zima. Vrtiljak. Eno leto. Pa nisem razrešila še ničesar. Nasprotno. Zdi se, da se kompleksnost vsega in vseh okoli mene samo še povečuje. Raste iz dneva v dan.

Ko bi se sprijaznila z utečenostjo življenja, ko bi sprejela stvari takšne kot so, bi morda bilo lažje. 

Prehrana

Šesti mesec že teče, ko sem iz svojega jedilnika črtala meso, mleko, mlečne izdelke, jajca. Skratka, na začetku je bil le mesečni preizkus, ki se kar ne konča, kajti počutim se odlično, bolj zdrava že dolgo nisem bila. Predvsem pa jem mnogo bolj raznovrstno hrano, kot sem jo kdajkoli do sedaj. 

Da kuham doma tri jedilnike dejansko ni problem. Prvim malce odvzamem, drugim malce dodam, tretjim vse sestavim. Dve deski za rezanje, dve kuhalnici, dve ponvi, pri pripravi se hrana nikoli ne meša med seboj.

Kaj in kako jem bi morala biti povsem moja izbira. Vse lepo in prav, dokler sem doma. Jesti zunaj je že večji izziv, vendar lahko hitro najdeš tudi dovolj veganske ponudbe.

Povsem drugače pa je na praznovanjih, obiskih in širšemu druženju. Kaj narediti, ko gostiteljica speče pecivo samo zate? Zavrnitev je v vsakem primeru boleča za obe, četudi pravi, da razume. Zato včasih klonem in sem tiho.

Praznovanja

Na srečo je minil tudi december. Vsa pričakovanja tistega nedosegljivega smo spet preložili na naslednje leto. 

Da ne bi ponavljali praznovanj zaradi njih samih, sem prestavila svoj rojstni dan na pozno pomlad. Le zakaj ne? Praznovala bom v maju. Naj bo to dan za druženje z razlogom.

Druženja

Bolj ko želim ubežati pritisku družbe, težje je najti pristne stike. Vsi smo vpeti v svoja življenja, za tuja nam dostikrat ni mar.

Iskreno sem vesela vseh, ki me najdejo tu in tam. Tako, kot me je obiskal tale murenček na novoletno noč. Presenetil me je in pokazal, da ni ovir ne v času ne v prostoru.

Dojemanja, predvsem pa sprejemanje različnosti bi se morali učiti že v osnovni šoli. Vsi imamo polna usta strpnosti, dokler se nekdo, ki izstopa, ne pojavi pred nami. Takrat strnemo vrste sebi enakih, da se le počutimo varno. Kajti prišleki so vedno tako nepredvidljivi.

Sama postajam čedalje boj nestrpna do vseh nestrpnežev. Srečujem jih povsod; v službi, v družini, med prijatelji. Težko se sprijaznim, postajam neprilagodljiva. Predvsem pa osamljena.

Nove možnosti

Ideja o 3D tisku me je čisto prevzela. Dajmo narediti kaj novega!

Zamisli imamo polno, sedaj pa preizkušamo meje zmogljivosti tehnologije. Prototipni izdelki, ki nastajajo, čakajo na pravo uporabnost. Temu smo dodali še projekt posredovalnice in časa za vse ostalo je pričelo zmanjkovati. 

Tukaj pa meja, ki jo z Alešem ne želiva in ne moreva prestopiti. Ne moreva se odreči najinemu času v hribih.

Hribi

Vse kar nenehno iščem, dejansko najdem lahko samo med hojo. Vzpenjanje, premagovaje napora ni niti malo naporno v primerjavi z življenjem, ki ga puščam v dolini. Mir, ki me objame, ko se sprostim in začnem dojemati naravo okoli sebe, je tisto pravo. Je sidro, ki ga potrebujem, da me ne odnese, kajti svet se res vrti čedalje hitreje. Zato bo to še naprej najprej blog o hribih in šele nato o vsem ostalem, kajti enega brez drugega si več ne predstavljam.

Ves čas se mi zdi, da je okoli mene nenehno toliko možnosti.

In vse je le za palec stran. 

 

Tags:

04 razmišljanja

Predanjevanje

Včasih me kakšna beseda tako preseneti, da še nekaj časa razmišljam o njenem pomenu. Vsi razumemo in uporabljamo besedo prenočevanje. Z njo zajamemo vse dejavnosti, ki jih ponavadi počnemo ponoči, še najpogosteje pa imamo v mislih spanje zunaj našega doma.

Med branjem članka Mala uharica v reviji Adria Airways, avtorja Marjana Žiberna, me je zdramila novoodkrita beseda predanjevanje. V članku lepo opredeli pojav, ki je največja posebnost male uharice. Pozimi pogosto tiho zamišljena v kdove kakšne sovje misli prebije dan v družbi pripadnic svoje vrste. Opazili so že do 200 sov na enem drevesu, ki so tako skupaj predanjevale. Besedo boste zaman iskali v SSKJ.

Všeč mi je, tako pojav kot beseda sama.

Mislim, da se predanjevanja vse premalo poslužujemo tudi sami. Ste kdaj uživali v tihi družbi somišljenikov? Sploh še znamo bivati v tišini? 

Tags: , , , ,

gorska narava | 04 razmišljanja

O kajenju

Me ne razume nihče!

Kako le in zakaj bi me? Saj še sama ne znam razložiti, zakaj vedno znova in znova mučim sebe in moje drage.  Postalo je pravi trend, da malo kadilsko beštijo vztrajno ubijam in hkrati negujem že nekaj let. Nisem ne kadilka niti nekadilka. Sem vedno nekje vmes, precej verjetno v kadilskem odvajanju. Brez stalne družbe za kavo. Ravno, ko najdem koga za pod lučko, se mi spet stoži in že sem na toplem. Pa se vse spet prehitro obrne.

Ne bom razglabljala o škodljivosti kajenja in o vseh prednostih, ki jih opustitev prinaša. Vse to vemo, vendar je odločitev vsakega posameznika tista, ki odloča. Noben podatek sam po sebi ne koristi, nobena slika ni dovolj. Ni vzorca niti ni enakega vzgiba. Niti pri istem človeku ne. Mene vsakič  premakne kakšen nov razlog, premami pa vedno isti. Pomanjkanje ustvarjalnega stresa.

Nihče si pri zdravi pameti ne bi povzročal toliko nevšečnosti, enkrat, dvakrat ali celo večkrat letno. In ko mi uspe, ko mi cigarete ne dišijo več, ko spet lahko vonjam nežne dišave, ko sem v polni kondiciji za nove zmage, je na vrsti dopust. Takšen ali drugačen, dlje od doma, hitreje gre. Še preden pristanem v tujini, že imam zalogo v žepu. In krog je sklenjen.

Odločitev za opustitev kajenja je preprosta! S toliko izkušnjami to res lahko napišem.

Nikakor pa niso preprosti dnevi, ki sledijo. Pred mnogimi leti sem uspešno uporabljala Zyban. Zdelo se mi je čudežno zdravilo, negativne posledice sem obrnila v svoj prid. Spala sem zelo malo, jedla še manj, ves čas sem bila skorajda hiperaktivna in vse je bilo zelo lahko. Le nihče te ne pripravi na obdobje, ko sem odločiš in prenehaš z jemanjem zdravil. Kajti prava kriza je pride šele takrat. Tega v priročnikih ni. Očitno si že dovolj daleč, da se zaveš, da cigaret res ne potrebuješ za preživetje, pa vendar si brez oporne bergle. Do padca potem ni več daleč.

Tudi Chapix mi ni bil tuj. Kakšno leto, dve pozneje. Le, da mi sploh ni bil všeč, občutila sem vse preveč "stranskih učinkov", ki so me prestrašili. Depresija in stiska, slabosti in nočno potenje. Takrat še nisem vedela, da so tudi pri naravnem odvajanju abstinenčni učinki povsem enaki in učinkovitost pa ni nič manjša. Le kakšen dan dopusta je nujen, ker je vikend enostavno prekratek.

Pustila sem vsa pomagala in že lep čas ne jemljem ničesar več. Za preskok ponavadi potrebujem le štiri dni.

Prvi dan.

Odločitev, da jutri preneham. Zavestna odločitev je VSE in da je prava, vem takoj v naslednji uri, ker se simptomi odvajanja pojavijo že v času, ko še lahko kadim. Tečnoba in prvi znaki nestrpnosti do bližnjih izbruhnejo že dan pred dejanskim prenehanjem kajenja. Kričanje za malenkosti in popolna izguba tolerance do ostalih so prvi znaki, katere skušam čimbolj umirit.

Nasvet:
Najbolje je, da sem čimveč sama.

Drugi dan.

Brez cigarete v novi dan. Kjub temu, da nikoli ne spim dolgo, se ta dan ne morem zbuditi. Tudi dve uri kasneje se privlečem do prve kave (tokrat zelenega čaja). Zaspana sem ves dan in zaspim lahko kjerkoli. Na wc-ju, v avtu, na sestanku, seveda tudi doma na kavču. Kot, da bi želela, da dan čimprej mine, da se ure pomikajo naprej in da gre proces svojo pot. Zaradi tako hude potrebe po spanju, tega več ne počnem med tednom. Spanje med sobotnim vzponom na hrib je vsekakor manj opazno.

Nasvet:
Zavleci se nekam in prespi dan.

Tretji dan.

Zbujam se sredi noči z občutkom strašanske krivde. Počutim se kriva za vsako svoje dejanje. Za vse, na kar bi bila lahko ponosna, se v sanjah izkrivi, popači, me postavi na zatožno klop. Ne morem se opravičiti, nihče ni z mano prijazen, vse, kar naredim, je strašansko narobe.

Čez dan sem pod vplivom svojih sanj in tesnobno opazujem ljudi okoli sebe. Iščem znake nočnih sanj in gledam, koga vse sem prizadela. Bojim se zaspati.

Tehtnica pokaže 2 ali 2,5 kg več kot prejšnji dan. Mala beštija se bori za obstanek in zakrkne telo v nekakšen krč.

Nasvet:
Nič, kar danes verjameš, ni res. Svet je lep!

Četrti dan.

Raje ne kuham niti ne jem. Čutila za vonj in okus imam povsem spremenjena. Vse mi je presladko, pregrenko, prekislo in preslano. Najbolje se obnese, da dan preživim ob sadju in zeliščnih čajih, kajti napihnjena sem kot mala žabica. Dodam še pol kile na začetno težo.

Spim malo, ker se bojim tesnobnih sanj. Iščem nekaj za tolažbo. Morda malo čokolade?

Nasvet:
Zvečer zakleni kekse in ostale sladkarije.

Peti dan in naslednje dni.

Na cigarete pomislim le še enkrat na uro. Le za tren, takoj se oddahnem in dobro se mi zdi, da mi ni potrebno več iskati prostora in časa za kajenje. Ves čas se sprašujem ali mi bo tokrat uspelo malo beštijo posušiti do konca. Koliko dni, koliko mesecev je potrebno?

Je to sploh pomembno?  Vem, da me mala beštija nikoli čisto zares ne zapusti. Le potuhnjeno spi, se dela čisto majhno in čaka. Saj ima ves čas na tem svetu.

Tags: ,

04 razmišljanja

Strahovi

Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?

Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?

 Rakov Škocjan

...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?

A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.

Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.

L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.

Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.

Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.

 sledi

Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.

V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.

Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.

 Podpeč

Še bomo šli.

Tags:

morje | 04 razmišljanja

Pa je zadnji dan

Konec leta kar kliče k pregledu opravljenih in načrtovanju novih aktivnosti. Za pregled na 2010 mi zadošča letni vpogled na blog, in že od daleč vidim, da so prevladovali hribi in potepanja, še nekaj tekaških se najde, ki pa jih še vedno vztrajno zavračam.

 San Francisco

Pogled na hribe:
Lubnik, Velika in Mala planina - večkrat, Porezen, Čemšeniška planina, Peca, Zelenica, Stador, Svinjak, Lemež, Snežnik, Murovica Cicelj - večkrat,  Brana, Triglavska jezera, Pohorje, Veliki vrh, Krvavec, Ledine, Skuta, Donačka gora

 Veliki vrh

In trekingi:
Škofjeloški treking, Moravška pot, Bela Krajina, Koroški treking, Tolminski treking na Krn, Krtinski izziv, Polhograjski prednovoletni in pohod na Veliko planino iz Krtine

 Brana

Kaj pa načrtovanja?

V iztekajočem letu sta se mi zgodili dve pomembni prelomnici, obe nenačrtovani. V istem mesecu sem se za dva tedna podala od doma na vodniški tečaj, nato pa menjala službo in preživela. Zatorej spoznavam, da je bolje, da se prepustim življenju in se le pravočasno zdramim, ko mi življenje ponudi nove izzive.

Nič načrtov torej, samo za nosom in pa z veliko sreče. To želim tako sebi kot tebi, še daleč vnaprej!

 

Tags:

04 razmišljanja

Spim, ne spim

Pa je že za nami tudi naš obisk triglavskih jezer, ki so dostopna po dovolj varnih in lahkih poteh, prav primernih za dvodnevni družinski potep po visokogorju.

Bolj kot jezera smo šteli planšarije, Planine, ki se v veliki večini obnavljajo in živijo na svoj, sodobnejši način. Koče so sedaj namenjena preživljanju prostega časa na Planini, časi, ko so z živino, mlekom in mlečnimi izdelki nudile preživetje, pa so v pozabi.

Hodili smo ves dan, saj smo načrtovali nočitev na Komni. Izbrali smo jo zaradi jutranjih razgledov v dolino in ni nas razočarala. Pogledi na jutranje meglice nad jezerom, medtem, ko smo se sami kopali v soncu, so res nekaj dragocenega.

Po večerji in namestitvi v sobah s skupnimi ležišči, kar nismo mogli še mirovat, pa smo šli še na en sprehod in pijačo do koče po Bogatinom. Le tako smo res v celoti zapolnili dan in končno smo se spravili v postelje na zaslužen počitek.

Sobo smo si delili še z enim parom. Smo se samo pozdravili v angleščini, njihove narodnosti pa nisva uspela ugotoviti, saj nista bila prav nič zgovorna. Veliko sta gledala v mapo ViaAlpina, zato predvidevam, da nadaljujeta to zanimivo mednarodno pot po Alpah.  Kaj sta si po napol prečuti noči lahko mislila o nas, lahko pa samo ugibam. No, v sobi z neznanci se ti kaj hitro lahko zgodi, da nekdo smrči, kar za nekatere ni nič posebnega, drugi pa ob smrčaču nikakor ne morejo zaspati.

Mi smo takoj zaspali, ampak po nekaj minutah spanja me je popolnoma zbudilo smrčanje našega tamaučka. Zavedla sem se, da smo popolnoma pozabili na ta "problem", saj smo ga domači vajeni, tujci v sobi pa nikakor. Ker ima močno povečane nebnice in žrelnico, ki mu skorajda povsem zapirata dihalne poti, se ponoči resnično muči z dihanjem, rezultat pa je neznansko smrčanje. Čeprav je bil že operiran na žrelnici, se je le ta obrasla in ga isti postopek čaka ponovno v januarju. Do takrat pa so naše noči precej glasne.

No, v sobi je spal Aleš, ki se ni dal motiti in tamauček. Sostanovalca pa sta se obračala, gledala na uro, vzdihovala in na vsak način dajala vedeti, da ne moreta zaspati. Jaz sem budna ležala zraven tamaučka, ga skušala obračati, ga zamotiti, vendar brez uspeha. Bilo mi je silno neprijetno, vendar nisem vedela, kaj naj naredim. Naj zbudim vse po vrsti, skupaj z oskrbnikom in nas selim v svojo sobo? To bi lahko naredila zvečer, tokrat pa je bilo že prepozno.

Ure so minevale, malce sem podremala, zjutraj ob prvem svitu pa smo eni in drugi pobrali svoje stvari ter se razšli vsak v svojo smer. Ko bi se vsaj pogovarjali. Tako pa mi je ostal čuden občutek, da smo paru, ki je prenočil z nama ukradli del noči in počitka.

Od koče smo se lahko poslovili šele ob sedmih, kar mi je pravzaprav čudno, saj je sonce takrat že lepo na nebu. Še dobro, da smo se gibali po senčni poti, večinoma smo bili tudi precej mokri od podrastja v gozdu, dokler nismo prišli do planine Viševnik, kjer so razgledi na vrhove nad nami že vabili na nove poti, odprte, višje, zračnejše.

Se že veselim.

Tags:

01 hribi | 04 razmišljanja