Čedalje manj vaška, čedalje bolj naša. Je čas za zajtrk in je čas za kočerjo.

   

Prihajata tako redno, da ne potrebujemo več ure.

Enkrat tedensko se na poti domov ustavim na bencinski črpalki.

Na črpalki, ki mi je ob poti in mi je všeč, ker ima terminal za samopostrežni način plačila, ki ga z veseljem koristim. Zakaj bi morala vzeti torbico, zakleniti avto in v vrsto za plačilo,  če lahko to opravim kar ob avtu?

Vendar v letu dni, vsaj pri 50 obiskih še nisem srečala nikogar, ki bi plačeval zunaj in izkoristil "hitro cono" za samopostrežno delovanje. Plačilo pri blagajniku je očitno obvezno. Tako namesto hitre postrežbe praviloma čakam dlje, ker pač želim tankati točno na tej črpalki, čeprav so morda druge že proste.

Zakaj že?

Še dva dni nazaj sem nameravala pisati o tem, kako že nekaj časa srečujem preveč zlovoljnih ljudi. Ki se jim ne da, ne živeti ne delati. Ki s svojim ignorantskim vedenjem zastrupljajo svet okoli sebe, medsebojne odnose in vero v dobro v ljudeh. Pa sem vesela, da tega nisem oznanjala kot novodokrito resnico, kajti to preprosto ni res. Da svet drvi v katastrofo, bi nas radi prepričali mnogi.

Ampak potem doživim vikend, kot je bil zadnji in vse je spet lepše.

Doživetje divjine ujete v neznansko lepo ivje je več kot pravljično.
Pet urni trening mi da dovolj energije za naslednji teden.

Druženje na miren nedeljski dan, kosilo in ponovno sneg.
Večerna kramljanja in nepričakovan obisk, ki zaključi več kot prijeten dan.

Sem vesela, da se nikoli ne konča.
Vsaka beseda, vsako dejanje, vsako srečanje pomeni začetek nečesa novega!

Nikoli prej nisem marala starega pohištva, zato sem vse barvala kričeče, sedaj pa kar naenkrat šok. Kar ne morem verjeti, kako so mi všeč vsi tile moji mali zakladi.

Imam novo lučko, pa skodelice in orhidejo, pa skrinjo sredi kuhinje in zraven fotelj, kuhinjska miza pa kraljuje sredi dnevne sobe. Meni je pa tako všeč in tamaučku tudi in me sprašuje, če bomo imeli sedaj lahko kar tako. 

Očitno ljubimo spremembe in prav je tako.

Prejela sem torto, na čisto tapravi dan.

in čestitko z osebnimi podpisi,

in glavno: priložen rojstno dnevni kupon, vnočjiv le pri določeni knjigi in le teden dni od prejemam, za nakup v MK.

O spamerski Mladinski knjigi smo na Krtini že pisali, dvakrat. Tokrat so presegli sebe in vse do sedaj videne reklame. Če so me lani s preobilico vseh nadnapisov in podnapisov in nalepk in ne vem še česa odbili že na prvi pogled, jim je letos uspelo, da sem odprla kuverto. Verjamem, da se jim s tako osebnim pristopom, kot so ga ubrali tokrat ni bati za upad prodaje, meni se pa spet ježi koža.

Pod krinko prijateljstva pridejo v moj dom, nepovabljeni. Verjamem, da do rojstnih podatkov ni težko priti, navsezadnje jih sama puščam tudi na tem blogu. In vsake čestitke sem vesela, tudi MK ne bi bila izjema, če bi bila samo iskrena čestitka in nič več. Žal so pokvarili vse.

 Je kupon darilo, priložnost ali skrita obveza za "prijaznost in prijateljstvo"?

Vsega po malem, je pa zagotovo tudi nova tržna past, v katero zlahka padem.

Nekam na pomladno mi je vse dišalo te dni. Danes pa mraz in sneg, da je joj. Ampak tale trobentica s poti na Lubnik pa obljublja, da bo sonce kmalu spet z nami.

Hribi, hribi, hribi, povsod okoli nas. Na čudovitih krajih smo doma. Aleš se ne more načuditi, da so me tako zelo potegnili, ko pa vsaj trideset let in nekaj, sploh nisem vedela, da obstajajo. Meni je pa tako fino dokumentirati v blog ravno naše poti. In včeraj smo začeli osvajati Škofjeloške konce in se mi zdi, da ne bo ostalo samo pri Lubniku, zadaj sta še neobiskana Blegoš in Ratitovec.

Smo se pa končno nafotkali in naužili razgledov, da je bilo veselje.

Kaj me zaznamuje na prvi dan leta? Kam gredo moje misli in kam me vleče že vsaj četrto leto zapored? Kje me najdete 1. januarja?

Odgovor je preprost, na Gradiškem jezeru! To me je prešinilo danes zjutraj, ko sem pustila avto na popolnoma praznem parkingu, zajela pomladno dišeč zrak po zemlji in vodi in z neverjetno radostjo začela svoj prvi letošnji krog. Tako se je očitno počutil tudi tale močerad, ki je del poti prehodil z mano. Pa vendar, kaj ni malce nenavaden letni čas za močerade?

Prvega januarja 2007 je bilo v znamenju uvajanja evra in po preživeti noči v službi smo družno s prijatelji pobegnili nekam ven, stran od obveznosti, na en krog okoli jezera. Pa so me po pol poti že klicali nazaj v službo, ponujali so mi celo, da pride pome taxi, ker sem bila oddaljena od avta za vsaj eno uro hoda.

Prvega januarja 2008 sem prvič prehodila krog s palicami za norveško hojo. Zdelo se mi je enkratno, palice pa so že naznanjale prihod gibalnih dejavnosti v letu, ki sledi. Predvsem sem takrat še trdila, da jaz pa že nisem za tek.

Prvi tek v letu 2009 se zgodi takoj po novem letu in to seveda, kje drugje, kot na Gradiškem jezeru! Kljub izredno nizkim temperaturam sem začela obetavno. Škoda, ker me je volja do teka med letom skoraj minila. Sem pa zato toliko bolj ponosna na desetmesečno nekajenje!

Prvega januarja 2010, lahko že tečem dva kroga okoli jezera in se pri tem ne upeham več, kot je potrebno. Med tekom mi je všeč predvsem to, da lahko v miru razmišljam o toliko stvareh, ki jih želim narediti, preizkusiti, imeti,... Super je, ker lahko dejansko vizualiziram dogodke in vedno po vsakem teku naredim kup planov za prihodnost. Manjka mi samo način, kako si vse to zapomniti. Čeprav večina zadev doma po premisleku postane kar naenkrat pretežka, neizvedljiva, pa ostane vsaj nekaj, kar me lahko vleče in usmerja naprej.

Za leto 2010 sem si tako danes s tekaškim načrtovanjem zarisala tako zanimivo in vznemirljivo dogajanje, da komaj čakam, da se prične!

Borških 10.000 + 2010 je bil naziv letošnjega dogodka, že tretjega po vrsti v zadnjem vikendu decembra. Če je bilo lansko leto še strašansko mrzlo, smo tokrat odnesli s čisto spodobnim vremenom za tek po 10 km progi. Tokrat se tistemu neskončno dolgemu klancu nisem pustila in tako pretekla skoraj celo progo. Prihod v cilj je vedno v veselje, tako publiki, ki nas čaka, še bolj pa nam, saj se tedaj začne tisti drugi del, ki nujno vodi k analizi celotnega leta. Zgodb, takih in drugačnih je ogromno, težko jih je vse spraviti v en sam večer.

Kar smo pričeli lani, ko nas je Rajko spretno pripeljal do tega, da smo si upali izraziti vse naše bojazni in sanje, smo tokrat s toliko večjim žarom vsi skupaj skušali razložiti, opisati, deliti. V vseh nas je toliko idej in življenja in super je, da se lahko dobimo takole skupaj in načrtujemo, planiramo, se (za)obljubljamo. Navsezadnje, vsaka vzpodbuda šteje, pa četudi dana sredi noči. Zato velika hvala Radu in Darji, da nam vse to omogočata. Še se bomo srečavali!