STL nas je razveselila z dodatno ponudbo in razpisala še en prednovoletni treking, kar tako, za povrhu in za dobro voljo, ki smo jo ob množični udeležbi pokazali tekmovalci. Prišli smo kljub obilnemu sneženju, ali pa ravno zato.

Nekaj foto utrinkov:

Zadnja KT je bila ob neverjetno bistri in končno spet zeleni Savi. Lepo je bilo.

In ne pozabite, naslednje leto bo vsaj osem trekingov, osem novih doživetij. Med njimi bo 15. oktobra 2011 tudi Krtinski izziv.

Res me zanima, če bi zmogla enkrat sesti v avtobus, se odpeljati nekam in hoditi v hrib brez vnaprejšnjega načrtovanja. Se pustiti voditi in biti enostavno samo zadovoljna z doživetim.

Se pa bojim, da bi bila precej sitna udeleženka, saj bi zagotovo vtikala svoj nos v organizacijo in seveda najbolje vedela, kako bi bilo lahko še drugače, bolj po moje. Ker se tega zavedam, skušam brzdati svoja nagnjenja k uravnavanju zadev, ki se me ne tičejo in si zato raje sebi vedno znova nalagam nove in nove izzive.

Še letošnje sezone nismo popolnoma zaključili, pa že planiramo za naslednje leto in, da res ne bi ostala praznih rok, sem se že javila za tri pohode, ki jih bom vodila še za planinsko društvo. Naslednje leto bi rada končala moje pripravništvo, potem pa se bom že spogledovala z naslednjimi cilji.

Moji letošnji večji organizacijski podvigi so bili:

* 24-urna dogodivščina, ko smo naredili kick-off meeting za štiri podjetja, s hrano, igrami na snegu in prenočiščem v lovski koči

* Krtinski izziv, z dvema težavnostnima stopnjama, logistiko in opisom proge, orientacijo ter postrežbo

* decembrski pohod iz Krtine na Veliko planino. Peš. Spet s prenočiščem, hrano, novo izbranimi potmi, organizacijo

Za vsako lahko rečem, da mi ni dala spati kar nekaj noči. Je pa res, da je zadnji pohod potekal v najbolj sproščenem vzdušju, ko se je dalo marsikaj tudi lepo improvizirati, hkrati pa so pri organizaciji zelo pomagali tudi sami udeleženci.

• Aleš je naštudiral traso s pomočjo Googla do potankosti, vedel je za vse skrite poti, preden smo jih uspeli najti v naravi.
• Leander in Flori sta trasirala z nama in premagovala gaženje v blatu in strmem hribu. Če ne bi bila voljna sodelovati, bi se del ključnih priprav lako sprevrgel v nelagodno in mučno pregovarjanje, kdo in kdaj se bo podal na pot.
• Aleš in Rado sta vzela dan dopusta, da sta se gnala do roba svojih zmožnosti in izvedla ogled inventarja v koči.
• Jano in Mare sta žrtvovala petek in znosila v kočo vso robo za kuhanje ter prvič ogrela prostore.
• Darja in Rado sta se angažirala pri najemu in oskrbi koče, v soboto pa še pri kuhariji.
• Jano je povabil na pohod še svoje prijatelje, tako, da je naša skupinica štela ducat članov.
• Marjan je ob polnoči poskrbel za slavje s šampanjcem, Roman pa za odkrivanje nočnih poti, še Markota smo uspeli navdušiti in mislim, da bo odslej večkrat z nami.

Po vsem tem se lahko le čudim svoji nečimrnosti. Naši pohodi res uspevajo, recept pa je na dlani. Uspevajo zato, ker so skupen rezultat vseh v ekipi, ker se skupaj trudimo in izpeljemo še tako nemogočo pot. Le kdo od nas bi kakšno leto nazaj upal pomisliti na peš pot iz Krtine gor v hribe? Pa nam je uspelo, ker smo povezani in delujemo skupaj!

Ne verjameš? Poglej fotke!

Ob dnevu človekovih pravic ali pa kar vsak dan znova se lahko zamislim, koliko nas ima vse možnosti in kdo vse nima nobene. Zato sem tem bolj vesela zate, Nataša, za tvoj pogum in vztrajnost. Tvoja pot je neverjetna in prav zanima me, kaj vse boš še dosegla.

vir: www2.policija.si - ogled dokumentarnega filma o Nataši

Nagovor varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek-Travnik ob svetovnem
dnevu človekovih pravic in premieri dokumentarnega filma o delu policije v romskih
skupnostih
 ___________________________________________________________________

Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovana gospa ministrica, spoštovani
gospod direktor policije, cenjeni umetniki in gostje 

Današnji dan, ki ga posvečamo varovanju človekovih pravic, nas predvsem opozarja,
kako dosti dela nas še čaka na tem področju. Poskušala bom biti čim bolj
neposredna, takšna, kot so krivice, ki jih občutijo posamezniki.

Ni dolgo tega, ko me je prizadela novica pod naslovom Učiteljica s knjigami učenko
po glavi. Ob branju novice, ki se je pojavila v različnih medijih, sem žalostna
ugotavljala, kako daleč smo v Sloveniji od tega, da bi človekove pravice bile
uresničljive za vse prebivalce naše domovine. Zakaj takšna ugotovitev?

Nasilje se je zgodilo v šoli. 
Močnejša oseba je udarila šibkejšo. 
Močnejša oseba je bila učiteljica. Ženska.
Žrtev nasilja je bila učenka, deklica stara osem let. 
Deklica, ki je rada hodila v šolo.
Deklica, ki je po dogodku potrebovala zdravniško pomoč.
V medijih je bilo objavljeno ime žrtve, torej otroka. Nesprejemljivo, kaznivo.
Deklica, ki je prej rada hodila v šolo, se tja noče več vrniti. 
Deklica je doma v romskem naselju. 

To vse se je zgodilo v Sloveniji, državi, ki prisega na človekove pravice. 
Takorekoč šolski primer tega, kar se ne bi smelo zgoditi:
- telesno kaznovanje otroka,
- socialno izključevanje,
- diskriminacija,
- stigmatizacija,
- razplamteli sovražni govor na forumu medijev, ki so objavili novico.

Tudi ob tej priložnosti bi rada postavila nekaj vprašanj, na katera pričakujem
odgovore:

Ali se je takšen dogodek v tej šoli zgodil prvič?
Kakšne ukrepe bodo izvajali v šoli, da se to ne bi nikoli več ponovilo?
Je opomin učiteljici primeren ukrep?
Kdo in kako bo pomagal deklici, da bo prebolela ta dogodek?
Kdo jo bo motiviral, da bo spet rada hodila v šolo?Prepričana sem, da se tukaj prisotni strinjate, da je opisano nasilje nad romsko deklico nesprejemljivo.

In da je enako nesprejemljivo, da se neka malo starejša
romska deklica mora poročiti in živeti življenje poročene ženske. In še bolj
nesprejemljivo, da državne institucije, ki bi morale poskrbeti zanjo, za poročenega
otroka torej, javno izjavljajo, da gre za romske običaje.

Bo njim kdo izrekel vsaj opomin? Ali pa bo obveljala njihova »strokovna« ugotovitev, da je vse v mejah
sprejemljivega.

Zato se ne smemo čuditi, da na forumu enega od medijev še vedno
ostajajo zapisani komentarji, ki nas morajo skrbeti enako kot prej omenjena ravnanja. 
Govoriti o človekovih pravicah in ne videti njihovih resničnih kršitev, pomeni dvojno
zlorabo. Zlorabo tistih, ki so prizadeti zaradi kršitev in hkrati zlorabo tistih, ki si
prizadevamo, da do zlorab ne bi prihajalo več. 

A bodimo optimisti. Dajmo več možnosti in priložnosti tistim, ki se borijo proti nasilju,
proti spolni zlorabi otrok in proti diskriminaciji. Danes so med nami. 

Zahvalimo se jim za njihova prizadevanja in uspehe ter jim glasno in jasno ponudimo
svojo pomoč za prihodnje.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik
Varuhinja človekovih pravic 
___________________________________________________________________

Res ni fer, da se toliko zanimivih dogodkov zvrsti v enem samem vikendu. Potem pa hitimo sem in tja in v ponedeljek zjutraj bi vse dala za en sam dan počitka. Pa je treba spet od začetka in nič ne izgleda, da bo vnaprej kaj drugače.

12. srečanje članov društva Zevs je bilo tokrat na Kumu. V idiličnem vremenu in ob prijetni družbi je dan minil kot bi mignil.

  oddajnik Kum

Naslednje jutro pa v Velenje na Barbarin tek. Tokrat res zadnjič, tako sem govorila že lani, pa bom še letos. Očitno pomaga, da več tečem, hm.

Pa saj jim moraš oprostit tudi jutranjih -10 stopinj, ko vidiš te srečne face. Jedro E-kipe srčnih.

Drugače pa rojstni dan Tadeje, pa Miklavž je spet pekel, tako kot lani in predlani in vsako leto doslej. In se vrti, vrti, čedalje hitreje se vrti.

Industrijsko oblikovanje je dejavnost, ki sem jo vedno zavidala vsem tistim, ki jim je bilo dano se ukvarjati s tako zanimivim področjem. Ker imajo talent in hkrati možnost ta talent uporabiti za oblikovanje predmetov v funkciji uporabnosti.

Zato sem tem bolj razočarana ali pa kar jezna na vse oblikovalce, ki tovrstno poslanstvo zavržejo in naredijo izdelke, ki nam uporabnikom netijo gnev namesto veselja.

Že pred leti smo kupili kaminsko peč, ki je zasnovana tako, da se vratca odpirajo v levo, kar pomeni, da z desno roko nalagaš polena na ogenj. Seveda je za vse desničarje tako bolj praktično in spretneje. Za odpiranje vratc pa nujno potrebuješ rokavico, le ta je tudi priložena. Žal pa je oblikovana za desno roko, ki rokavice ne potrebuje (polena ponavadi niso vroča), rokavico potrebujemo za levo roko, ki odpira vratca.

Saj ne, da ne gre, rokavica je mehka in se da natakniti tako na levo, kot na desno roko. Pa vendar jo je nekdo oblikoval in ni razmišljal o njenem načinu uporabe. Škoda, četudi le promocijska rokavica, pa vendar je napis Lokaterm vsakič znova obrnjen proč od uporabnika.

Naslednja oblikovalska je pa last samega Philipsa, ki se v vsaki verziji multipraktika seveda na veliko hvali, da so njegovi izdelki pralni v pomivalnem stroju. Seveda so, nikoli pa ne bodo v pomivalnem stroju dobro oprani ali celo suhi.

Kajti količina plastike, ki jo je oblikovalec dodal za lepši izgled, tvori dodatno posodico na spodnji strani in kakorkoli že obrneš posodo v pomivalnem stroju, v vsakem primeru bo v posodi po pranju ostala tekočina, skoraj zagotovo ne najbolj čista.

Pa vendar oba primera ne sežeta zadnjemu niti do kolen. Dolgo sem potrebovala, da sem pozabila zadnje dogodivščine z vodnim sesalcem. Po tistem sem kupila najcenejšo varianto sesalca, ki je čisto zadovoljivo služil, dokler se večina plastike, ki ga sestavlja, ni polomila v taki meri, da je odslužen romal v klet, midva pa v nov nakup. Čeprav ga bomo uporabljali le za sesanje, sva se tokrat ponovno odločila za vodni filter, saj naj bi bil ekonomičen in učinkovit.

Gorenjev izdelek - sesalec Atlantis. Lep in rdeč!

Tudi sesa čisto korektno, celo kamenčke pobira, ki jih pri naši hiši vedno nanosimo z dvorišča. In ko se vse lepo nabere v posodo z vodo, se zabava (spet) prične.

Čudovito oblikovano posodo za umazanijo je sedaj potrebno izprazniti. Nič lažjega, če bi jo lahko samo obrnila in bi vsebina stekla ven. Vendar ne!

Posoda ima dvojni, votel rob. Vsa umazanija s kamenčki vred se tako ob obračanju samo pretaka iz posode v njen rob in obratno. Posoda, ki je namenjena zbiranju umazanije, sam vodni filter, se ne da sprazniti! Polovico časa za sesanje sedaj porabim za praznjenje posode, zraven pa seveda še hektoliter vode.

Kje je sedaj tisti oblikovalec, ki je zlorabil svoje poslanstvo uporabnega oblikovanja in naredil ta umetniški dizajn? Lahko živi s svojimi izdelki ali jih le našteva v referencah za še boljše posle svojega življenja?

Res je, nisem samo jezna, besna sem. Nekdo me je ponovno potegnil za nos in jaz sem to še pošteno plačala. Vse za lep izdelek, kajne?

Novembrski pohod s Športnim društvom Krti je že tradicionalno usmerjen v bolj vinorodne kraje. Tokrat smo našli svojo goro zraven Haloz in pohod je izvrstno uspel.

Zbrali smo se zgodaj, ob sedmih, v Krtini. Žal le petindvajset udeležencev, saj smo imeli to smolo, da je bil to soboto pouk na naši šoli in se zato kar nekaj družin ni odločilo za prijavo. Leander seveda ni imel izbire, je moral kar zraven naju na pohod.

Pot do Rogaške Slatine in naprej do Rogatca je kar hitro minila in že od daleč smo jo zagledali, Donačko goro.

Prve ali druge kave ne gre zamuditi, zato smo si najprej vzeli čas za zajtrk in postanek pri našem gostitelju v Dolini Winettu, kjer smo naročili tudi večejo.

Peš pot smo pričeli na vrhu Stare Grabe, odkoder smo po lepi gozdni poti prišli do travnatih pobočij. Tam nas je pričakal močan veter, ki je neprenehoma pihal ves dan. Na srečo ni bil hladen, tako, da smo kljub vsemu lahko uživali na soncu.

V manj kot eni uri smo vsi prišli do Rudijevega doma na Donački gori. Tu smo se razdelili v dve skupini. Prva je osvojila zahodni vrh, ki je v bližini in lahko dostopen od doma, le po serpentinah se je potrebno vzpenjati do vrha.

Druga skupina se je namenila najprej na vzhodni vrh, nato po grebenu še na zahodnega in navzdol nazaj do koče. Vrhova sta skoraj identična, namerjenih imata 881m in 882 m.

Med potjo smo se srečavali s pravimi zameti bukovega listja. Neverjeten občutek, ko hodiš (brodiš) po metrskih kupih listja, ki jih je pometel veter s svojo močno metlo.

Plošča v spomin na delo dr. Ernesta Froelicha. Verjetno marsikateri planinec ne ve, da je bila prva nadelana in označena planinska pot v Sloveniji, ravno ta pot na Donačko goro in to že 150 let nazaj!

Del poti na vzhodni vrh je varovan. Postavljeni so klini in jeklenica, prava mala plezalna pot.

Na vrhu je malo prostora, obetajo pa se lepi razgledi.

Pogled z vzhodnega vrha na Rogatnico in hrvaški Macelj. Po grebenu smo v 20 minutah na zahodnem vrhu. Pot je zelo ozka in res na strmem pobočju oziroma grebenasta, posuta z jesenkim listem. Ves čas se je bati zdrsa, zato previdnost ni odveč.

Pogled z zahodnega vrha na Boč, v ozadju Pohorje. Donačko goro po geološki sestavi uvrščajo med Karavanke, kar je še ena posebnost te gore.

Podrta bukova drevesa obležijo kar tam, kjer padejo. Vse je jasno, ko izvemo, da je okoli nas pravi pragozd.

Na to nas opozorijo tudi table, postavljene ob poti. Navodila pa naj veljajo za vse planinske poti.

Po osvojenih vrhovih smo se podali po delu Evropske pešpoti E7, ki poteka ob vznožju gore in vodi v Haloze.

Haloze. Sami hribčki in dolinice, vsepovsod pa vinogradi in gorce.

Na vrhu Kosa pri kraju Dol pri Stoparcah so tudi nas pohodnike prav lepo pogostili z mladim vinom.

Še zadnji pogled na Donačko goro, sonce je že nizko, mi pa še kar hodimo in hodimo čez to mehko pokrajino, kar 17 kilometrov smo v tem dnevu prehodili.

Sledi še zasluženo pozno kosilo oziroma kar večerja. Ob zvokih Marjanove harmonike, pa se vzdušje hiro ogreje in čas mine kot blisk. Domov pridemo res pozno, vendar polni vtisov lepega Martinovega dne.

Kar se je dogajalo na Sladkih 6 to soboto, se ne da opisati na vseh blogih in forumih sveta. Vsi, ki so bili prisotni, so imeli svojo zgodbo, svoje strahove, bili s svojimi željami in s svojimi cilji.

Na startu 103 tekači, bolj ali manj poznani, bolj ali manj vsak zase. Pa so nas ure skupnega druženja čedalje bolj zbliževale. Ker smo vsi ranljivi, ker tukaj ni mesta za sprenevedanje, maske in igranje.

Postaneš odprt, razkrit, slej kot prej ves nemočen, dosežeš svojo mejo, pa vendar zmagaš!

Nikoli nisi sam. In ta skupinska energija, to skupinsko doživljanje, valovanje te ponese v nov krog.

Pa še v enega, pa še v enega. Prvič sem pretekla 21 km v celoti. In začele so se dogajati čudne stvari.

Želela sem teči še, še več, še naprej, ukleščen prijem prejšnjih dogem o nezmožnosti premagovanja daljših tekov se je končno sprostil.

Po šestih urah sem dosegla neverjetnih - 41,4 km. Takole sem vsa navdušena pritekla v cilj. Končno uvrščena med tekače!

Doživeli smo pravo prehajanje letnih časov in to s tako naglico, da smo zimi komaj ubežali.

Od doma smo se odpravili po izredno poznem zajtrku, saj smo lenobno preživeli predpraznično jutro dneva, ko naj bi končno bili samo doma. Zunaj pa tak lep sonček in seveda se vsaj kakšnemu sprehodu ni dalo odreči. Pa sem se spomnila na Krvavec, od daleč ga gledamo, kako se blešči v toplem soncu. Ni kaj, to bi bila za današnji jesenski dan čisto prava izbira.

Že med vožnjo uživamo v barvah jeseni.

Kaj kmalu pa ugledamo prve kepe snega ob cesti in gozd brez enega samega lističa na drevesu. Že tukaj bi lahko vedeli, kam se podajamo.

Z avtom smo se prek Cerkelj in Ambroža zapeljali vse do Planine jezerca. Tam je tudi urejen parking, cesta naprej pa zaprta. Oprtali smo si nahrbtnike in čez pol ure smo že bili na Kriški planini, odkoder smo po sončni južni strani pobočja nadaljevali pot proti vrhu. Od hoje in sonca nam je bilo toplo, do oddajnika smo prišli dokaj hitro.

Tam pa se pričelo. Že v daljavi smo videli, da se proti nam vali oblačna fronta in grozi, da nas bo požrla, tako, kot kot eden za drugim izginevajo vsi vrhovi okoli nas. Ravno zato prav pohitimo do vrha, saj le tega zadnjega dosežejo meglice, razgled na kamniško stran pa je še fantastičen.

Na drugi strani pa takole:

Le vrh Storžiča je še zunaj.

Kmalu smo na vrsti tudi mi.

Le v nekaj minutah naša sončna pobočja zginejo in znajdemo se v gosti megli. Še dobro, da so nad nami sedežnice, ki vodijo v bližino koč. Tako se kar držimo njihove smeri in se spuščamo po strmini kar se da hitro. Seveda brez smuč.

V Tihi dolini nas pričaka sneg. Otroka sta navdušena, mečeta se in kepata, kmalu sta vsa mokra, sonca pa seveda od nikoder več. Vmes se še nikakor ne moremo zediniti, ali naj se v koči na Gospincu ustavimo ali ne. Ker jima ne diši dovolj topla malica, gremo kar naprej. Pot do avta je dovolj dolga, skupaj od izhodišča hodimo že tri ure, tako nas zazebe in prezebe kljub rokavicam, kapam in rezervnim puloverjem iz nahrbtnika.

Spet smo skupaj z otrokoma vzeli gorsko lekcijo. Nikoli v hribe brez dovolj toplih oblačil! Pa naj bo spodaj še tak sonček in toplo vreme, rokavice in kapa sta v visokogorju obvezni v vseh letnih časih.