Zimske olimpijske igre v Sarajevu so meni podarile televizijski program v slovenščini, takrat so namreč postavili RTV stolp na Gorjancih. Do izgradnje 90 m visokega telekomunikacijskega stolpa na Trdinovem vrhu (leta 1984) smo doma, v sivi pegi oddajnika Kum, lahko spremljali samo programe, ki jih je oddajal hrvaški TRV oddajnik Sljeme.

Tokratni pohod s ŠD Krti je bil šolski primer organizacije tovrstnih srečanj. Predhodnica je opravila časovne in težavnostne meritve. Rezervacija avtobusa je bila uspešna, izbira hrane in prostora še boljša, bonus pohoda je bil še ogled muzeja pri Pleterjih, nobenega izgreda ni bilo niti kakšne poškodbe. Domov smo prišli v napovedanem časovnem okvirju, tako, da lahko samo rečemo - da je pohod v celoti uspel. Ker je bil pohod na Dolenjskem, nam ga je pomagal voditi še Branko, ki se nam je pridružil v Šentjerneju. Pa še en kup novih fotk imamo za pokazat.

Drugače pa ima Trdinov vrh pestro zgodovino, saj lahko preberemo, da so tukaj postavili rimskokatoliško cerkev že leta 1447 (sv Jera), 1530 so na Gorjance začeli naseljevati Uskoke (ali Vlahe), ki so zraven zgradili še grškokatoliško cerkev (sv Ilija).  Med njima sedaj poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Vrh je bil 1923 preimenovan v Trdinov vrh na pobudo Ferdinanda Seidla iz Novega mesta (po Janezu Trdini, Bajke in povesti o Gorjancih). 1980 so tudi pravno zavarovali pragozd Trdinov vrh, 1999 pa je še hrvaška ustanovila Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje.

Ob Laški poti, po kateri smo sami osvojii vrh, je arheološko najdišče antičnega grobišča, saj so severna pobočja Gorjancev bila poseljena zaradi veliko tekoče vode in rudnega bogastva.

No, v Krnici sva nekoč že bila, skupaj s tamaučkom. Le, da se on tega ne spomni, ker menda ni nič videl. Seveda, ko pa je bil še varno nošen v trebuščku. Danes pa takole:

Smo ponovili ta lep izlet, škoda le, da je koča v Krnici še zaprta. Vsaj tako piše, mi smo namreč po uri in pol hoje obrnili nazaj, ker smo bili dodobra premočeni. Tamauček se je seveda metal vsaka dva metra v sneg, ki pa je kljub debeli snežni odeji že popolnoma moker. Tako smo nazadnje lahko oželi, ne samo kombinezon, ampak tudi škornje. Težava je le, ker gremo jutri na Kofce, kjer bo spet sneg in kjer potrebujemo ta ista oblačila. Nagrado izumitelju sušilnega stroja, ki sedajle suši, kar se da. Upam, da ne stopim škorenjcev. 

Če pogledamo po zemljevidu, je pa tale Krnica res nenavadno blizu Planice, kjer sva nedavno tega preživela lep teden. Pa nas ponovno vleče v te konce? Seveda, če pa sva bila vabljena v tole čudovito kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj izjemnih počitnic. Letos pa bojda zadnjič, torej za slovo, vendar spomini ne ugasnejo.

 Vedno nas bodo Rateče in tale koča spominjala na Nona in Nono.

Še nekaj fotk sem našla na telefonu, edinem priročnem fotoaparatu za takšne priložnosti. Pri sestopu iz Peči smo se brez premisleka odločili za krajšo pot, ki se v cik-caku vije po gozdu tik ob meji z Italijo. Ampak ne takoj, kajti obstaja še boljša bližnjica, to je naravnost dol po poseki - ločnici med državama.

Da je pot brez krpelj nemogoča, razen za Leandra, ki se je ves srečen valil navzdol, sem spoznala takoj, ko sem zabredla za dolžino nog v sneg. Komaj sem se izkopala iz ene luknje, sem padla v novo. Snega je bilo zagotovo več kot meter, saj palice niso dosegle dna. Hoja seveda ni bila mogoča, zato smo le odcikcakali do spodnje ceste, od tam naprej pa na sani. Pot od doma na Tromeji pa skoraj do Rateč je pravo sankališče. Zjutraj smo namreč že srečali cel avtobus sankačev, ki so se spuščali medtem ko smo mi skakaje umikali v sneg.

Čeprav je bila že precejšnja odjuga, je bilo vseeno dovolj strmo za super spust. Zraven se za vsakim ovinkom odpre še prekrasen razgled. Že vidim, da bomo enkrat sem pripeljali še Krte.

Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.

Začela sva ob 6h. Vstajanje ob zori, čaj in iskanje vse opreme. Saj nisva kaj dosti jemala s seboj. Nove dereze sva pospravila v nahrbtnik, pozdravila otroka in ob 7h odšla. Nekaj minut manj kot pol urce in že sva pri Calcitu, kjer avto pustiva kar pri Domu. Štartava natanko ob 7:30. Pot do Primoža je poznana in mine prav hitro. Počutim se izvrstno, zato veselo šibava gor. Pohodnikov ni veliko, tiste, ki se že vračajo že poznava vsaj navidez, saj so očitno vsak dan gor. Tokrat s Primožem ne zgubljava časa, preden bi se lahko ohladila, nadaljujeva pot proti Mali Planini.

Jaz grem prvič in se mi ne sanja, kaj vse me čaka. Hrib, ki je čedalje bolj strm se kar ne konča. Pot je čedalje bolj ledena in nekje na sredi si natakneva derezice. To so gumice z majhnimi čepki, ki pa neverjetno pomagajo in naredijo korak stabilnejši. Sopiham v hrib in kar naenkrat mi prične zmanjkovati energije. Nekje na sredi bi se kar ustavila. Še dobro, da sem založena z bomboni dextroze. Pri razcepu se tokrat ne odločiva za Pasje pečine, ampak se odpraviva po daljši poti prek vrha, ki se imenuje Pot modrega moža. (prav zares) 

Letos greva vsako prosto sobotno ali nedeljsko jutro z Alešem hodit, v hrib, seve. Zaenkrat se podajava na najbližje, saj ves čas gledava na uro in se vračava čimprej, da naju ne bi doma preveč pogrešali. Za tavelike naju ne skrbi, za tamaučka, ki se zbudi še malo pred nama, pa naj greva še tako zgodaj in veselo skače po postelji, pa četudi je ura šest in zunaj tema, pa je že druga pesem.

Za danes je bil napovedan dež, pa sva to namenoma preslišala. Odpraviva se ponovno na Murovico takoj, ko se zdani in padeva naravnost v prvo ploho. Snega je ravno toliko, da je spolzko, na srečo vsaj pretiranega blata še ni. Kmalu preneha deževat, midva pa dalje z nezmanjšanim tempom. Prva etapa je iz Zaloga do Sv. Trojice, kjer nas vedno pričaka lajajoča dobrodošlica. To je edina zoprnija na celi poti, ko vaški psi renčijo nate. Verjamem, da ni nobeden popadljiv, le zoprn občutek pustijo. Sledi druga etapa, ko se pot vije po ravnini. Aleš se šopiri in vmes teče in me pusti zadaj za ovinki. Pred pričetkom tretje etape le počaka, pripraviva si gamaše in greva skupaj do vrha Murovice. Tukaj snega skorajda ni več. Za trenutke se oblačnost premakne in vidiva, da sva kar lepo nad meglo v dolini.

Potka se vleče in izmenično začneva z jambranjem, kako, da danes nisva v formi. Ne gre in ne gre tako lahko, kot bi si želela. Še malo stisneva zobe in končno jo ugledava. Klopco in najin cilj, kjer spijeva malo čaja, ki sva ga tokrat le vzela s seboj. In presenečenje, gor sva prišla še malo hitreje kot prejšnjič. Torej sploh nisva bila počasna. Kako lahko občutki tako varajo. Sicer pa je enako pri teku. Ko se ti zdi da blazno šibaš, pa prideš nazadnje še s slabšim časom, ali obratno.

Pot nazaj je bila enostavna in hitra. Ponovno naju moči dež. Ob poti med stopljenimi zaplatami snega željno pogledujem po regratu. Tako neizmerno si ga že želim. Vendar nisem našla niti enega samega samcatga, ki bi mi zbujal občutek pomladi. Ne še.

Doma zakurimo v kaminu in se grejemo in sušimo premočena oblačila. Ura je pol desetih in skupaj z otroci lahko začnemo nov dan pri zajtrku. 

Vse skupaj je del mojega velikega načrta. Je del tritedenskega uvajanja. Za mano je šele prvi teden, ko sem se veliko ukvarjala sama s sabo in s svojimi težavami. Vendar, volja je čedalje večja. Je le prišel čas, ko mi lahko uspe? Ko me lahko odločitve posvojijo, kot lahko kot naročeno berem pri Wegi?

Sicer pa še ni en teden, ko smo takole krenili na Primoža. V snegu je pot prečudovita. Res je nekaj posebnega.

Jutri pa spet. Se že veselim.

Odkar sem v Krtini in se družim s hribolazci, jih tudi kar naprej sprašujem, kako se imenuje kateri vrh. Le pozimi, ko je vidljivost izvrstna, imamo takšen pogled na hribe:

Neštetokrat so mi povedali, da je levo od Kamniškega sedla Brana, desno pa se vidi Planjava. Pa si nisem kaj prida zapomnila, do danes. Sedaj ne pozabim nikoli več. Danes smo splezali na Planjavo. In ko enkrat doživiš to lepoto, to čarobno pot, postane del tebe, kot pravljica iz globin.

Ponovno smo se dobili z Maretom, tako kot spomladi in smo zarana zjutraj krenili na Kamniško sedlo. Kar presenečeni smo bili, da je tolmuček, malo pred Pastirci letos celo poletje moker, zato nismo spustili prilike za oskrbo z res mrzlo in bistro vodo izpod planin.

Na sedlu smo že nekaj čez osmo zjutraj. Vsekakor se nam je šlo še dalje, le nismo se mogli odločiti kam. Levo ali desno?

Pa smo sklenili, da nadaljujemo prekinjen pohod, ko smo s Krti morali v dolino zaradi dežja. Takrat nam je ostala neobiskana Planjava. Torej? Pot pod noge in gremo višje. Meglice, ki so se dvigale iz dolin so nas kar malce preganjale, lovile, navsezadnje pa ravno toliko odkrile, da je bil pridih čarobnosti popoln.

Na vrhu pa - pogled za bogove. Vse naokoli nas vrhovi, meglice, sonce... 

pogled na Ojstrico iz Planjave

Poglejmo še strani v planinskem vodniku; kaj piše o Planjavi:

Najveličasnejša in mogočna je severna plat gore. Z vrha se grezi skoraj navpično 1000 m visoka in široka severna stena naravnost v Kot ali sklep Logarske doline. S to višino je pri nas takoj za Triglavsko severno steno...
Z vrha je lep razgled na sever h Karavankam, bližnji Mrzli gori, nepozabni pa so neposredni prizori v globino, v široko zeleno Logarsko dolino in na Okrešelj z njegovim enkratnim visokim sklanim obodom, nad katerim se na zahodu kaže vzvišena Skuta,...
Preg bližnjih gora sega na jug pogled na gozdna slemena in vrhove Dolenjske in Notranjske, medtem ko se na vzhod ustavlja pogled na bližnjih vrhovih: na vitki Ojstrici, Lučki babi, zeleni kotlinici Korošice in odsekanem sklanem Dedcu...
Od koče na Kamniškem sedlu - 2h.

Nikakor se ne strinjam, da smo cel dan zapravljali čas. Res je, da kljub vsemu delu, ki ga imamo, vse pustimo in gremo v hribe. Tam gori pa je drug svet. Šele tam se zaveš, kje je tvoj prostor, kako nepomemben si in hkrati tako zelo svoboden in prost.  Ja, v hribih se skriva še mnogo več odgovorov, le poiskati jih je potrebno.