Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.