Zatišje

Po zadnjem dogodku, ko smo vsi komaj čakali, da lahko delimo svoje vtise z ostalimi, je sedaj, vsaj po mojem občutku, nastalo obdobje zatišja.
Le kaj bi bilo dovolj pomembno, da bi lahko o tem pisala? Le kaj si mi dogaja zanimivega, čeprav imam še vedno povsem zapolnjene dni, ki postajajo tudi dejansko vse krajši? Dejstvo je, da kadarkoli pridem domov, je zunaj že tema. In kaj naj počnem, ko se znoči? Seveda gre za prevaro! Ampak čutim, da se mi moj bioritem še ni prilagodil na zimske oziroma nočne aktivnosti. Tako mi čas kar spolzi med prsti, dan pa postaja enak dnevu, loteva se me jesenska utrujenost, pa še kar naprej sem lačna. Očitno so moji geni še vedno nekje daleč zadaj programirani na zimsko spanje.

Ja, želim si sonca in svetlobe.

Pravzaprav se sploh ne čudim, da so si že vse prejšnje kulture v tem letnem času omislile razne praznike luči. Naši predniki so zimski solsticij praznovali kot rojstvo svetlobe. Vse do Božiča nas bo spremljalo takšno in drugačno prižiganje sveč. Prvo bomo lahko prižgali v naši buči pred hišo, naslednje bodo posvečene našim prednikom. Sledijo adventne svečke do svečk na smrečici. Vse do razsvetljenega novoletnega neba, ko začnemo znova. Ko bo spet novo upanje, da bomo odprli nov, bel, še ne popisan list v knjigi. Samo, ko ga ne bi tako hitro zapacali z vso nesnago, ki visi z naših ohranjenih navad.

Do takrat pa le verjamem, da v novem letu bolje bo.

Be the first to rate this post

  • Currently .0/5 Stars.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Tags:

vsakdanjik

Komentarji (3) -

Wega , on 31. 10. 2008 15:14:56 Said:

Res je. Jaz sem že nekaj časa obseden s svetlobo. Če le zdrži hardver navijem notri 100 watno žarnico. Sedaj ko so varčne to niti potratno ni več! Ob premikanju kazalcev konec oktobra marsikoga vrže utrujenost. Morda tudi utesnjenost: kar naenkrat je noč. Če smo prej do poznih ur sedeli zunaj je sedaj mrak kar podnevi, če pa je kislo deževno vreme pa cel dan. Marsikdo se nad premikanjem kazalcev huduje, češ pustimo čas pri miru; tu velja pripomniti, da je ta pravi čas pravzaprav ta sedaj, zimski in da smo si z premikanju kazalcev spomladi na poletni čas umetno ukradli delček večera.

Obstajajo celo terapije s svetlobo, kar, kot sem ravnokar presrfal, že uspešno tržijo. Zaradi obilice reklamih ponudb sedaj ne najdem linka do članka o tem, no govorilo pa je o zdravljenju s 500 watno žarnico. Nobena znanost: šlo je za enostavno obsevanje z lučjo. Aha, našel sem nekaj podobnega (članek iz foruma gre za googlov posnetek strani, neposredna povezava ne dela več) http://64.233.183.104/search?q=cache:xPQZZtoqw80J:antidepresiv.mojforum.si/antidepresiv-about15.html+svetloba+depresija&hl=sl&ct=clnk&cd=1"> tukajle . Kakorkoli, to o fototerapiji sem bral res že dolgo nazaj in od takrat vedno kupujem premočne žarnice.

O vplivu svetlobe najbrž premišljujemo premalo. Pridemo sicer do tiste žleze ki uravnava notranjo uro in zaspanost in nas sili zehat ob mraku, otroke pa napravi tečne in jokave. Ampak v resnici je svetloba res čudna zadeva. Nima teže pa vendar pada v gravitacijsko luknjo, ne premika se, pa vendar nič ne potuje hitreje od nje, zanjo čas stoji in vendar gledamo v vesolje kakršnega sploh ni več.

Prižiganje svečk je torej tisti naš prastari strah, da nas svetloba zapušča, tolažba, da si jo lahko prikličemo nazaj kadar hočemo. Dnevi so vse krajši in krajši in kdo ve, ali se bo to krajšanje ustavilo? Morda se decembra ne bo več prekucnilo in bo tema vsak dan  daljša in daljša? Ojoj.

Pa saj ima tudi noč svojo moč.


piskec , on 31. 10. 2008 15:37:54 Said:

Wega, ne me strašit s tem decembrom in da ne bo "kliknilo"!

Samo to čakam... In vsakega 24.6. potihoma pripomnim: "na, zdaj gre pa samo še dol..."

Hana , on 31. 10. 2008 20:19:56 Said:

@Wega Se spomniš Severnih obzorij? Tam so tole polletno depresijo obdelali do najfinejših podrobnosti, seveda na zabaven način. Med drugim tudi s terapijami z žarnicami. Pravzaprav jim nič ne zavidam polletnega mrka, čeprav dobijo nazaj v drugi polovici leta, ko pa so lahko hiperaktivni. Nikoli ni prav, kajne?
Še bolj kot to, pa me fascinirajo sredozemski temperamentneži. Verjetno velja tudi obratno za moški svet. Kaj drugega, kot obilica sonca lahko prižge toliko ljubezenskih iskric? Priznajmo, da nam močne doze toplote in svetlobe dajo čisto drugačen polet. Vsaj meni.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading