Razvezano grlo

Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Tags:

zame

Komentarji (5) -

Vreme , on 31. 08. 2008 07:57:48 Said:

Te podpiram, da podpiraš vajino prenehanje kajenja. Zdaj pa več v gore pa bo, aja pa še na tek ne pozabita ;)!!!!!

dr.wega , on 31. 08. 2008 13:56:29 Said:

Se mi je zdelo. U bistvu sem vedel. Ampak kaj ko ti nimam povedat ničesar novega: vse sem skuril za tistega samopomuilujočega, pozornostiželečega, srceparajočega. Sebe.

Hana , on 31. 08. 2008 17:14:38 Said:

Vreme@hvala! Ja, tek bo pa naslednja stopnička. Se že slišim: "Sedaj pa še to!"

dr.wega@ Smile)

dr.Wega , on 3. 09. 2008 05:38:36 Said:

Včasih bi človek kar želel vrjeti. Da mamice kanalizirajo Polje svojih otrok vase. Naravnost iz grla v grlo. Pa žal ne verjamem.

Hana , on 3. 09. 2008 05:58:12 Said:

Jaz pa verjamem in se tudi pripravljam, da bi o Polju spregovorila tudi na blogu.
Ker je preveč raznih dogodkov, da bi bili lahko samo naključni.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading