Še nekaj tednov nazaj sem veselo razlagala in si zamišljala, kako se bom odslej ukvarjala (še) s pripravo domačih izdelkov za čaje, marmelade in drugačne zdravilne zvarke. Pri tem sem se videla na vrhu Krtinskega hriba, kako obdelujem svoj novi vrt, kjer zeleno poganja v brsteči rasti in vse pisano cveti. 

Potem pa so se začeli plaziti dvomi ali si to res lahko privoščim. Zadnji izplen domačega ribeza, ki je bil namenjen le za marmelado, je pristal v zamrzovalni skrinji in nič ne kaže, da bo kmalu prišel na vrsto. Upam samo, da mi ga uspe porabiti vsaj za kakšno pecivo ala Marako.  Enostavno ni bilo časa še za marmelado ravno takrat, ko je bil ribez zrel. Bolje bi bilo, če bi to lahko počela naprimer pozimi. Pa res?

Potem sem nabrala kup bezgovega cvetja in ga celo pripravila za sušenje. Vendar mi v tem vlažnem vremenu, ki kar traja in traja in se ne misli še posloviti navdajajo dvomi ali bodo ti cvetovi res kdaj primerni za shranjevanje v nepredušne posode, saj se sicer lahko razdišijo. Tako pa jih bo pobralo od plesni, slej kot prej.

Kaj pa sanje o vrtu na jasi sredi gozda? Pravzaprav je tam najlepše opazovati srne. In če seštejem ena in ena, so to vsaj tri srne, ki mi bodo hvaležno pospravile vsako bilko, ki jo bom posadila na Njihovem vrtu.

Morda pa le še ni pravi čas.