Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.

  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.