Včasih smo šteli število noči, kolikokrat gremo še spat, potem pa na morje! Tokrat je bil dogodek odmaknjen nekam daleč v december. Pri celoletnem načrtovanju pohodov je decembrski pohod pač zadnji, šteli smo tedne do odhoda in glej, kar naenkrat je že vse za nami. Hitro, prehitro!
Smo se pa v soboto, na dan načrtovanega pohoda iz Krtine do Črnivca, zbudili v ledeno mrzlo jutro. -7 stopinj, sneg je naletaval in veter je vrtinčil novozapadle snežinke.
Kako se obleči za celodnevni pohod v takem vremenu? Najraje bi navlekla nase vse, kar sem imela v omari, dvojno. Strah me je bilo, da mi bodo počasi pomrznili prsti, pa nos in noge, nazadnje bom obstala kot zamrznjena kocka nekje sredi hriba. Da so bile moje bojazni odveč, se je izkazalo po nekaj minutah hoje, ko sem že polnila nahrbtnik z odvrženimi puloverji.
Kar nekaj prijavljenih pa se je v mrzlem jutru raje dodatno pokrilo z odejo, kajti zbralo se nas je le devet od skupno petnajst prijavljenih.
Izkušnja iz pohoda, ko smo odšli od doma, peš, v ne ravno idealnih razmerah ter dosegli cilj daleč v hribih, tam zgoraj, je neprecenljiva. Premika meje v naši zavesti. Nič ni več nemogoče, ni dolgih poti, vse je dosegljivo in na dlani. Samo prvi korak je potreben.
Prehoditi pot, v družbi, med pomenki, ob iskanju toplarjev, kjer smo stresli sneg z ramen, je bilo enostavno. Že sama misel na toploto krušne peči v koči je bila še posebej vabljiva, bila je nagrada.
Kratko pot čez hrib, od koče do kave na Črnivcu, smo naredili naslednje jutro.
Kljub izrednemu mrazu je bila pokrajina enostavno čarobna in pravljična, naše počutje pa čedalje bolj igrivo, skoraj otroško, kot veselje.