Zanimiv naslov še bolj zanimivega članka v Delu, ki še kako sodi v ta božični čas, čeprav nima sladkih besed, velikih želja in praznih obljub.

"Današnja kriza ni le ekonomska, ekološka in energetska, ampak je predvsem tudi moralna, etična kriza. Pravzaprav sem optimist. Mislim, da bo prišlo do samoregulacije na trgu, ki bo svobodo govora na delovnem mestu zaščitila pred omejevalnimi posegi. Sposobni menedžerji bodo sami počistili z nesposobnimi vrstniki na vodstvenih položajih, ko bodo uvideli, da jih njihovo neetično vedenje preveč stane.

Zveni malce utopično, predvsem pa je najbrž do takšnega samoočiščenja še dolga pot. Kako se naj vedejo kritični intelektualci do takrat?

Opažam, da so nekateri že pripravljeni povedati in ozaveščati druge o teh pojavih. Če pojave razkrivamo, če razkrivamo tudi preganjanje oporečnikov, bo tisti, ki ima težave zaradi oporekanja, zaradi svoje kritičnosti, vedel, da ni sam. Upreš se tako, da poveš, da imenuješ stvari s pravo besedo in da pokažeš na vzrok teh pojavov..."

Me je pa članek dohitel ravno v dnevu, ko sem veliko razmišljala o svojem odnosu do delovnega okolja in stanja v katerem smo se znašli. Biti oporečnik, povedati kaj nevšečnega vodstvu, pomeni veliko težav. Že v daljni preteklosti so sle s slabimi novicami raje odstranili. Zato raje molčimo. Vsi po vrsti, in drsimo v neko čudno stanje samozaslepljenosti.

Če vsem nam želim nekaj dobrega v naslednjem letu, potem naj bo to možnost odkritega pogovora s komerkoli, da se ne bi bali, da bi lahko s svojo odkritostjo zgradili boljši jutri.