Biti v spremljevalni ekipi ni kar tako. Pravzaprav je lahko čisto luštno, čeprav zna biti tudi malce naporno. Skrbeti moraš za zadostno količino robčkov, sladkorja, nositi dovolj velik nahrbtnik, da notri shranjuješ na vsaki postaji kakšno odvrženo oblačilo več, pa na nasmeh ne smeš pozabiti in glasne vzklike.

Imeti moraš  zadostne količine lepilnega traku, pa rezervne nogavice in pa obvezno moraš ujeti v objektiv najbolj nemogoče grimase, ki jih tvoj polmaratonec izvaja v izobilju.

Seznanjene z vsemi nalogami, so se mi na dan Ljubljanskega maratona pridružile v vlogi spremljevalk še Darja, Marjetka in Ana. Začele smo skoraj pred Namo, tam zadaj nekje.

Start:

Opremljene z načrtom smo jih s svojim vzporednim tekom sledile na drugo točko na Vodnikovi, tretjo točko na Goriški in seveda še na zadnjo, Ciljno točko.

Vodnikova (2):

Goriška ulica (3)

Cilj (4.)

Ker sem med potjo izgubila karto in sem se celo vrnila ponjo in ker smo hitele na čas, da smo ujele našo ekipo, je vse skupaj zelo spominjalo na mini treking po Ljubljani. Tudi nam je zmanjkalo pijače, zato smo se ustavile pri sadjarju na Celovški in ekspresno odštele 2€ za Fanto in radensko. Za karkoli drugega ni bilo časa.

Nam v zabavo, našim tekačem pa v vzpodbudo. Smo vsaj na koncu vsi zaslužili svojo pijačo.