Vsakdanjik malo drugače

dopolnjeno 13.8.2011

Moja odločitev, da preživim en delovni teden v Londonu, se je izkazala za precej naporno doživetje. Odhajam zjutraj, zvečer se vračam v začasni dom, nekaj fotk z množico vtisov pa le lahko delim.

 St. Barnabas

Na vogalu je mini park, kjer posedam s kosilom v naročju.



Mavrica nad našo ulico. Vreme je čisto angleško; piha mrzel veter, dežuje in hkrati sije sonce. Prvi dan sem kupila toplo jopico, katero imam vseskozi seboj. Nobena zima mi ni bila tako mrzla kot to poletje.

Sosedov maček me ves čas nadzoruje. Saj ni čudno, ko pa pijem kavo namesto čaja.

Pogled na Temzo z mosta v bližini.

Dog parking? OK, že razumem.

Izposoja koles. Moram testirati še s svojo Urbano, morda pa deluje.



Herkul, skrit za drevesi. Postaven, ni kaj!



Dostop do sobice v vrhu stolpa. Za popoldanske nadure.

V sredo popoldan na pikniku v enem od res ogromnih, urejenih in zelo obiskanih parkov.

Srhljivi napis in predel mesta. Nikar!



Tako se prodaja! Da je veselje tudi pogledat.



Neverjetno, kako podzemna funkcionira. Vlaki vozijo v vse smeri, neprestano in vsi so optimalno zasedeni.

Jerebike na ulicah! Le njih nisem pričakovala. Pa vendar vidim vse, od sivke in rožmarina, do kaktej in ciklam. Vse leto. Zavidam jim to milo klimo.

Razdejanje pouličnih nemirov naslednje jutro. Mondene trgovine so razbite, življenje teče dalje.

Opozorilo, ki zaleže. Pred prehodi še vedno gledam desno, avtobus pa prihaja z leve. LOOK LEFT! (glej spodaj!)

Priprave na olimpijske igre 2012 so že v polnem teku. Med drugim vadijo zaporo cest in spremenjen režim avtobusnih prog. Na žalost ravno to nedeljo, ko se bo meni mudilo domov. Kajti domov se mi mudi, zelo. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje imela takšno domotožje.

 

Nov trend otroških koles? Pa kako hitri znajo bit!

Saj je v redu, če gledaš levo, vendar bolj zaleže LOOK RIGHT! Vsaj v Angliji.

Tags:

02 potepanja

Obredni obisk Ljubljane

V času jagod in češenj moram obiskati tržnico v mestu. O obredu, ki ga ponavljam vsako leto sem že pisala na naših straneh. Opa, kako čas hiti. Zapis je nastal že leta 2005!

 na grajskem stolpu

Letos si je Leander še posebej prislužil sprehod po centru, saj smo pred nedavnim skupaj prehodili Pot ob žici. Žal same Ljubjane ni kaj dosti videl, zato smo tokrat ubrali krajši pohod po centru; čez Stari trg na Ljubljanski grad, na tržnico ter sprehod ob Ljubljanici. Pot, ki nam je dodobra polepšala dan.

 Ljubljana

Sončni pozdrav mestu.

 še neodkrita potka

 mesarski most

 ključavnice

Ključavnice ljubezni na dokaj novem mesarskem mostu čez Ljubljanico, s polnim naročjem sladkih rdečih sadežev.

 jagode in češnje

Čez hrustavke jih ni!

Tags:

02 potepanja | hrana

Doberdobski kras

Na povabilo Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale, sva se z Leandrom udeležila njihovega spomladanskega pohoda po Doberdobskem krasu.

Zame je to bila dobra priložnost za spoznavanje vodniškega dela z otroki. Priznam, da sem prišla domov mnogo bolj utrujena, kot pa bi sama pot zahtevala napora. Vse preveč se zavedam odgovornosti, ki jo kot vodnik prevzemaš. Seveda pa je po drugi strani toliko stvari, ki jih lahko poveš, pokažeš, približaš.

 

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno in počakalo nas je pravo kraško sonce. Pohod res ni bil naporen, od Doberdoba pa do Sredipolja smo hodili po lepo urejenih planinskih, kolesarskih in lokalnih poteh. 

Narava pa je učinkovita in lepo preoblikuje, skriva in jemlje nazaj vse tiste umetno zgrajene raze v zemlji.

Še v naših učbenikih je pisalo, da je kras gol. In res je bil, dobrih sto let nazaj, tukaj, razen strelskih jarkov ni bilo ničesar. Nepredstavljivo.

Danes vemo, da je Kras še kako poraščen. Kljub trudu kmetov, ki so desetletja ročno čistili polja vseh kamnov in gradili vse tiste ograje proti vetru in urejali zemljo, se današnji Kras zarašča. Spet je tukaj veliko avtohtonega hrasta in pa seveda ruja in ostalega grmičja. Nekoč so bili hrastovi gozdovi posebej cenjeni pa tudi intenzivno sekani. Hrastov les je bil zaradi svoje skrvenečne rasti osnovna surovina za ladjedelništvo v Beneški republiki.

Pot se zaključi pri hribu, impozantnemu spomeniku 100.000 padlim vojakom.

Se zavedamo vrednosti našega življenja?

Več o poti si preberite na straneh Storie...

Tags:

02 potepanja

Adijo, Andaluzija!

7.  (zadnji) del

Žal sva bili dobra dva meseca prezgodnji, da bi lahko doživeli aprilski pomladni festival v Sevilli. Letos bo v prvem tednu v maju in če kdo načrtuje prvomajske praznike v Španiji, tega ne sme zamuditi.

Ogled Seville sva pričeli pri tretji največji katedrali na svetu, La Giraldi. V 15. stoletju zgrajena katedrala stoji na mestu nekdanje mošeje, od katere je ohranjen le 100 metrski minaret, ki je sedaj preoblikovan v zvonik.

 Katedrala La Giralda v Sevilli

 oltar v katedrali

Najpomembnejše umetniško delo v katedrali je glavni, 18 metrov visok oltar z lesenimi izrezljanimi figurami, pozlačenimi z nepredstavljivo količino zlata, ki predstavljajo prizore iz Stare in Nove zaveze.

 gotsko okrasje katedrale

Ker ni primernega hriba v okolici, sva se povzpeli na zvonik, na katerega vodijo klančine, med potjo navbreg pa lahko občudujemo detalje ogromne stavbe z vrha pa panoramski pogled na celotno Sevillo.

 Kolumbov mavzolej

V notranjosti katedrale je tudi del posvečen Kolumbu, čeprav nihče točno ne ve, kje je dejansko pokopan.

 Patio de los Naranjos

Sem se pa navadila v teh dneh hitrega prečkanja cest. Vozniki so do pešcev neprimerno bolj strpni in previdni kot pri nas zato moram biti sedaj v Ljubljani prav previdna. Zelena na semaforju pomeni prednost za avtomobile, rdeča za pešce pa ne šteje, če je cesta prazna. Tako pešci ne čakajo na zeleno luč pri prečkanju, ampak se podajo čez cesto ob prvi priliki. Kot voznik moraš najprej gledati na pešce, potem pa na ostal promet.

 trg v Sevilli

Sevilla je moderno mesto s krasnimi trgi in ulicami polnih trgovin. Zadnji dan je bil tako bolj namenjen nakupovanju spominkov za domov.

V zadnjih dneh potepanj sva spoznali tudi, da je število zvezdic, ki označujejo nivo storitev v hotelu, precej nepomembno. Spali sva tako v hostlih z eno zvezdico kot v hotelu s štirimi, pa vendar ni bilo opazne korelacije med zvezdicami in cenami. Za dvoposteljno sobo s kopalnico, dostopom do interneta ter po možnosti parkingom, sva plačevali od 38€ pa do 64€ na noč.


 ob reki Guadalquivir

Še tretje srečanje z reko Guadalquivir, tokrat v družbi šolark, ki so med siesto posedale ob nabrežju. Že od malih nog se oblačijo v krilca, saj so del obvezne šolske uniforme. Tudi kasneje se Španke najraje oblačijo v ženstvena krila.

 kava pod pomarančami

Kavo in pivo strežejo povsod, veliko ljudi kadi, vendar skoraj nikjer ni pepelnikov na mizah. Cigarete se ugaša na tleh, na tla se vrže tudi papirčke in ostalo embalažo, ki jo ne potrebuješ več. Zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov sem videla samo na letališču, v mestih pa namesto košev raje redno čistijo in perejo ulice s cisternami ter vodnimi topovi.

Mene pa so še kar naprej najbolj navduševala pomarančna drevesa. Le zakaj so jih domačini prezrli v vseh oblikah spominkov? Iskala sem, vendar nisem našla keramike s podobami pomaranč.

 gremo domov

Tadejinih šest mesecev bivanja v Malagi in mojih devet dni potepanja po Andaluziji, se je končalo z nešteto vtisi in ogromno fotkami.

Zame se je Španija potrudila. Dobila sem pomaranče, tapase, keramiko in sonce sredi zime. Več si težko želim.

Sevilla Več fotografij

<-- 6. del (Flamingi)

Tags:

02 potepanja

Flamingi

6. del

Na najini poti do Almonta sva prečkali tudi reko Rio Tinto, ki se vije do Huelve, kjer je iz ustja reke leta 1492 Cristóbal Colón ali po naše Krištof Kolumb izplul v osvajanje novega sveta.

 Rio Tinto

Almonte me je očaral, sveže pomit z zadnjo ploho je še bolj zaživel v svoji preprostosti.

 Almonte, trg s pomarančami

  iberijski ris

V mestu so ponosni, da imajo v okolici mesta sicer že ogrožene rise, zato so jih izbrali za svoj zaščitni znak.

 sadjar

Ko sem po mestu fotkala zanimiva pročelja stavb, me je pobaral tudi sadjar, če bom fotografirala še njegovo trgovino in od kod prihajava. Za Slovenijo še ni slišal, ko sva povedali, da je to zraven Italije, je takoj vedel, da smo torej nekje pri Romuniji. Saj je po njegovem Italija zraven Romunije.

Pogovor nama je dal misliti o splošni izobrazbi prebivalcev in o njihovi narodnosti. Veliko starejših je še nepismenih, glede na drugačno govorico ljudi v mestu, pa sva sklepali, da je tu tudi veliko Romunov. Navsezadnje dnevno vidimo migrante, ki se z avtobusi prek Slovenije podajajo na delo v Španijo. Verjetno v mestih ni dovolj dela za vse, v kraju, kot je Almonto pa potrebujejo ogromno delovne sile za obdelavo vseh polj v okolici. Že februarja obirajo jagode, pomarančne nasade, da o oljkah ne govorimo.

 obleke z naborki

Kar nekaj trgovin s tradicionalnimi oblekami imajo in skoraj v vsaki prodajajo obleke z bogatimi naborki / volančki, ki jih šivajo ženske v mestu. Njihove cene pa so od 200€ naprej.

Oken ponavadi ne zastirajo z zavesami, odprta imajo tudi predverja, tako sem lahko uživala v pogledu na njihovo tipično špansko keramiko.

 stopnišče v hiši

Za večerjo so nama v majhnem baru pripravili pravo poslastico. Sveže pripravljeni rakci so plavali v izdatno začinjeni omaki iz česna in čilija. Omakco sva pomazali s kruhom in predli od okusne hrane.

 rakci po andaluzijsko

Malce težje je bilo ponoči, saj sem se nevajena take doze pekočih jedi redno obračala v postelji, sicer bi me najbrž kar prežgalo. Ampak, recept za pripravo sem si le zapisala, še jih bomo jedli.





V bližini Almonta se prične ogromen Narodni park Donana, veliko mokrišče na več kot 500 kvadratnih kilometrih, ki je dejansko delta reke Guadalquivir ter mogočne sipine ob atlantski obali, ki se zažirajo in uspešno, del za delom, prekrivajo borove gozdove. Park je del svetovne dediščine Unesca.

 park Donana

Delček parka je urejen in namenjen obiskovalcem izjemno bogatega naravnega okolja, ki nudi pravo zimsko zavetišče večini  ptic selivk iz hladnejših predelov Evrope.



Nedaleč stran pa, kjer se asfaltne ceste končajo, je znamenito staro mestece El Rocio, ki se v tem letnem času kopa v blatnih ulicah.

 El Rocio

El Rocio na binkošti obišče tudi do milijon romarjev iz Andaluzije in turistov iz cele Evrope, da bi se udeležili najpomembnejšega in najbolj barvitega večdnevnega verskega festivala Blanca Paloma. Romanje ima pravi kultni status in sega v trinajsto stoletje, ko je neki kmet v okolici našel čudežni kip Device Marije.

 flamingi

Največja nagrada za vožnjo po blatnem mestu in bežanje pred ploho, pa je bil pogled na flaminge. V jezeru ob mestu El Rocio namreč gnezdi tudi ogromna jata lepih, vendar zelo plašnih flamingov. Čeprav sva se jim približali zelo od daleč, so zaznali najino gibanje in hitro odleteli proč.


<-- 5. del(Španija onkraj)  --> 7.del (Adijo, Andaluzija)

Tags:

02 potepanja

Španija onkraj

5. del

Cordoba je bila za nama in bil je čas, da greva spoznavat tudi del podeželja. Zapustili sva avtocesto in se najprej ustavili v luštnem mestecu Ecija. Trg na sredini stisnjenega mesta premore polno malih trgovinic, veliko ljudi poseda zunaj, le parkinga nimajo skorajda nobenega. Ko ugotoviva, da bi do edinega hotela, ki sva ga našli, prišli le po ozki ulici s prtljago v naročju, se raje odločiva, da poiščeva še kakšno priložnost.
Nekaj kilometrov naprej, sredi polj ob cesti stoji hotel M., z enim tovornjakom na parkirišču, v notranjosti sedi ženska s tipom za mizo, za točilnim pultom pa oštir v vlogi receptorja strmi v televizor.
 
Tadeja, ki tekoče govori špansko, vpraša po prosti sobi in vse kar nama odgovori receptor je kratek NE! Pri izhodu iz hiše srečava še ata, ki je vljuden in sprašuje, kaj potrebujeva. Preden uspe karkoli povedati začne ženska pri mizi z vreščečim glasom razlagati, da nama je že on (receptor) vse povedal in da naj greva.
 
Zakaj sva bili nezaželjeni, sumljivi ali karkoli že, nama najbrž ne bo nikoli znano. Tadeji pa ni bila to prva zavrnitev. Pravi, da se ji je dogajalo, da so jo v lokalu s kavo mirno spregledali, ker je želela naročati sama, brez moškega ob sebi.
 
Začudeni se obrneva in sprašujeva kam? Le dobro uro do noči, nazaj v majhno mesto se nama ne gre, zato nadaljujeva z vožnjo prek polj v neznano. Na srečo ni več daleč do Marchene, naslednjega mesteca s čudovito arhitekturo. V manjših mestih se zagotovo pristneje občuti španski utrip, kar pa nama zaradi noči in debelih dežnih kapelj, ki se sipajo iz črnega neba, ne pomaga veliko. Spet z veliko sreče pripeljeva do trga, kjer je visi napis za Hostel.

 Marchena
 
Veliko preddverje in majcen pult se nadaljuje v dnevno sobo gospodarice, ki štrika ob borni lučki. Vprašava za sobo, pravi, da ni problema. Cena tudi ne, na okroglo, najdražje doslej (pa v hostlu). Vprašava še za dostop do interneta, pa pravi, da tega ni.
 
Vzameva si še čas za razmislek kaj naj storiva. Hodiva po trgu, dež pada, sprašujeva še pri kiosku z bomboni. Prodaja bombonov je v Španiji izredno donosna. Stojnice in bomboni na škrnicle nikoli ne samevajo. Starejši in otroci se redno zalagajo z barvastimi sladkorčki. Prodajalka nama pove, da je hotel edini v mestu, lahko pa prespiva pri nunah. Menda tam tudi nudijo prenočišča.
 
No, med izbiro za sobo brez neta ali za nune, se vseeno raje odločiva za hostel, kje dobiva svojo sobo in kopalnico. Pravzaprav sploh ni bilo tako slabo, vseeno pa se podava peš po mestu v iskanju povezave na internet. Po televiziji sva videli strašljive vremenske napovedi. Orkanska burja, sneg, dež, vse to naju lovi tam zunaj in za načrtovanje poti naslednjega dne res nujno potrebujem računalnik in internet.
 
Priznam, da me je prijela rahla panika. Edini cyber coffe nama zaprejo pred nosom, oglasiva naj se naslednje jutro po deveti. Mokri in rahlo obupani se vrneva do hotela in obsediva v bližnjem lokalu, ki je odprt do treh zjutraj. Časa sva imeli dovolj, pa sva začeli arhivirati fotke,  na slepo poskusiva tudi  dostop do omrežja. Na veliko začudenje in veselje ugotoviva, da ima najin hotel kar dve povezavi in da se lahko priključiva brez vsakih zaščit tako v lokalu kot kasneje v sobi. Mamca pa naprej štrika svoj pulover.

 nuja

Življenje je takoj postalo lepše. V tem momentu sem se zavedla, kako zelo sem odvisna od neta in dostopnosti do trenutnih informacij. Ne zadovolji me televizija ne časopis, ne zadošča mi popotniški vodnik, vse kar potrebujem in uporabljam je le še Google.

 vremenska napoved
 
Res se nama obeta najbolj deževen dan doslej, zato se odločiva, da naslednji dan nadaljujeva z dolgo vožnjo, kar do Atlantika jo bova mahnili. Dež naju bo še najmanj oviral v avtu, za oglede res ni pravi čas. Rečeno storjeno, v dežju se naslednje jutro posloviva od prelepe Marchene, vseh štorkelj na strehah, najinega hotela, ki je ves iz keramike in veselo nadaljujeva pot proti morju. Kaj morju, do Oceana greva.

 štorklje

Voziva se mimo Seville, ta naju še čaka za zaključek potepanja in podoba pokrajine se ponovno spreminja. Nižinska polja, vonj po ribah, precej industrijski predel pred Huelvo in dežne kaplje naju spodbujajo, da se kar peljeva in peljeva. Ustaviva se skoraj že pred mejo s Portugalsko. Za cilj si izbereva Punto Umbrio, kamor vodijo kilometri borovega gozda z bujno in intenzivno zeleno travo. Malce nenavadno za naše oko vajeno osušenih borovcev na Jadranu.

 znameniti biki
 
Ko pripeljeva do obale, se začne oblačnost trgati in za nekaj časa posije sonce. Tako nenavadno je. Ocean, dolga peščena plaža, školjke in sonce. Ljudi je bilo za preštet na prste ene roke, sami sva, nekje na drugem koncu sveta.

 obala Oceana


Idilo kazi le mrzel veter, zato se kmalu obrneva nazaj z namenom, da se utaboriva v Huelvi, velikem mestu na zemljevidu. Po vseh videnih lepotah Španije, naju Huelva povsem razočara. Ne le, da nima niti starega mestnega jedra, vse skupaj spominja na eno povprečno blokovsko mesto kjerkoli v Evropi, le da je ta brez temperamenta.

 Huelva
 
Ne dava ji več priložnosti, zato zapeljeva naprej v iskanju manjšega mesteca, nekje, kjer bova začutili, da želiva bivati. Spet vožnja, ki se tokrat izdatno poplača. Prihod v Almonte je kot prihod v kavbojsko mesto. Kavbojev sicer ni več, meščanov z blatnimi škornji pa kolikor hočeš. Največ pa je zagotovo Suzuki Vitar, vsako tretje vozilo je džip, vseh starosti in vseh modelov. In na vsakem štrclju, ki je višji od povprečne strehe gnezdi štorklja. Zraven imajo seveda še veliko lepih starih ulic in celo hotel oziroma hostel. Takoj sva nastanjeni, dež je medtem ponehal, zato se peš odpraviva iskat večerjo.

 Almonte
 
Doživiva še en dežni naliv. V nekaj minutah se je nebo popolnoma stemnilo, dež se je ulil s tako močjo, kot bi zlivali vodo iz bazena. V tistem trenutku lahko samo skočiš v prvi lokal, v miru popiješ pijačo, saj je čez dvajset minut zunaj spet sonce. Takšne manevre sva nato ponavljali še naslednji dan in lahko mirno rečem, da nama je dež več prinesel kot naju oviral.
 
Iz poti po Andaluziji Več fotografij

<-- 4.del (Cordoba)  --> 6. del (Flamingi)

Tags:

02 potepanja

Cordoba in La Mezquita

4. del

Prihod v Cordobo nama je potekal že po ustaljenem vzorcu kroženj po mestu, dokler nisva našli parkinga v bližini Mezquite. Pravijo, da je v Cordobi zlahka načrtovati pot turistom, saj vsi želijo videti le eno, veličastno katedralo, ki hkrati združuje tako mošejo kot cerkev, v neposredni bližini pa še sinagogo. V mestu so namreč v slogi in velikem razcvetu živeli Muslimani, Židje in Kristjani.

 židovska četrt

Vstopile sva v del mesta, ki je bil popolnoma zaprt in neobljuden. Ozke ulice in povsem enake hiše so spominjale na zaprto židovsko četrt. Zvedavo sem pogledovala v odprta preddverja, ki so bila vsa obložena z imenitnimi keramičnimi ploščicami. Pri enem od ogledov me je zalotil mimoidoči in me s srepim pogledom odgnal od nameravanega fotografiranja notranjosti.

 rimski most nad reko Guadalquivir

Nikjer nobene kave, nobenih ljudi, zato sva se podali na drugo stran reke, čez lep rimski most, odkoder je še lepši razgled na veličastno mošejo.

 barski interier

Za malico sva si postregli s pravo kavo in združljivim sladko sladkim pomarančnim pecivom.

Dostop do katedrale je urejen čez notranje dvorišče Patio de los Naranjos, kjer je bil včasih urejen pomarančni vrt s fontanami, v notranjosti Mezquite pa nas pričaka več kot 700 belo-rdečih obokov. Prostor je tako velik, da je lahko hkrati sprejel 25.000 ljudi in je bil stoletja središče kulturnega, verskega in družabnega življenja.

 notranjost Mezquite

Katedrala je spreminjala in dopolnjevala svojo podobo skladno z osvajalci, ki so zavzemali mesto Corduba v nekdanji provinci Al-Andaluz.

 ostanki prve bazilike

Začetki segajo še dlje v zgodovino, najprej je na tem kraju v 6. stoletju stala bazilika San Vincente.

 Mihrab

Leta 785 so cerkev razdelili na dva dela, krščanski in muslimanski, le ti so pričeli z izgradnjo mošeje iz materiala, ki so ga pridobili iz prvotne bazilike.

 sožitje muslimanske in krščanske kulture

Leta 1236 je Cordoba prešla pod okrilje Ferdinanda III in s tem Mezquita od islamskega pod krščanski vpliv, saj je minaret nadomestil zvonik, pomarančevce so zamenjala drevesa oljk, podrli so del zidov in kar v notranjosti veličastne zgradbe zgradili cerkev. Tako se še dandanes v Mezquiti prepletajo arabski napisi in simbolika s podobami Kristusa na križu.

Cordoba in La Mezquita Več fotografij

<-- 3. del (Haen)  --> 5.del (Španija onkraj)

Tags:

02 potepanja

Jaen

3. del

Iz Granade sva se usmerili proti severu do Jaena. Pokrajina se spremeni v eno veliko gričevje nasadov oljk. Velikost nasadov je neizmerljiva.

 oljčni nasadi

Do obzorja in naprej so nasadi oljčnih dreves. Tudi po uri, dveh vožnje, pogled ni bil prav nič drugačen. Še vedno ne razumem, kako zmorejo obrati in obdelati vse te silne nasade, saj vsaj 100 km ni nobenih sledi civilizacije, samo griči in nasadi.

 Pegalajar

Pobeg z avtoceste v mali kraj v hribih je bil prav posrečen. Najprej me je presentila zelo mastna cesta, ki se je vila pet kilometrov v hrib. Kmalu mi je bilo jasno, da se tukajšnji prebivalci ukvarjajo predvsem s popravljanjem starih avtomobilov in mehanizacije. V edinem baru sva spili kavo in bili glavna atrakcija nedeljskega popoldneva. Po Malagi in Granadi je bil kontrast med načinom življenja na vasi in v mestu toliko bolj opazen.  Po zelo strmi in ozki ulici sva se vrnili v dolino.

 divje rdeče skalovje

Pokrajina je slikovita, rdeče skale in oljke se menjavajo vse do mesta.

 Jaen

Prihod v mesto je spet svojevrstna dogodivščina. Običajno sva potrebovali vsaj tri kroge po mestu, da sva našli kakšen hotel. Pri prvem krogu sem spoznavala način vožnje in vključevanje v promet. V drugem krogu sva začeli zaznavati table z napisi, vendar so naju praviloma enosmerne ulice vedno vodile stran od izbranega cilja. Z nekaj sreče sva v tretjem krogu že bili naseljeni.

Edini hotel na najini poti, ki je vključeval tudi zajtrk in pa parking neposredno pred vhodom. Luksus. Vendar druge ponudbe nisva našli.

 bakalar in paella

Precej lačni sva našli Taperíjo in dokaj na slepo izbrali bakalar s pomarančami in pa seveda tradicionalno paello. Polenovko redko srečam v naših receptih, sedaj jo bom zagotovo iskala tudi v naši ribarnici. Tako okusne kombinacije še nisem nikoli jedla in komaj čakam, da sama poskusim.

Sredi mesta kraljuje ogromna katedrala.

V katedrali je kip temnopolte Marije, ki v naših krajih ni tako pogost pojav.

Kljub sončnemu vremenu je pihalo kot za stavo. Pogledi pa fantastični.

 Jaen z vrha

Nad mestom je utrdba Santa Catalina, od koder je čudovit razgled na mesto in gore v ozadju.

Pot iz Jaena proti Cordobi se nadaljuje z oljčnimi nasadi. Do obzorja.

Jaen in okolica Več fotografij

<-- 2.del (Alhambra)  --> 4.del (Cordoba in La Mezquita)

Tags:

02 potepanja