2. del

Alhambra (iz arabščine al-hamrâ - rdeča trdnjava) je dvorec mavrskih vladarjev večinoma zgrajen v 14. stoletju, ki je obdan z vrtovi in predstavlja eno najlepših del arabske arhitekture.

 pogled na Alhambro

Alhambra, ki prevladuje nad obzorjem Granade leži ob vznožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju rek Darro in Genil, na nadmorski višini 738 m. Nastal je kot ena zadnjih utrdb pred vdorom kristjanov.

 3.500 visoke gore Sierre Nevade

Alhambra je palača dinastije Nasrid in je del svetovne skupne muslimanske, judovske in krščanske zapuščine, od leta 1984 pod zaščito UNESCA. Je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Španiji.

Število dnevnih obiskovalcev je omejeno na 7.700, vstopnice, ki veljajo samo za določeno uro, pa so za sezono razprodane tudi mesece vnaprej. Za obširnim obzidjem je v ospredju alaczaba - vojaška utrdba, sledi niz prečudovitih palač ter v ozadju El Generalife, prostori za počitek in bujni vrtovi.

 Nasrid Palace

Akvadukti in sistem vodnih kanalov je Alhambro ves čas oskrboval s svežo vodo.

Leta 1238 je pričel z igradnjo Alhambre Muhammad I al-Ahmar.

Leta 1492 je zapustil Alhambro zadnji Nasrid Sultan Muhammad XII.

 motiv zvezde

 arabeske

Od 1492 so tukaj prevladovali katoliški monarhi, Izabela Kastiljska in Ferdinand Drugi Aragonski sta nadaljevala z gradnjo v španski renesansi. Skoraj tristo let kasneje je bila Alhambra zavzeta z Napoleonovimi četami.

Trdnjava Alahambra in Granada na jugu Španije - Več fotografij

<-- 1. del (V španijo gremo!) --> 3.del (Haen)

1. del

Že lansko leto, ko se je Tadeja odločila za Erasmus študij turizma v Španiji, sem na tihem upala, da se ji vsaj za nekaj časa pridružim. Meseci so minevali in kar naenkrat je punca zaključila z izpiti in se namenila domov. Jaz pa pot pod noge, vozovnico v žep in ji s ponudbo potepa podaljšala bivanje za dober teden.

Najprej me je čakal let iz Trsta do Valencije, ki je minil hitro in brez težav. Še vedno najraje sedim pri oknu in zvedavo opazujem menjavanje pokrajin. Odkar lahko letimo pri nizkocenovnih ponudnikih, je bil strošek za letalsko karto zdaleč najmanjši izdatek, ki me je čakal na poti.

Valencija me je takoj očarala s sredozemsko klimo, palmami in vzdušjem na ulicah. Vse se mi je zdelo tako lahkotno, počasen utrip mesta me je kmalu prevzel, počasi sem se premikala med parki in uživala ob kavi. Zvečer sem se s podzemno odpravila do letališča na naslednji let proti Malagi.

Zanimiva so mi bila tla v muzeju, prava optična prevara s ploščicami.

Tadeja me je pričakala s svežimi jagodami za začetek spoznavanja španskih dobrot.

Vsekakor nisva izpustili obveznih churrosov za zajtrk, ki jih Španci jedo zraven kave ali čokolade. Kavo strežejo v kozarcih in jo redko pijejo, če že, pa samo zjutraj. Jutra pa se prično malce kasneje kot pri nas. Ker se dobro zdani šele ob osmih, se okoli devetih prične prvo življenje na ulicah, ki traja do dveh. Sledi obvezna siesta do petih, ko vsi odhitijo domov na kosilo in dremež. Okoli šestih popoldan mesto spet oživi, odprejo se trgovine in po zaključku delovnega dne ob devetih zvečer, se začno počasi odpirati še gostilnice (z raznimi nazivi) za glavni obrok dneva - večerjo.

Živahno je do enajstih (ko so otroci še zunaj), pa tudi kasno v noč. Malagenci tega poletnega ritma ne izpustijo niti pozimi, medtem ko sva v nadaljevanju potovanja po Andaluziji spoznali, da se v hladnejših krajih delovni dan zaključi kakšno uro prej.

Malago sem spoznala z vzponom na grič, kjer kraljuje arabska trdnjava - alkazaba z nazivom Giblarfaro. Obdana je s čudovitim botaničnim vrtom, polnim cvetja in sredozemskih rastlin.

Najbolj so me navdušile mandarine in pomaranče, ki rastejo res povsod, na vrtovih, v parkih, po ulicah. Domačini jih sploh ne opazijo in se jim zdijo tako samoumevne, kot nam naše lipe in smreke.

 

Z obzidja je lep pogled na mesto, ki pa se je zavijalo v megleno tančico iznad morja.

Sredi blokov je arena za bikoborbe, ki se tukaj še vedno odvijajo kljub njihovi krutosti. Ščitijo jih in zagovarjajo kot svojo kulturno dediščino. Zaenkrat so le Katalonci uspeli s tesnim glasovanjem v parlamentu igre prepovedati (prepoved stopi v veljavo januarja 2012). Ostale pokrajine se bojijo, da bo prepoved doletela tudi njih.

Malaga je predvsem pristaniško mesto, se pa ponaša tudi z dolgo mivkasto obalo.

Čeprav je tukaj živel samo prvih osem let in se sem ni več vračal, so zelo so ponosni, da imajo v mestu rojstno hišo Pabla Picassa.

Kmalu sva spet na kavi oziroma čaju v luštni kafetarnici, wi-fi je vključen skorajda povsod, zato se lahko redno oglašam in sem v stiku z dogajanjem.

Glavna promenadna ulica v Malagi se preoblači. Novoletne luči so zamenjale priprave na pust. Poleti pa vso ulico prekrijejo z belimi platnenimi ponjavami, tako, da nudi senco pred močnim soncem.

Tadeja pa medtem pakira. Zadnji dan v Malagi, pobiranje perila z notranjega dvorišča potrebuje dobro koncentracijo. Perilo pa največkrat dobi vonjave po kuhariji iz sosednjih oken. Sledi delovno jutro, še zadnji pozdrav ulici, obisk knjižnice, kamor vrneva knjige, greva na tržnico po nekaj drobnarij, nato pa po najin rentacar avto.

Kar naenkrat sva na cesti, svobodni in z le okvirnim planom potepa po Andaluziji. Nimava vnaprej začrtane poti, niti rezervacij, razen za Alhambro.

Odpeljeva se proti Granadi, sončno je, pot se dvigne, na cesti pa je redek promet. Večina prebivalstva je skoncentrirana v velikih mestih, samo Sevilla ima milijon ljudi, medtem, ko je pokrajina zelo redko poseljena.

Ustaviva pri mestecu Loja, kjer naju dokaj majhna tabla usmeri na polja. Po skoraj kolovoznih poteh prideva do strašne globeli, imenovane Pekel, kjer iz kraške zemlje bučijo trije slapovi.

Nadaljujeva do Granade, kjer se skorajda izgubiva v množici prepredenih cest. Z veliko sreče najdeva hotel dovolj blizu Alhambre, kamor sva namenjeni naslednje jutro. Zvečer se podava v mesto, ki cveti zaradi turizma.

Keramični bikci in plesalke flamenka so klasična ponudba na stojnicah s spominki.

V polnem baru, kjer vsi gledajo nogometno tekmo, ob pivu dobiva še tapase. Tokrat so to kruhki z inčuni.
Za razliko od Malage, se mestni utrip po deseti povsem umiri, le hrib nad mestom je čarobno obsijan.

--> 2. del (Alhambra)

Še en dan mi je ostal, en dan brez hotela, prost do večera, ko sem lahko odletela proti domu.

 Union Square

Po prvotnem planu bi se lahko mirno zasedela v parku ob kupu novih paperbackov in čakala na zgodnje večerno sonce, ko bi se morala od mesta poslovit. Saj sem poskusila, zdržala eno uro, pa nisem imela miru.

Twin Peaks.

Vsa leta od grozljive serije, ki jo nikoli nisem marala, ker jo tudi nikoli nisem zares razumela, sta mi Twin Peaks dvojčka povzročala nelagoden občutek. Čeprav nimata nobene povezave s serijo, razen imena. Pa vendar. Zakaj ne bi enkrat za vselej opravila še s tem?

Medtem ko je Aleš hodil in hodil na Primoža, sem jaz iz zadnje postaje vlaka hodila in hodila dokler nisem prišla na najvišji vrh sredi mesta.

Tukaj je fantastičen panoramski razgled na mostove, na center, na obalo in vse parke.

Šele doma so me opozorili, da na mojih fotkah ni ljudi. Pravzaprav res. Moje destinacije so bile tako čudovito samotne, kot, da nisem bila sredi milijonskega mesta, ampak očitno povsod iščem in najdem povsem samotne kotičke. Saj so bili obiskovalci tudi na hribu, tudi drugi so si ogledali razgled s pomočjo in razlago lokalnih vodičev, ki so jih nato strpali nazaj v kombi in lahkotno odpeljali v dolino. 

Jaz pa spet pot pod noge, saj teh dišav, cvetlic in podrobnosti vseh ljubkih hiš res ne bi doživela, če bi samo odbrzela mimo. Le od kje sem doma, se spet sprašujem?

 Grenlandija in ledeniki

Pot domov je bila dolga, zaradi bruhajočega vulkana še malo bolj, saj so let v zadnjem trenutku preusmerili nad Islandijo. Pa vendar sem bila še isti dan doma, kajti že naslednji dan pa je bilo letališče v Munchnu spet zaprto.

Tako je, doma sem in tu ostanem (do naslednjič).

Kdo se spomni imena filma, kjer je insert z ameriškimi vevericami? No, bolje rečeno, brez njih, oziroma s tistimi, ki jih niso kupili in so pristali na enem velikem kupu pločevine. Zadeva je smešno resna, še sedaj. Kajti počutim se približno tako, kot glavni akterji brez veverice.

Mesto se je po nekaj letih spremenilo, precej. Ali pa sem se jaz, kar je mnogo bolj verjetno, ker drugče se ne bi čudila, kaj vse me je včasih navduševalo.

Še vedno velja, da se v mestu počutim precej domače. Prav nobene težave nimam karkoli najti, vozim se z vsem mogočim javnim prevozom in včasih se mi zdi, ta sem povsod tukaj že zdavnaj bila.

Ugotavljam pa, da mesto sploh ni tako čisto, kot sem imela v spominu. Število brezdomcev, ki prenočujejo na ulicah ni zanemarljivo. Je pa res, da jim veliko ljudi nosi hrano, tako, da jo nekateri prav nemarno mečejo stran. Čeprav je ravno hrana tu neznansko draga. Še najboljše so zagotovo solate, v katerih najdem mešanico vseh sort zeli, še naše kislice so notri.

Še vedno pa sem alergična na njihovo čebulo. Preden ugriznem karkoli, moram prav preveriti, da ne skrivajo kaj vijoličnega, kajti po tistem vonju mi namreč takoj postane slabo. In to samo zaradi spomina na prejšnjo prigodo, ko sem se pobirala glede konzumacije ustrezne hrane še teden dni po tem, ko sem že bila doma.

klišejska podoba

Danes sem sedla na podzemno in jo mahnila do obale. Brez posebnega načrtovanja. Naletela sem na področje s povsem črno mivko, ki je tudi neverjetno drobna in sipka in se zažre v vsako poro. Tako imam sedaj črno mivko pod kožo. Na nogah imam še nekaj žuljavih posledic z zadnjega pohoda, no v vse tiste žepke sem sedaj natlačila črno mivko. Kakšna kombinacija!

Pacifik

Nori so na recikliranje. Obljubljali so, da bodo postali mesto brez PVC vrečk. Tega se držijo samo pri Wallgreenu, drugje pa se na to požvižgajo. Na TV reklami sem videla celo spot, ki ponuja določene "točke zvestobe" za zbrano embalažo, le te lahko potem vnovčijo v izbrani trgovini. Lahko pa tudi malo pretiravajo, tako kot tile na konferenci:

ločevanje?

Končno sem videla tudi otroke. Kar nekaj njih in to izven China towna. Pa vendar so bili vsi poševnooki. Yerba Buena Gardens je pravo zbirališče mamic z otroki. Dobro ime, kajne? Tako naj bi staroselci, le kdo so ti bili, imenovali San Francisco. Sedaj imajo dvojezično mesto. Poleg angleščine je vse še prevedeno v kitajščino ali korejščino, tega ne vem, Ravno tako so vsa obvestila na avtobusu v dveh jezikih.

Samo, da smo povezani! Zveni precej zano,kajne?

Delež aktivne starejše generacije je precej večji kot pri nas. Tak občutek dobiš, ko na konferenci zaman iščeš mladoletne lične hostese. Tukaj je vstop mlajšim od 18 let celo prepovedan, za red in usmerjanje pa skrbi cela armada "mlajših upokojencev". Zdi se, da jim je to kar stalna okupacija. Si kar predstavljam sebe v njihovih letih. No, ali pa tudi ne.

Drugače so pa so veverice v teh gozdovih naokoli ogromne. So tudi izjemno zgovorne, da se ti kar smeji ko jih poslušaš, saj nergajo in se kregajo na vse, ki se jim znajdejo na njihovi poti. Jaz se jim bom skušala v nadaljevanju raje ogniti, čeprav, potem ne bo več tako znaimivo.

Res sem želela videti sekvoje. Drevesa, ki dosežejo starost tudi do 2.000 let in so najvišji živi organizmi na svetu.

sekvoje so iglavci

V neposredni bližini San Francisca je Nacionalni park Muir Woods, kjer lahko občudujemo ta veličastna drevesa. Seveda je ta neposredna bližina precej relativna. Za peš - morda en dan hoda, na srečo pa mi je uspelo iz Sausalita najti kombi prevoz do gozda, kajti takrat se je avantura šele pričela. Izkazalo se je (kar iz zemljevida seveda ni bilo vidno), da je kanjon z drevesi dostopen po 40 minutni vožnji po precej strmi, zelo ozki in predvsem zelo zelo ovinkasti cesti, primerljivi dostopu na naš Vršič. Žal mi med vožnjo rado postane slabo, tokratna slabost traja sedaj že drugi dan.

neprestano sekanje ovinkov

Za vstop v park zaračunavajo skromnih 5$, park se razprostira na velikem ozemlju ob pacifiški obali, hodiš lahko naokoli ves dan ali pa se držiš vzorčno urejene učne steze, ki spet ponuja več variacij, odvisno od časa, ki ti je na razpolago.

vhod v park

Jaz sem imela dve uri časa, glede na mojega prevoznika, ki ga kljub nori vožnji nikakor nisem želela zamuditi. Časa je bilo vseeno dovolj, da sem s potepanjem naokoli spoznala te lepotice, se jih dotikala in čutila neverjetno spokojnost gozda, ki je tu že tisočletja.

Redwoods

Redwoods ali Sequoia sempervirens, dejansko rastejo samo na tem območju na svetu in so v sorodu z gigantskimi sekvojami (sequoia-dendron giganteum), ki jih najdemo le v Sierra Nevadi. Slednje živijo še dlje, do 3.000 let, visoke so do 95 metrov in debelejše od Redwoods, ki sežejo do 115 metrov v višino.

115 metrska drevesa

Ne marajo mraza, vetra niti snega, potrebujejo ogromno sonca in še več vode. Tukaj uspevajo samo zato, ker je področje zelo znano po svoji pacifiški megli, iz katere se lahko ta ogromna drevesa napajajo. Tudi požar jim ne pride do živega zaradi izredno debelega lubja, je celo njihov zaveznik, ki očisti gozd, da lažje pridejo do potrebnih mineralov. Pri preseku debla je točno videti temne lise, ki so posledice preživetih požarov.

1.000 letne sledi

Samo 10% rastlin vzklije iz semen, ker so pogoji za kalitev izjemno težki.

storži s semeni in rdeči les dreves

Se pa zato razmnožujejo z delitvijo, kloniranjem okoli matičnega drevesa in tako ustvarjajo takoimenovane "family circle" skupine. Tretji način pa so nekakšni izrastki po deblu (burls), ki prevzamejo vlogo rasti, če se materi zgodi kaj nepredvidljivega.

rast v družinskem krogu

Bilo je božansko lepo, hoja med temi drevesi, ki te objemajo s svojo toploto, je edinstvena. Gozd me navdušuje doma in gozd me je navdušil enako močno tudi na drugem koncu sveta.

Lepo je.

Zaradi Jet laga se zbujam natanko ob 4h zjutraj po lokalnem času. Sledi gledanje televizije in njihovih novic. Če ne bi bilo avtobombe v NY, ne vem o čem bi sploh poročali. Tole vrtijo že tretji dan vseh 24 ur , venomer eno in isto. O izlitju nafte v Mehiškem zalivu, ali pa o ognjeniku Eyjafjallajökull, ki sta mnogo bolj usodna, pa seveda ničesar. Še dobro, da si lahko sama skuham kavo, saj se spodaj bife odpre šele pol šestih. Takrat se zdani in jaz sem že zunaj, opremljena z vsem potrebnim za "walk around". Danes je na vrsti Golden Gate Bridge, ki me počaka ves ožarjen z jutranjim soncem.

Most prehodim v slabe pol ure, ves čas moram paziti na kolesarje, ki prav dirjajo tukaj naokoli. Zagotovo je tole eden lepših mostov na svetu in je tako ogromen, da ima med drugim stalno skupino, ki skrbi za njegovo vzdrževanje - barvanje. Barvajo ga neprestano, saj, ko zaključijo z delom, lahko začejo znova...

Na drugi strani pa je nov svet in nikakor mi ni bilo, a se ustavim ali obrnem. Šla sem dalje in uživala v čedalje močnejšem vonju mediterana. Vse cveti, je toplo in diši, kot pri nas na morju. Po nekaj kilometrih sem prišla do Sausalita, mesteca, ki se spogleduje z italijanskim šarmom, kjer ponujajo toskansko kuhinjo in strežejo originalni kapučino.

Je pravo mesto umetnikov in hkrati mondeno letovišče.

Kar nekaj hišic na vodi je lepo obnovljenih, večina ostalih hiš pa je nasprotno na zelo strmem pobočju z razgledom na oddaljeni SF.  Sama sem se namenila v naslednji Nacionalni park - Muir Woods, pot do tja pa ni tako enostavna. Skorajda bi že preklicala včerajšnjo trditev, kako tukaj vse zapakirajo in prodajo. Tile se za turiste prav nič ne zmenijo in imajo ob ponedeljkih edini turistični center v mestu lepo zaprt. Pa tudi sicer je odprt samo tri ure dnevno.

Nato mi uspe, še vedno peš (!), najti naslednji Visitor center, kjer pa spet nisem na pravem naslovu. Gre za U.S. Army Corps. Hm!

Že skoraj obupam in sedem na avtobusno postajo za povratek v SF. Avtobusa ni bilo od nikoder, pa hodim še malo naokrog, dokler ne zagledam dobro skrite table, kjer ponujajo "mojo" destinacijo. Vozovnico nato kupim v sosednji trgovini, še vedno pa mi ni jasno, zakaj tako skrivoma. Očitno delajo na črno ali pa imajo radovednih tujcev enostavno zadosti.

O tisočletnih sekvojah pa naslednjič...

Nekajurni sprehod po solinah nam je na praznični dan razkril svet solin in solinarstva v Sečovljah. Kako bi sicer izvedeli, kaj je to slanuša in kaj je poloj ter polojnik?

Slanuše so značilne rastline na slanih tleh v solinah, ki imajo večinoma olesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna.

Na Sečoveljskih solinah je bilo doslej ugotovljenih že prek 270 vrst ptic. Polojnik je tipična solinska ptica. Pojavlja se na obalnih močvirjih od Portugalske do Grčije. Na Sečoveljskih solinah (in s tem tudi v Sloveniji) je prvič gnezdil leta 1990, od takrat pa je na tem edinem rednem gnezdišču pri nas populacija narasla na več kot 50 parov. Na solinah je od aprila do septembra. Polojnik ima med vsemi evropskimi pticami najdaljše noge glede na trup. To okoli 40 cm veliko ptico bele barve s črnim hrbtom in z dolgimi rdečimi nogami ter dolgim, ravnim kljunom ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto. Leti ponavadi nizko nad vodo z rahlo "visečimi" nogami. Hrani se najraje v do 20 cm globoki vodi solnih polj.

Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.

Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojo značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine.

Plitvi solinski bazeni, opuščeni manjši in večji kanali, so zanimiv življenjski prostor, ki mu pravimo slana mlaka. Naravna slana mlaka se vzdržuje po zaslugi plime, večji del slanih mlak v solinskem sistemu pa vzdržuje človek s svojo dejavnostjo.



Soline kot celota so izjemnega pomena – kot kulturna krajina s posebnim tipom poselitve.

Premično kulturno dediščino starih Piranskih solin ohranja, varuje in prikazuje Muzej solinarstva ob kanalu Giassi. V okviru muzejske dejavnosti se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja.

Na Leri (še danes "aktivnem" območju) pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje).

Piranska sol z geografskim poreklom je nemleta, nerefinirana, bogata z minerali morja ter izrednega okusa, ki ga dopolnjuje v kristalih ujeta matična voda. V povprečju je mineralna sestava piranske soli z geografskim poreklom bogatejša glede na rafinirane morske soli in je ustrezna za vse vrste prehrane. Namenjena je ljudem, ki cenijo tradicijo in prisegajo na naravno prehranjevanje. Sodobna kulinarika se vse bolj vrača k prvinski obliki soli – naravnim kristalom - obliki, ki je stara toliko kot pridelava soli. Poda se jedem, pri katerih priprava ne vpliva na izvirni okus, ampak mu doda pridih območja od koder prihaja.

Besedilo: www.soline.si

Medtem ko se v Krtini še vedno ukvarjamo s kupi snega in ko so na zadnji dan počitnic naši Krti odšli na smučanje na Soriško planino, smo jo mi mahnili na Primorsko, da vidimo, kako zgleda zima na morju.

No, najprej smo imeli skupno kosilo pri noni Alenki, kjer ne manjka sonca niti belih zvončkov. Tak ležeren in prav nedeljski dan smo imeli, nikamor se nam ni mudilo, še vedno pa je ostalo dovolj časa za dolgi sprehod po Piranu in Portorožu, kamor smo pred pričetkom drugega semestra odpeljali našo študentko.

V Portorožu pa kar ne moreš verjeti, da je šele februar. Najprej so me navdušile cvetoče mimoze in rožmarin, potem pa kar cela ulica, ki je izgledala ravno tako kot spomini na hiše v Cisku.

Brez sladoleda na morju pač ne gre, kaj potem če smo vsi v bundah.

Prav zavidam jim, Primorcem, tale novi letni čas. To vsekakor zima ni, je nekaj prav lepo sončnega in prijetnega. Še jaz bi ostala kar tam, pa moram nazaj v meglo, dež in sneg.

Dobra je tale študentska!