V soboto smo imeli s ŠD Krti en tak lušten pohod. Kraji so bili ravno času in družbi primerni. Pohajkovali smo po obronku Vipavske doline in mokro vreme nam ni prav nič skalilo razpoloženja.

Nismo se branili dobre hrane še manj pa dobrega vina, ki ga je v teh krajih obilno. Naš pohod na post-martinovo soboto smo zaključili v zaselku Sv. Martin, ki pa se ponaša z neverjetno zanimivo cerkvico polno skulptur akademskega kiparja Petra Černeta.

Vtis likovnega šarma umetniškega ambienta v Grožnjanu, kjer je ustvarjal, vsekakor vpliva na njegovo upodobitev Mrtvaškega plesa. Všeč mi je, da je na grob posadil trto, kot simbol večnega življenja.

Tako, kot mi je bil všeč Grožnjan, nekega zimskega dne... No, to je že druga zgodba.

Pravzaprav ne bom napisala prav nič novega. Vendar je tokrat spet kar hudo, saj imam očutek, da me življenje vrti na vrtiljaku in da gredo dogodki okoli mene hitreje in hitreje. Vrti se čedalje više in bojim se, da bom vsak čas poletela, padec na tla pa ne bo najbolj nežen. Kako se vrteti počasneje? Kdo mi zaupa to skrivnost?

Mislim, da gre zahvala za notranjo stisko in ta občutek hitrosti tudi letnemu času in krajšemu dnevu. Kar naenkrat "moram" do teme pospraviti vse, kar sem lahko poleti počela do devetih. Sedaj pa ne gre več in nisem še privajena temi in aktivnostim tudi po mraku.

 

Zato hitimo in padamo dol od utrujenosti. Vsaj tamaučka mi želita nekaj povedati. Pa vendar pravita, da zabava kar traja. Predvsem, ker smo se danes prek Trsta vozili v Portorož in se kopali in nasploh preživeli en tak lep družinski dan. Ne vem zakaj smo samo Krtinci poskakali v vodo, ostali pa so nas samo opazovali, nekateri že skoraj v bundah, ko pa je zunaj 23 stopinj in morje povsem toplo? Morda zato, ker je jutri že 5. oktober?

Pa tudi avto še vedno tuli in brni, popravili ga še nismo, prodali pa tudi ne. Saj se mi potem zgodi tale slika, ko smo spet vsi na kupu in sem spet prepričana, da ga še vedno potrebujemo.

Prav zato nas je malce stisnilo, vse skupaj, ko smo Tadejo pustili kar tam, s pogledom na morje, željno novih znanj. Ne pozabi, radi te imamo!

Danes smo dobili pošto iz Prage.

No, Mitja jo je dobil. Brez naziva poštnega kraja, zato pa z jasnim opisom poti za poštarja.

Pa naj še kdo reče, da ne ve, kje je Krtina!

Leto je tako hitro naokrog.

In je ravno pravi letni čas za vročino, ki na krškem polju puhti iz zemlje in ustvari tisto poletno meglico. Takrat je čas, da vse maske (in maskare) padejo, da se sama potopim v vodo. Ne moti me rjava barva tople Krke, sposojene kopalke niti neznanska gužva otroškega bazena Kljunovih toplic. Vse je tako neresnično, tako odtrgano, skoraj prvinsko in lahko bi že zdavnaj vedela, kaj nam sproži vročina, ko sede v glavo. Ampak ne, jaz še vedno presenetim tudi sama sebe.

Na fotki manjkajo tamaučki vesele hiše: Niko, Ema in Erina.

Nekje v ranem jutru se peljemo proti jugu, levo od nas se razprostre pogled na Bosno.

V takih trenutkih se želim stopiti z okoljem, biti del tega čarobnega sveta.

Čakam in iščem. Le kaj lahko ugledam?

Vilinjsko.

Najprej smo bili prepričani, da ima veliko obiskovalcev kampa s sabo tudi domače živali. Najprej nas je prišel pozdraviti en črn kuža, ko smo mu dali nekaj ostankov hrane, pa nas je v hipu posvojil. Kmalu je pripeljal še blond prijateljico, sedela ali ležala sta ponavadi vsak na svoji strani vhoda v šotor in čakala. Šele kakšen dan kasneje se mi je posvetilo, da psa nista od lastnikov šotorov, ampak sta kar neodvisna prebivalca kampa. Vsake toliko jih je kdo nahranil, smo imeli pa kar nekaj težav, kako priti mimo tačrnega, saj je bil neznansko razigran. Vedno nas je spremljal do kopalnice in celo na plažo, ki spoh ni bila tako blizu, ponoči pa je z laježem odganjal vsakega, ki se je sprehajal po kampu.

Ko sem postala malo bolj pozorna na pse, sem jih kar naenkrat videla ogromno. Mesta v Črni Gori so polna potepuških brezdomčkov.

Nekateri se družijo, nekateri so osamljeni, večinoma malo zanemarjeni. Predvsem pa delujejo prijazno in nevsiljivo. Nikogar nisem videla, da bi jih preganjal. Sprehajajo se naokoli in se obnašajo, kot gospodarji svojih ulic.

Odkod so vsi ti psi? So prišli s turisti in so jih ti tukaj, namerno ali pa ne, izgubili? Na jutranjem teku, ko je bilo res malo ljudi na ulici, me je en kuža prišel prav preverit. Povohat, pogledat in ker očitno nisem bila prava, se je vrnil na pločnik in čakal naslednjega mimoidočega.  

Po eni strani strašno žalostno, po drugi pa so bili videti tako zelo svobodni!

Spodnji tekst puščam v originalu, samo tako lahko v njem občutimo vso črnogorsko čast in ponos.

Oproštaj Njegoševih roditelja na sahrani
 
Njegošav otac Tomo Markov Petrović, na sahrani svog sina vladike i vladara crnogorskog, obraća se skupu ovim riječima: "Pomaga Bog braćo Crnogorci - Bog dao i sveta Trojica, da ova smrt mojega sina a vašega Gospodara bude srećna za sve nas i ovu našu malu i vitešku zemlju. Veliki sine, diko moja, radosti mladih dana snago i krepkosti starosti moje: zar i ja stogodišnjak doživjeh i takvoga da te vidim. No, smrt je lijepa, a za vaistinu Božju, sve ti pristoji, pa i smrt. Poljubio bih te u obraz, ali ti si u vladičanskoj okruti pa ne mogu: sve ti prosto bilo, moj vazda, vazda voljeni sine."

 Petar II. Petrović Njegoš

Njegoševa majka Ivana Tomova Petrović rođena Proroković, obraća se skupu ovim riječima: " Braćo Njeguši, sokolovi Crnogorci: nije vam to lijepo, što plačete i kukate za mojim sinom a vašim vladikom. Nijesam ja njega rodila, niti za plakanje niti za kukanje, već sam ga rodila o dobru imena crnogorskog. " Prestanite s plačem, jer ja njegova majka - plač ne mogu slušati. Ja sam bila i danas sam najsrećnija majka, kad mi bog dariva tebe, moj vazda najljepši sine. Bio si mi ti sine najljepši među najljepšima, ne samo tijelom nego i dušom. Za vaistinu Božju, ja tvoja majka, za tobom nikad neću zaplakati, jer kada bih to učinila ja ne bih bila tvoja prava majka. Trebaju da plaču majke, koje rađaju izdajnike i pogani ljudske a ne ja. Prosta ti sine, materinska rana, prosto ti crnogorsko mlijeko. Slava Bogu, koji te tako mladog i lijepog uzeo, barem će on najdraži sine moj imati od tebe što da vidi.

Lovćen; pred vhodom v mavzolej sta postavljeni skulpturi črnogorskih žena. Ena predstavlja poročeno žensko, (roka na pasu, povešen pogled) druga je njena neporočena sestra (roka na prsih, pogled v daljavo).

Še dobro, da smo po treh dneh odšli domov, kajti končno smo se res do sitega in še čez najedli bureka. Ker smo vsi v familiji burekoljubci, je bil za kočerjo vsak dan na vrsti tudi obisk pekarne, kjer so nas z veseljem in prijazno postregli.

Najprej kar nismo mogli verjet, da nas je obrok za 5 oseb stal natanko 8€ (osem evrov)!
Jogurt 0,2€, pijača 0,8€, burek 1€ - pa kje smo mi to? V Ulcinju vendar!

No, malce više po ulici smo si kdaj privoščili tudi čevape. Ponudba za 3€.

A je bilo dobro? Pa še kako!