Danes smo bili na sv. Primožu. Pihalo je kot za stavo, tako, da smo se na vrhu morali kar malo držati za roke, da nas ni odpihnilo. Pa to ni bilo bistveno. Spet sva popokala tamučka in naredili smo še en vzpon, morda tudi na račun včerajšnjega dne.

Včeraj smo bili s Krti na pohodu po Ormožu in Jeruzalemu. Videli smo veliko, nikoli še nisem bila v vinski kleti, kjer govorijo o stotisočih litrih v kleteh v petih nadstropjih. Medtem, ko je v Ljubljani naletaval sneg, smo mi po soncu vandrali med goricami.

Domov smo prišli pozno, za nekatere pa še vedno prezgodaj. Utrujeni, pa ne od hoje, ampak od obilice vseh zaužitih dobrot. Le kaj sem pričakovala?

Dva dni morja, sonca in plaž. Čakaj, saj je november. Torej, dva dni gledanja morja izza stene v konferenčni dvorani. Šmrc. Pa tako lep dan bi bil,...

Zdi se, da je že normalno, če ti sredi Ljubljane neznanec zagrozi, da ti bo spustil gume, ker si parkiral preblizu njegovega vrta ali pa te prefrigana prodajalka prepriča, kako ugodno ponudbo ima, pri tem pa zamolči vse skrite stroške. Nazadnje se sama počutim kot cepec in veliki naivnež sredi tega sveta, ker se nisem znala pravočano in z enakimi metodami ubraniti vseh vsiljenih srečanj in nepotrebnih vznemirjanj.

Da pa ves svet ni pokvarjen in da imam lahko še vedno vero v dobro v ljudeh, pa me je prejšnjo nedeljo prepričalo družinsko druženje na Kozjanskem. Bistvo je v sodelovanju, zaupanju in preprostosti. Pravzaprav je lahko vse zelo enostavno.

Spoznala sem nadvse zanimivega gostitelja Karla Gržana, ki nam je velikodušno namenil svoj čas in nam odkril delček svojega življenja. Veselim se ponovnega srečanja, ko bomo šli skupaj po poti nenavadnih odkritij, ki jih je opisal v svoji zadnji knjigi V znamenju Oriona.

Prejšnji vikend je bil res zaznamovan z lepimi kraji, novimi potmi in dobro družbo.

Povod za tokratni obisk Londona je bila FOWA - konferenca, ki je obetala nekaj zanimivih dogodkov in svežih zamisli.

Ne morem reči, da me je razočarala, pa vendar sem imela občutek, da sem poslušala že slišano in videla že videno. Morda zato, ker se nisem mogla opredeliti ne za razvijalca niti za poslovno stran in sem tavala med predavanji. Velike razlike v podajanju niti nisem opazila, lahko pa strnem poudarke v nekaj alinej.

Če želimo razviti aplikacijo, ki ji ljudje zaupajo, jo delijo s prijatelji in v ustreznem kontekstu ponuditi zanimivo funkcionalnost opremljeno z osebnimi podatki, je dobro, da upoštevamo slednje:

Socialna omrežja, (Social Networks)
Osebne nastavitve strani (Personal Dashboards like igoogle)
Osebne predmetne strani  (Social Object Side like Flicker)
CRM sisteme (like Oracle CRM)
Druge spletne strani, ki nekaj pomenijo našim prijateljem ...

Ker tudi nisem ravno ljubitelj piva, ne poznam niti njihovih imen, se tudi tem užitkom na večerni zabavi v Foxu nisem pretirano predajala. Edina svetla točka in dobra družba so bili kolegi iz Renderspace, ki sem jih spoznala šele na konferenci.

Drug del mi je šel malo bolje, kot turistična vodička sem spremljala Mitja, ki je šel z mano na pot. Prekrižarila sva dobršen del Londona, izbirala bolj njemu všečne kraje in vsak večer padla od utrujenosti v posteljo.

 mestne oblasti

Ugotavljam predvsem, da se je tudi London v nekaj letih precej spremenil. Vse se mi je zdelo mnogo dražje, zagotovo pa hrana. Pa še nekaj, tu sedaj nihče več ne kadi. Kajenje je prepovedano povsod, ne samo v notranjih prostorih, mislim, da so izjeme samo zunanji prostori pri Pubih.

 pogled s Tower Bridgea

Ker sva prenočevala zraven ExCel centra, kjer je bila konferenca, le ta pa je v precej oddaljenem Docklands-u, sva do centra potrebovala več kot uro. Imeli smo še smolo s podzemnimi, saj so ravno ta vikend kar nekaj prog začasno zaprli zaradi preurejanja. Tako sva morala kombinirati nadomestne avtobuse, pa še več presedanj s podzemnimi. Še vedno pa se nisem udomačila z levo orientacijo. Ko se postaviš z mapo v roki in želiš v pravo smer, ne veš na katero stran ceste se postaviti, saj tudi prečkaš cesto tam, kjer te najprej zadene avto, ki pride z desne... Za to bi potrebovala malo več časa :)

 Camden market

Če pa sem želela gledati TV, pa so na večini kanalov, predvsem pa na BBC News govorili 24 ur samo o eni stvari - finančni krizi. O zamrznjenih sredstvih, o pokojninskih skladih, ki jih več ni, o propadlih investicijah v Islandskih bankah, o premieru in narodni banki, ki se trudi rešiti, kar se da. Občutek, ki ga dobiš, ko poslušaš njihove novice je katastrofalen. Vsa komunikacija in podajanje novic že meji na histerijo. Dejansko se ruši svetovni bančni sistem kot hišica iz kart, spraševala sem se, če spoh bom imela še službo, ko se bom vrnila domov. In ko prideš v Slovenijo, se tu in tam pojavi kaka novica o zdrsu tečajev.

Trenutno se mi zdi, da naši ljubi finančniki molčijo morda bolj, kot bi bilo potrebno. Se pa strinjam, da se pojavu stampeda bolje izogniti. Vendar ne verjamem, da nas svetovna kriza lahko toliko zaobide, kot nam želijo o tem zamolčati naši vrhovi.

več fotk iz potepanja po mestu, seveda v Galeriji.

Ko smo se zadnjič vozili okoli Perugie, sem na ogromnih poljih opazovala tole rastlino. Priznam, videla sem jo prvič in mi nikakor ni bilo jasno, kaj bi to bilo.

Zakaj neki jo uporabljajo? Osmukajo samo liste, stebla pa pustijo.

Pa se je nekje v moj spomin iz osnovnošolskih učbenikov prikradla slika iz Makedonije. Doma sem šla preveriti in res; po tem kar sem videla na neznansko velikih poljih je znana cela Umbrija, po pridelavi kakovostnih posušenih listov, bolj znanih kot tobak.

Je že tako, da se oktobra vedno odpraviva na malo podaljšan vikend. Če želiva še malo romantike, pa nikakor ne zgrešiva, ko se odpraviva po Italiji. Tudi tokrat naju ni razočarala.

Od doma smo odšli brez jasnega cilja. Nekam proti jugu, še malo na morje, potem pa, kamor zanese pot. Najprej smo se ustavili v Ravenni. Krasno mestece, ampak tako blizu še lepših plaž, tja do Riminija. Mivka in za celo morje školjk.

Obisk San Marina se je ponujal kar sam.

Čeprav je neznansko pihalo smo prehodili dobršen del mesta, ampak zaviti v bunde smo kar hitro pobegnili naprej. Še je bilo dovolj časa, da sva se kar pogumno spustila še naprej proti jugu.

Vožnja skozi Toskano do Umbrije. Tam pa spet čisto drugi svet. Mesto, ki te očara s svojimi zavitimi ulicami, starodavnimi trgi, prijaznimi ljudmi.

Bilo je nenavadno živahno. Resda sobota zvečer, vendar toliko ljudi na ulicah ne srečaš kjerkoli.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s prijetnim soncem, kapučinom in toplimi rogljički. Nato pa po Tiberini nazaj proti domu. Prevozili 1300 km, vendar (spet) doživeli toliko lepega.

Več slik v galeriji.

Nedeljsko kosilo na nadmorski višini 1792 mnm z lepim razgledom na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp?

Nedosegljivo?

Pa ni, oddaljeno le 12 minut z gondolsko žičnico.

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.