MNE – mednarodna oznaka za Montenegro – Črno Goro

Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.


 
Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.



V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.

Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.

 
Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.

 
Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.
 

____ Ostali naši zapisi iz popotovanja po črni Gori

Črna Gora,  Brezdomci,   Mavzolej,   Družinski biseri,   Razdalja,   Par zanimivih,  Črna Gora drugače,  Prihod

______  Še bomo šli!

Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.

  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.

Fotki z Budve in Sv. Štefana

Želja in namen sta bila prisotna že kar nekaj časa. Si privoščiti en tak mali pobeg iz vsakdanje norije in biti čisto sama in neobremenjena in malo z distance pogledati na vsa ta dogajanja. Kajti prišel je čas, da zadeve prevetriva, se odločiva, kaj nama je dejansko pomembno in samo tem stvarem namenjati svoj čas in pozornost.

  Malovščevo

Kako zelo sva to potrebovala je bilo jasno že dan pred tem, ko naju je namesto načrtovanega dopusta pričakalo gradbišče pred hišo. Da bo glede tega lahko napisana cela saga ne dvomim, tukaj lahko samo napovem, da zadeva še zdaleč ni končana. Vendar ni bila tako pomembna, da bi zaradi tega ostala doma, zato sva kljub bagrom in strelskim jarkom sedla v avto in se odpeljala proti Primorski.

  Vitovlje

Gostoljubje so nam ponudili na idilično urejenem kmečkem turizmu, ki me je premamil s svojo ponudbo (vina in hrane) internetno opremljenih sob. Priznam, da sem kar nekaj časa in truda morala vložiti v iskanje omreženega prenočišča. Dostopa do interneta nimajo skoraj nikjer ali pa ga ne oglašujejo, ker se jim ne zdi pomembno. Pa vendar menim, da se bodo morali vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, čimprej odločiti, kaj je in kaj bo pomembno. Ko sem se pogovarjala z lastnico o tej tematiki je pritrdila, da ima zaradi tehnične opremljenosti sob le te večkrat oddane tudi za daljša obdobja. Torej nisem jaz v zmoti.

 trnovski gozd

Vitovlje so ena taka lepa urejena vas, z bogato zgodovino, ki sega vse do prvih pisnih virov v letu 1200. Sama vas se pne na pobočje Čavna in že od daleč se vidita dve zanimivi cerkvi. Še dobro, da se z Alešem dovolj poznava in da planinska oprema ni manjkala v avtu. Pogled na hribe naju je premamil že po dobri uri. Kar takoj sva se lotila Vitoveljske krožne poti, ki sega vse do Trnovskega gozda in hkrati ponuja obilo razgledov po vsej Vipavski dolini, pa do morja in Gorice. Dobre štiri ure traja pot in vrnila sva se z obilico dobre volje in z okusi po dobrotah, ki sva jih našla med potjo.

Kdo še ve kašen okus ima murva s svojimi črnimi plodovi? In češnje, ki jih je bilo res v izobilju; rabutanje in obiranje plodov z drevesa je res najbolj slasten zalogaj.

Naslednje jutro sva lepo v miru sedela pod krošnjami in se pogovarjala in delala načrte in si nasploh vzela dovolj časa za vse tiste zamolčane, skrite, zanemarjene misli in ideje, ki so tako najine, kot je najina Pixna in vse kar je povezano z življenjem, ki ga želiva živeti.

 soba z razgledom

 pod murvo

Veliko tega že živiva.

Kdo pravi, da še ni regrata?

 Pa koliko in kako lep je. Samo malo daleč je še zame, kajti našla sem ga v tej prelepi okolici.

Seveda, po morju in slanem se mi že toži.

Na tej ladji, kjer piše čisto po naše, da sou maja (soumaya j), raztovarjajo sol. Pri vsakem prenosu vržejo v more zadostno količino in končno vemo, zakaj je morje v severnem jadranu tako zelo slano. Saj jo solimo direktno s somalijsko soljo. Ha.

No, pa tole potovanje ni bilo brez cilja.

Zamenjat ljubljansko meglo za tale razgled je kar dobra ponudba, vsaj zdi se tako.

Zavidam vsem, ki se jim ta lepota odstira kar od doma.

Zato se toliko bolj veselim vsake vožnje, ki jo imam proti Gorenjski in ko me spremlja ta razgled, nemalokrat zavijem na stranpoti in podaljšujem z vožno kar se da.

Tokrat so se moja hrepenenja le uresničila. Po toliko dneh, ko smo gledali hribe samo od daleč, smo že teden dni nazaj sklenili, da gremo med prazniki skupaj občudovati razglede.

Še včeraj pa so se nekateri skušali izmotavati z izgovori, da bo prehladno, pa pihalo, pa sneg bo padal, pa noge, pa glava, pa vse boli,...Tako težko se je odpraviti z doma, potem, potem pa vse to mine in nagrajeni smo bili s čudovitim dnem.

Ko smo stopili iz avta je res kazalo -7 stopinj, gor je moralo biti vsaj -10. Pa vendar takšnega mraza, kot je naprimer ob Ljubljanci pri nič stopinjah, sploh ni občutiti. Snega je zagotovo čez meter, ko hodiš, prijetno škriplje pod nogami. Zjutraj je bilo še precej oblačno, mi smo se zapodili v prvo kočo na poti - Jarško seveda, ko pa smo se prijetno ogreli in najedli, pa se je kmalu prikazalo sonce. Potem smo pa samo še noreli. Bolj nazorno je sevada v albumu.

Ko se je že zdelo, da smo povsem imuni na določene destinacije, se nam je le zgodila Ikea. Ker sem obljubila T. za rojstni dan razvajanje z blazinami vseh vrst in ker se nam je spet šlo malo na potep. Da pa ni vse ostalo pri šopingu, smo naredili še krajši ogled mesta, popili kavo v centru, nato pa se z veseljem vrnili na sončno stran Alp.

nekaj foto utrinkov: