Užitkarji

by piskec 28. februar 2010 17:49

Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.

Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.

S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.

Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...

Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!

Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.

Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.

Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!

Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.

Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!

Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.

Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!

To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...

Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!

Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!

Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.

Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?

Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.

Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!

Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!

Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!

Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?

Pa ni bilo prav daleč.

Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam. 

Je že tamauček mnogo boljši!

Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!

Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!

5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.

Tags:

domači kraji

Pametne reči

by piskec 25. februar 2010 08:43

Včasih malo brskam za nazaj...

Sem ugotovil, da povprečno enkrat na leto napišem kaj pametnega.

No, danes sigurno ni ta dan.

Sorry.

Tags:

osebno

Skrbi?

by piskec 24. februar 2010 10:23

Še včeraj sem si razbijal glavo, kako bom na MKM sploh lahko pretekel svojo drugo enaindvajsetko. Namreč, če hočem (moram?) do jeseni natrenirat za maraton ne prav veliko nad petimi urami, potem ni druge, kot da začnem zgodaj, anede?

Ampak začel - trenirat - še nisem in to me malo skrbi. V hribe se ni dovolj podit, bo treba res tečt. Tečt.

Kakorkoli že, težave s skrbmi so se potem včeraj zvečer razblinile kar same. Recept pa je natanko takšen:

  • Najprej greš mal skočit na Murov'co - da gre sitnoba ven, da se mal ogreješ in da svet dobi lepše barve.
  • Potem malo tečeš dol, ker si že fino ogret in je vse okoli tebe luštno in lepo. Še sneg ti ne gre več na živce.
  • Nato zaviješ v gostilno na "enega".
  • Kmalu si že malce glasnejši in delaš super dobre plane. Malo te skrbi MKM, ampak ne več toliko kot prej.
  • Še hitreje postaneš prevzeten in... hop... tvojih skrbi ni več! Kar naenkrat te MKM sploh ne skrbi več!

Enostavno, kajne?

Zdaj si razbijam glavo, kako naj pretečem 36km en teden pred MKM! Jebemti, pa saj to ni res!

Tags:

pr norch

Zvončki

by piskec 23. februar 2010 08:47

O, ja, zvončki so že!

Seveda pa ne še pri nas! Pri nas še vedno sneg leži in ne pusti toploti nikamor...

No, na Krasu pa jih je že vse polno. Na morju jih pa že ni več... Hm, a na obali sploh kdaj so zvončki? Pojma nimam...

Ta vikend sva imela dovolj hribov in snega in mokrote in mraza. Počasi odjuga prijemlje, prijemlje pa tudi nas za bolj toplimi kraji. Do obale ni daleč, pa še študentko peljemo, torej ni problema. Le šest se nas mora za kratek čas zbasat v avto.  Toujouta to pogumno požre.

Res si nisem mislil, da bomo še kdaj vsi skupaj kam šli. Sicer pa smo šli le do Ljubljane vsi, potem smo pa Flori oddali, ta teden je v šoli v naravi. Ostali pa smo jo mahnili proti soncu! Najprej malo pomagati Noni, pojest kosilo, potem pa direkt na morje!

Seveda pa ne moremo kar ostati na mestu, vsaj en dober sprehod se že spodobi! Pa smo šli malo naokrog, pogledat kje študentje pohajkujejo, ko se ne učijo...

V Piranu je bilo polno ljudi. Nedelja, seveda. Najbrž je ponedeljek popolno nasprotje.

Pa vendar najbolj uživajo mačkoni. Vsaj zdi se tako! Njim ni treba lazit naokoli, lepo se spravijo na sončka in dremajo cel dan...

Uf, ko bi jaz imel te živce in me ne bi kar naprej sršeni pikali v rit, jej.

Prisostvovali smo še najhitrejši večerji, kar sem jih videl. V petih minutah je nalovila vsaj deset rib... Tale pa lakote na pozna!

Potem se je pa počasi že zvečerilo, stopit je bilo treba še v klanec, spravit wireless v red in se odpravit nazaj proti snegu, mrazu.

Nazaj smo šli le še štirje.

 

Tags:

domači kraji

Odjuga

by piskec 19. februar 2010 12:02

Pa je prišel tale dež. In bo pojedel ves sneg.

Najbrž bo tudi drug padel, a vseeno: zima se poslavlja, to je enkrat ena.

Ta prvi ptič je že začel med špirovce lest. V dnevu, dveh lahko še kaj naredim, potem bo že prepozno in spet jih bomo imeli v (med?) hiši.

Je pa tudi res, da se snega še ne bom tako hitro znebil, le malo višje bo treba in že se bo vse prijemalo povsod!

Zadnjič se mi je - čim se je pokazalo malo sončka - takoj začelo vse lepit na dereze. Pa sem tam zgoraj pod planino začel padat v sneg kar povprek, kot da bi bil pijan sem se opotekal! Gležnje mi je zvijalo in prav nič hiter nisem mogel bit. Sem se čudil in čudil, kaj je z mano narobe, dokler nisem pogledal pod gojzarje. Heh, ni čudno, z dvajset, trideset cm visokimi stopali pa res ne znam hodit, ni čudno, da se opotekam...

Potem se je to lepilo na dereze kar nekaj časa. Dokler ni bilo že toliko južno, da se je še to nehalo lepit. In je bil mir.

Sicer pa je zdaj čas otrok, njihovih počitnic in tako naprej. Nekaj se trudim delat, ampak ne gre mi najbolje...

Mogoče... mogoče bi bil pa že res čas, da gremo enkrat v naslednjih letih spet v maškare? Naš tamauček je šel dvakrat čez celo vas, v soboto pa še v torek.

Še danes je sladkarije in zapravlja prislužen denar.

Smo že prestari in smo že pozabili kako je?

Saj mi je vseeno, samo da je odjuga... mogoče bom začel še tečt. MKM se bliža, kaj naj grem na 8km???

 

Tags:

osebno

Precep

by piskec 17. februar 2010 11:07

Leto se je komaj začelo, pravzaprav še plana nisem skupaj spacal, pa se mi že datumi križajo...

Pa to ni res! In to meni, ki sploh nisem kak tekač! Pa se moram že odločat.

In to odločanje ni prav nič lahko, vedno namreč koga zafrkneš, pustiš samega ali pa je vse skupaj kako drugače zoprna zadeva.

Lani sem (sva) si zadala, da bo treking liga letos najin prvi plan, datumi bodo fiksni, nespremenljivi, midva pa bova naredila vse, kar se da, da bi se trekingov udeležila. Ampak takoj - takoj! - pade že dilema. Pa bi nekam drugam šli enkrat junija...

Haaaaaaaa. Grrrrrrrrrrrrrrrr. Rajko, najraj bi te kar ugriznil. Vedno poln idej... Ampak takele ideje potem mene trgajo na sedemnajst delov. Kaj naj zdaj naredim? Nikakor se ne morem odločit.

Poleg tega - samo železni in dodatni repertoar trekingov, tekov in prireditev meni zasedeta že okoli 25 vikendov. A? Saj ni čudno, kako pa naj zadeve potem ne strižejo? Saj sploh ni možnosti, da ne bi... Vidim, da bo letos še zanimivo, vendar pa bo vsekakor treba doreči, kaj je bolj pomembno in v kaj se bom usmeril. Biti na vseh koncih je preprosto nemogoče.

Kaj bi sploh rad in kje se vidim?

Ha!, ko bi to vedel, najbrž ne bi vsega tega pisal in tukajle jamral, kako se datumi pokrivajo in kako vsi nekaj hočejo od mene. Problem je pač v tem, da nimam niti najmanjšega pojma. In ga še nekaj časa ne bom imel.

Porkaduš, pa še te zime noče bit konec...

Saj je res lepo in tudi naj ostane po hribih, tule po dolini ga pa res ne potrebujemo več! Saj je vse le črno, umazano in nemarno.

A bo (je že?) odjuga?

Tags:

pr norch

Na klancu za vasjo

by piskec 16. februar 2010 12:03

Pravzaprav je čisto res. Tam na klancu za vasjo je velikokrat precej živo. Sploh pri nas!

Še posebej v teh časih, ko je dovolj snega!

Letos so se domačini kar bolj skupaj vzeli in kmalu so začeli po Krtinskem hribu voziti traktorji

zbirali so se ljudje in sežigalo se je grmovje:

Pravzaprav je bilo vse zelo hitro pripravljeno, še nekaj malega snega je zapadlo tik pred zdajci in je že bilo polno ljudi naokoli...

Imamo celo vlečnico za smučarje, za sankače pa so seveda le noge! Nekaj časa kar gre, potem se pa počasi naveličamo. Dokler pač ni kakšne druge motivacije...

Naleteli smo celo na pležuha in kot je naneslo, ga nis(m)o in nis(m)o hoteli dati stran... Super dobra zadeva! Se mi zdi, da jih bo drugo leto kar nekaj na našem sankališču! Če bo le sneg!

Pa da ne bi kdo mislil, da je tole le en hribček... imamo tudi nočno smučanje! Pa kuhančka, pa šank, pa klobase, pa... Ha, to ni kar tako!

Še par dni potem bo pa vse skupaj odjuga vzela. Še dobro, da je vsaj zdajle sneg, ko so otroci na počitnicah. Se vlečnica kar naprej vrti...

No, jaz sem pa že prehlad staknil, sem premalo vlekel sanke v hrib in preveč šank podpiral...

Tags:

domači kraji

Občni zbor

by piskec 14. februar 2010 12:21

Občni zbor ŠD Krti smo izpeljali v petek.

Dobro in dolgo sva se pripravljala na tole. Še posebej Helena, ker je po štirih letih predala predsedništvo. Zaradi tega smo bili vsi malce živčni, a na koncu se je vse izšlo kot je treba.

Svoj prispevek sem moral dat seveda še sam. Eno kot inventurna komisija - le zakaj sem vedno jaz v inventurni komisiji? Kot drugo pa sem seveda moral stegovat svoj jezik kot nekakšen vodja tekaške sekcije. Na koncu me je seveda strah ko maričko, a priznam, da kar rad kaj povem. Med člani našega ŠD se počutim povsem domače...

Poročilo za 2009 in plan za 2010. Železni repertoar akcij v letošnjem letu... O, tekli bomo kar dosti in tudi drugih akcij bo veliko! Naporno leto nas čaka!

Drugače pa je bila zadeva resna. Kot se za občni zbor seveda spodobi!

Po koncu uradnega dela se je začel bolj sproščen del, pa tudi hrane ni manjkalo. Le polnih skled nisem slikal, sem šel najprej jest, šele potem sem slikal... Kaj čmo, tudi bog je najprej sebi brado ustvaril! Mnjami, klobase in krvavice!

Par otrok je tudi bilo z nami in čisto nič jim ni manjkalo!

Potem smo še nekaj spili in se za naslednji dan zmenili, da gremo v hribe. In smo res tudi šli. V pravem športnem duhu!

Srečno Krti še naprej!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS