Popoletje

by piskec 25. oktober 2012 19:57

Letošnje poletje, še bolj pa konec poletja, je bilo za nas precej kaotično.

Mnogo povsem normalnih, lepih in spomina polnih dogodkov je zameglilo par izjemnih, večjih zadevščin. Tako so nam Naskok, Boršt in Brioni pobrali kar dobršen del predstave. Kar je sicer prav, saj so bili za nas predvsem dela polni ter precej naporni. Čisto prav, da so bile priprave in kasnejše prilagajanje nazaj v običajno življenje bolj počasno in malce manj naporno.

Kam je torej šlo to naše popoletje, kam je izginila ta prekrasna jesen? Zakaj se mi/nam zdi, da se ni dogajalo nič in da sva sfižila vse prekrasne vikende in sploh ta prekrasni jesenski čas, ki ga imam sam tako rad?

A ko malce pogledam nazaj, niti ni tako slabo, dogodkov sploh ni bilo malo, res pa je, da je bilo vse bolj počasi in v senci večjih predstav.

Poletje se je za nas končalo prav drugega septembra, v trenutku, ko sem pritekel z zadnjo zastavico dol s Sv. Primoža, po Naskoku na Veliko Planino. Težak in skrajno naporen dogodek za naju oba, ki nama je spet dal zelo veliko. 

Naslednji vikend smo zopet hoteli zastaviti na polno! A se je izkazalo, da smo vsi še vedno kar precej zmatrani. Lepo, enkratno soboto smo hoteli izrabiti za Grintovec! Na ta visokega gremo, na najvišjega! Pa smo se začeli vlečti že nekje na pol poti do Kokrškega sedla in čeprav je meni čisto dobro šlo, nisem imel prav nič proti, ko je vedno bolj kazalo, da dlje od Kokrškega ne bomo prišli. Ne, tudi meni se ni dalo. Prav nič.

Če ni navdušenja, kaj čmo še naprej lazit? Že do semle je bila pravzaprav muka. 

Se je pa ta muka takoj spremenila v nekaj drugega, čim je bilo jasno, da nam ni treba čisto na vrh. Če se nam ne da, se nam pač ne da! Zakaj pa mi ne bi smeli tega takole urejat?

In smo se potem veliko bolje imeli. Seveda, ko je šlo pa dol!

Naslednj vikend pa je že bil celoten vikend s familijo na Brionih. Seveda smo uživali, a tudi trpeli (naslednji dan). Tudi žuri so naporni!

Potem se je pa že začel približevat Naskok na Dolenjsko 2012 s precejšnjo naglico. Jaz pa v paniko! Kdo pa bo kam prišel, če bomo samo žural in nič hodil! Kje so hribi, kje je tek, kje je moja kondicija?!

S Heleno sva začela malo tekati po Krtinskem hribu, prav luštno je bilo, težava je le v tem, da nikoli ne zdrživa prav dolgo, kak teden, dva, potem pa spet daljša luknja, že kaj pride vmes... Mislim, da sva šla tokrat štirikrat, petkrat, kaj več pa ne. Pa sva lepo drdrala po hribčku tudi v nevihti in dežju brez problema, tako, da sem mislil, da bo letos kaj bolje. Sva se pa vsaj takrat dobro imela in nabrala vsakič kaj za večerjo.

Soboto pred Napadom sem moral malce probat koliko kondicije imam in sem jo spet mahnil od Gradiškega do Trojan in nazaj. Lepa pot, tokrat sem jo precej hitro mahal, pravzaprav super zame! 6:40h sem potreboval za dobrih 40km, kar je bil spet dober del Rokovnjaške. Vse je bilo lepo in prav, kondicija ni prav nič manjkala, problem je bil le v ožuljenih stegnih. In to v precej ožuljenih! Komaj sem se privlekel nazaj do Gradiškega in le upal, da se bo vse skupaj pozdravilo do naslednjega tedna, do Napada!

Iste dni smo praznovali še diplomo naše najstarejše. Čestitke!

Naslednji dan po hudem treningu pa še Helenine obveznosti. Sicer tokrat v hribih, planina Razor, seveda sva se takoj prištulila zraven! 

Ožuljene noge, slabo vreme, koga briga? V hribih je lahko vedno luštno!

Čeprav je bila taka megla, da še bunkerja nisem mogel Tamaučku pokazat! Smo si pa ogledali kar nekaj sira:

in imeli nadvse zanimiva predavanja o megalitskih kulturah v naših krajih. Moderni človek je na žalost sveto prepričan v to, da je edini, ki je karkoli naredil, ustvaril in odkril na tem svetu. Najbrž je resnica povsem drugačna. Še dobro torej, da so našli Otzija, čeprav je svinjarija, da prej niso niti pomislili na to, da bi v teh krajih kdo živel! In da so alpe neprehodne in take neumnosti... 

Megalitski krog je nadvse zanimiva naprava, dobro raziskana, a seveda ne s strani uradne znanosti. S to si na žalost ne moreš vedno pomagati. Sem pa šel in vsaj na karti našel megalitski krog. Enkrat bo treba it pogledat!

Drugo predavanje je bilo s strani jamarske sekcije pri PD Tolmin, ki so nam povedali vse o najdaljših jamah v Tolminskem Migovcu. Madonca, saj to je vse prepredeno z luknjami! Tisoč metrov višinske razlike si v jami presneto težko predstavljam. Tam je višinski kilometer povsem nekaj drugega...

Skratka, Varuhi gorske narave letnika 2012 so se imeli super, midva zraven pa tudi! Še do koščka torte sva prišla! Juhej! 

Še dobro, da smo veliko govorili in da ni bilo treba prav veliko in hitro hoditi. Zaradi stegen sem še vedno zelo narazen hodil...

Naslednji vikend se je potem zgodil Napad na Dolenjsko 2012. Dogodek leta, vsekakor!

Že naslednji dan pa sejem 

in končno - po večmesečnem odlašanju - smo šli gledat tudi razstavo Razkrita Telesa. Moram priznati, da sem se bal, a sem bil na koncu prijetno presenečen. Čeprav veš, kako in kaj, ni ničesar narejeno tako, da bi bilo grozno ali kako drugače neprimerno. Je pa neverjeten vpogled v človeško telo. Nekatere stvari so predstavljene prav enkratno. Če te kaj takega zanima, ni boljšega! Večina nas je bila torej navdušena!

V ponedeljek je prišla služba tako na hitro, da je zgledalo, da se petek in ponedeljek držita skupaj.

Potem sem bil zaradi Napada nekaj časa precej visoko!

Pa je prišel naslednji vikend in zadnji letošnji Treking.

V ponedeljek, ki je bil spet sestavljen s petkom, sem šel v službo in... dogodil se je Izklop.

Cel teden sem bil res v postelji. Še k zdravnici se mi ni dalo, a sem moral. 

Vse tako zgleda, da so se vsi petki zlili s ponedeljki, mi pobrali moči in me pahnili direktno nekam daleč v globine.

A tudi iz najhujših globin se človek privleče nazaj gor. Še posebej, če ima obletnico in to deseto! V petek zvečer sem moral biti torej kot da se ni nič zgodilo! In sem bil, je Izklop pomagal!

V naslednjih dneh smo vse skupaj zastavili bolj počasi in bolj v miru. Je pa res, da se temu lahko zahvalimo tudi rojstnim dnevom sošolcev našega Tamaučka, ki jih organizirajo ob takih časih sredi vikenda, da ne moreš prav nič! Ali gre otrok na praznovanje ali pa gremo v hribe! Vmesne poti na žalost ni, če imaš praznovanje sredi dneva za par ur... Huh, ljudje nikamor ne hodijo?

Tokrat je zmagal Tamauček in praznovanja. Mora imet tudi malo družabnega življenja, saj se ne more kar naprej z nama po hribih podit!

Midva pa sva se tudi končno le zapodila za kostanjem in ga komaj, komaj našla. Je bilo treba kar fino že pobrskat! 

A čeprav je bilo kostanja bore malo, za nas vseeno čisto dovolj, pa sva na polno uživala v sončku in jesenskem gozdu!

Letošnjo rekreacijo smo začeli malce prej, a čisto prav! Ta prvič je šlo super! Kar seveda ne bo več držalo naslednjič...

Zadnji, spet s praznovanji razbit vikend, pa smo končno izkoristili za kričečo ugašanje življenja narave! Do enih smo morali bit nazaj, zato je bil Kamniški vrh kot naročen.

Tokrat smo šli gledat Korošaške slapove!

Potem naju je hotela Helena zvabit v popolno strmino, previse, plezarijo, nevarnost, a se nisva pustila! NE, ne greva več naprej! Nazaj pa tudi ne!

Strmin tam res ne manjka

so bile pa barve takšne, za prste obliznit! Jaz kar buljim in buljim in...

Prekrasno. 

In v takih primerih mi je potem žal, da nisem več tam gor. Da nisem kar naprej tam nekje zgoraj. A na žalost povsod ne morem bit naenkrat in vsake toliko časa se je dobro kakšnim stvarem odpovedat. Da je potem boljše in lepše.

Še novodobni izum za ohlajanje nog po napornem izletu - v nogavicah se spraviš v vodo! Prav nič ne pika!

Pa še nogavice so oprane! No, s tem se ne strinjajo čisto vsi. Midva s Tamaučkom sva bila pa čist zadovoljna.

Takšnole je bilo torej tole naše popoletje.

Zdajle pravzaprav šele dobro vidim, da nam ni bilo prav nič dolgčas!

Še par jesenskih zadev imamo, nato pa pride zima. In spet čas, ko v resnici počnemo še skoraj več kot poleti. Huh?!

Ojej!

Tags:

dogodki | domači kraji | osebno | pr norch

Familija na Brionih

by piskec 18. oktober 2012 19:30

Tale je bila pa čisto familijarna. 

Tam sredi septembra, ko smo imeli prekrasno vreme, zato tudi morje, sonce, kopanje!

Začeli smo že navsezgodaj v Krtini, do Fažane je dolga pot, pa še vmes smo morali narediti par postankov, pobrati Mater in se preko Italije prebiti do Kopra. Kar je šlo presenetljivo ok, pravzaprav super ok.

V Fažani smo se potem počas začeli nabirati.

Najprej smo si privoščili ladjico, ki nas je odpeljala čisto naokrog Velikega Brijuna. Da vsaj vidimo, kam in kako gremo!

Na ladjici smo imeli dobrega vodiča, ki je povedal marsikaj zanimivega!

Nekateri so navigirali

drugi pa ne morejo nikamor brez rutke.

Potem smo šli nazaj v Fažano in na uradno ladjico za na Brione, ki nas je odpeljala na otok. Tam smo se najprej peljali z vlakcem

in naredili dober krog čez cel otok. Vsaj približno smo si predstavljali kje smo.

Na otoku je kar nekaj stvari za videti, živalski vrt

avtomobile (če se poročite tukajle gor, se boste peljali s temle avtom)

muzej

ptiča Kokija, ki kar dobro govori in je že častitljivo star, saj je poznal Tita od leta 1970!

Nato smo seveda še malo hodili,

se čudili zakaj neki zaprejo vrtove že ob 14h?!, nato pa so se najpogumnejši zabrisali v vodo!

Se je videlo, da kar nekaj uživajo in da voda sploh ni mrzla

zato ni manjkalo veliko, da smo bili v vodi skoraj vsi! Tamaučki so seveda še najbolj uživali, na polno.

Gor in dol in gor in dol in...

Za najstarejšo smo vzeli mali električni avtomobilček, ki ga potem naš Tamauček ni več spustil z oči. Si je nekako domišljal, da mu ga bo uspelo vozit.

No, na koncu mu ga tudi je uspelo, ostali pa so morali hoditi peš! Jej, jej, jej.

Še eno familijarno sliko, nas niti ni tako malo! Pa še prisotni niso bili čisto vsi!

Potem smo šli na primorsko, žurat. Kitaro igrat in pet. Hvala bogu, da s tam ni nobenih slik. Huh. Ali pa zvočnih zapisov, to bi bilo še hujše! Ojej! 

Zdržali pa smo do treh. Kar ok, anede?!

Naslednji dan smo še Materi pomagali, eni več

drugi pa smo bolj ali manj jamrali. Vsaj dopoldan.

Tako je bil vikend sredi septembra spet poln super zanimivih stvari.

Čisto na koncu pa še en skupni pozdrav celotne naše družine (po moji strani), nekateri pač ne zmoremo brez tehle samoslik!

Tags:

osebno | po svetu

Brkinski Treking 2012

by piskec 15. oktober 2012 20:14

Čeprav je Helena že vse napisala, je treba zrno vseeno dodat.

Nekaj dejstev povedat. Nekaj lastnih opažanj. Pa to.

Pravzaprav sva pozabila, kako smo ga nasrkali lani. Povsem pozabila!

A vseeno sva zavila tokrat raje na pohodniško, doma so naju čakali otroci, Helena je bila bolna prejšnji teden, jaz sem skoraj direkt z Boršta, dajva midva raje na pohodniško!

Še dobro. Za naslednjič pa - na Brkine greva drugo leto na aktivno! No, ja.

Začeli smo dobro. Čeprav ne tako na polno kot ultraši. Vsaj kak kilometer sva še videla sotrpine. Uau.

Potem se je pa začelo. Najprej direktno v hrib.

Pa prec jurček. Sva ga slikala in poslala mms organizatorju, a nobenega odgovora. Pa grem stavit, da sva bila prva!

Pa potem vaška orientacija, par KTjev med hišami. Še tisti, ki so za nama, naju prehitijo, ker delam obvoz mimo štale in morava potem nazaj. A nič hudega, takoj nato se spustimo v prvo prekrasno grapo!

Ker seveda nikoli ne veš, kam si točno prišel - nimaš pojma, a moraš levo ali desno do KTja, grem jaz desno in tulim Heleni naj gre levo.

Problem v teh grapah pa je, da čim si petdeset metrov stran, lahko tuliš kot norc pa te ne bo več noben slišal. Tako sem jaz naredil kar fino zankico, preden sem pogruntal, da je najbrž KT v drugi smeri. Heh. Pa prišli smo skoraj povsem direktno na KT!

Potem sva dolgo hodila po suhih strugah potokov. Mimo milijonov marel in ostalih gob! Bilo jih je na tone, na tone! Midva pa po grapi naprej in naprej in naprej.

Skoraj do samega konca, kjer še vedno razpada kar nekaj stavb. Najbrž bivši mlini... 

Potem iz grape zavijeva spet direktno v hrib, proti vasi Ostrovica.

Pod vasjo polno izravnanih platojev, a vse se zarašča, zgleda, da so nekoč še veliko obdelovali. 

Na Sv. Socerbu čaka Žine in okrepčila. Tudi 4x4. Pride presneto prav, nekaj malega piha. Se mi zdi, zato raje ruknem dva. Za vsak slučaj.

Naslednja točka gre super, nato pa pridemo do vrha Ajdovščina. Tam pa direktno na vrhu neka koliba. KT pa zraven na nečemu podobnemu gomili. Skratka, čuden kraj, da je kaj! Me prav zanima, kaj se tam dogaja. Časti kdo polno luno?!

Potem se zapodiva proti dolini.

Pred Taborom srečava še dva sotrpina, ki ju pravzaprav ne bi smela srečat, saj sta mnogo hitrejša od naju. A kvalitetno izgubljanje ne pozna meja in vsakdo se gre kdaj rad to igrico.

Seveda klepetamo in sledimo drug drugemu. Jaz se povsem zaklepetam in preneham pazit.

Tole je potem zelo hitro rezultat.

Napačna grapa, kamor zavijem, zvabim še Heleno, ostali pa jo raje mahnejo pravilno. Napaka seveda rodi naslednjo napako in tako greva nazaj. Enkrat sem si zabičal, da je bolje porabit tistih deset minut in it nazaj tja, kamor veš, kje si, kot da kolovratiš še uro po neznanem. In to se je tokrat izkazalo na žalost za napačno odločitev, saj bi lahko povsem enostavno nadaljevala po grabnu navzdol in celotno pot celo precej skrajšala!

Ampak ne. Je treba nazaj na znano pot in nadaljevat tam.

Pa sva, kaj pa nama je preostalo... Kakšne grozote sicer ni, tole je izgubljenih 10-12 minut, nič velikega. Par zelo grdih besed in obtožujočih pogledov, ampak tudi to je treba dat skoz.

Največja slovenska ledenica je bila zelo zanimiva, kar tam nekje za hišami se skriva. Nikoli je ne bi sam našel ali šel gledat...

Potem zelo dobro navigirava do spet suhe struge potoka Sušica. Skozi nizko grmovje, brinje, suhozidov se je skoraj nemogoče prebijati, zato je potrebno dobro iskati prehode. Uspe nama pravzaprav zelo dobro, skoraj naravnost! No, približno.

Tu spet naletiva na prekrasne jurčke in tu se ne dava več! Tole pa bo večerja!

Pa spet po suhi strugi potoka pod mostom

nato pa se začne najino trpljenje. Tiste pol ure potem je bilo v celem dnevu najhujše! Nekateri sploh niso opazili težav, midva pa sva se po tistih spolzkih kamnih ubijala ko nora. Jaz sem si enkrat razbil koleno, Helena pa je odletela in je imela presneto srečo, da si ni kaj naredila. Pravzaprav sva imela oba presneto srečo, da se nisva povsem polomila...

Pa je le prišel konec struge in reka Reka! Spet čez njo!

Jaz kar direktno čez vodo, pogumen dedc! Helena pa lepo prek kamenčkov, vsa suha. Eh.

Potem pa le še homerun v cilj in to je to. Na hrano!

Prav veliko ta dan nisem jedel, saj sem le zjutraj pohamsal eno banano in med trekingom eno tablico čokolade, to je bilo pa tudi vse. Zadnje čase grem samo še na vodo... 

Čakala nas je še podelitev nagrad za celotno leto STL, a večine na žalost sploh nisem slišal, so ljudje preveč klepetali, govorci pa so bili preveč tihi. 

Seveda se je spet nabralo za pohodniških 20km:

7:24h, 32,1km, 1350 višinskih metrov.

Jaz osebno trenutno nimam nič proti takim trasam, imam dovolj kondicije in trme, ampak kdo drug se ne bi strinjal. Hudič je, če nekaj predvidevaš na podlagi podatkov, ki potem ne držijo.

Tole je bila zadnja tekma STL za letos. Bomo videli kako bo naslednje leto.

Tags:

domači kraji | pr norch

Izklop

by piskec 15. oktober 2012 18:55

Nekega ponedeljka zjutraj sem se zapeljal do službe. 

Se odvlekel do delovnega mesta.

Prižgal računalnik in počakal, da se vse lepo postavi.

Nato sem lepo ugasnil računalnik.

Se odvlekel nazaj v avto.

Se odpeljal nazaj domov.

Se zavlekel v posteljo.

In tam ostal do petka.

 

Popoln Izklop torej.

 

Tokrat je bil popoln Izklop iz realnega življenja. Virtualno življenje sem obdržal, Asus je bil moj najboljši prijatelj, polnit sem ga moral skoraj dvakrat na dan. Povsod po netu sem hodil, povsod sem bil, a sodeloval nisem nič.

A v realnem življenju nisem počel niti tega. Postelja, kopalnica, kuhinja in nazaj, tak je bil moj popolni krog. Od mene res ni bilo cel teden nič, ne Helena ni imela nič od mene, ne otroci, nihče. Prav ničesar se nisem lotil, ničesar se odločil, o ničemer razmišljal. Nič, nič, nič, nič. 

Niti enega najmanjšega problemčka nikjer. Ahhhhhh...

In pravijo, da se moraš vsake toliko časa izklopit iz virtualca, get a real life in podobne oslarije! Ha!

Poskusite ta pravi Izklop!

 

Tags:

osebno

Napad na Dolenjsko 2012

by piskec 3. oktober 2012 20:18

Dogodek leta, definitivno! Ma, dogodek desetletja, kakšnega leta! In to ne samo zame, vsaj upam!

Ko skozi glavo šine bedarija, pač šine bedarija. Nimaš kaj. Pokličeš še par sotrpinov in s tisto idejo malce pomahaš... saj so takoj vsi pečeni, še preden poveš do konca.

Ja, seveda, da gremo! Juhej!

In tako smo šli.

Do Boršta pri Dvoru pri Žužemberku. Nekje daleč, daleč, daaaaaaleč.

Dva tekača iz Ljubljane, en kolesar iz Ljubljane, en kolesar s Sladkega Vrha in en pohodnik s Krtine.

Ob 17:42 se dobimo tam, si še zatulimo prejšnji večer in potem smo vsi prepuščeni samemu sebi.

Jaz sem bil seveda tisti pohodnik iz Krtine. Kje pa bi lahko tako daleč tekel, še za hojo nisem bil povsem prepričan. En teden prej malo daljši trening, kjer so me do konca ožulila stegna, to pa je bilo tudi vse.

Zadnji dan velika trema, kako tudi ne bi bila, saj je bila načrtovana pot precej impozantna:

Že samo načrtovanje je bilo seveda zame precejšnje veselje, vse potkice in travnike pregledati, si zapomniti, obdelati. Navigacija je hudir, ne bi bilo najbolj primerno, da se kje izgubim!

Zjutraj v soboto mi torej ni preostalo drugega, kot da se spokam iz postelje, čeprav sem že prejšnji dan in večer samo čakal, kdaj odpovemo vse skupaj. Se je kdo poškodoval? Preveč dežuje? Bil bi še vesel, če bi kak most odneslo in ne bi mogel čez Savo. Ali kaj drugega... 

Jep, tako hudo je bilo.

In potem seveda ni bilo druge, kot da krenem pustolovščini naproti. Sam samcat čez lep kos te dežele. In to jaz!, ki sploh nisem samotar in ne hodim prav rad sam naokrog...

Sem pa bil vseeno kar priden, načrtovan odhod ob 5h - čeprav niti približno nisem vedel, kdaj bom res prišel dol - sem celo prehitel za sedem minut.

Krtina, 4:53h, 0km.

Tema, k sreči skoraj polna luna, lepo osvetljuje pot, hitim in se čimbolj izogibam hišam. Tam so vedno psi, ki na daleč pripovedujejo, da gre en norec mimo sredi noči.

Prva postaja je vlak v Lazah pri Dolskem. Moram čakat. Se je pa že dodobra zdanilo.

Potem se pot na Janče postavi povsem pokonci, tale je res strma od začetka...

Janče, 7:53h, 16,5 km. 

Do minutke natanko po planu, 3h. K sreči je Dom odprt, lahko se malo okrepčam. Vsaj zajtrk bo treba pojest, ne?

Pravzaprav se mi nikamor ne mudi, sem po planu in načeloma bi lahko vsake tri ure vsaj uro počival. Seveda sem že vnaprej vedel, da tako najbrž ne bo, a vsaj mudilo se mi res ni. Z mazanjem med nogami imam itak veliko dela. Le upam, da me ne bo kje pri 40km prijelo, da ne bom mogel več hodit, le upam.

Do Janč je šla tudi pot lepo po načrtu in planu. Nič izgubljanja, nič lutanja naokrog in iskanja pravih poti. Se je videlo, da sem tu že hodil in da mi je bilo vsaj malce znano. In niti ogromne količine gob niti kostanji me niso mogli zmamiti, da bi zašel z začrtane poti! O, ne!

Naslednji odsek sem začel ob 8:33. Nekje do Šentvida pri Stični bi moral prit, vsaj tako sem si zadal. Seveda pa se lahko med potjo vse zgodi. Vedno sem odprt za nove prijeme in nove ovinke... Ha!

Volavje, Prežganje, Malo Trebeljevo, Veliko Trebeljevo... o, tule se pa malo vleče. Večina asfalta, nič prav prijetnega.

In tako sem po dobri uri namesto proti Obolnem zavil kar navzdol v Stiški graben. Se je treba šparat, sem si rekel, dost hribov si/boš imel, ne rabiš jih še več. Pojdi lepo po najkrajši poti!

Graben se je izkazal za še bolj dolgočasnega, a to sem vsaj pričakoval. Pričakoval pa sem tudi, da se bo do Stične lepo spuščal in da bom lahko tekel. Ne, ampak ne! Pravzaprav je bilo samo od začetka kar precej dol, potem pa večinoma po ravnem, včasih celo malce gor. Cesta je šla malo dol in takoj nato spet gor, pa po ravnem in tako naprej. Eh.

Je pa že bilo nekaj malega brezpotja. Stari kolovozi namreč zelo radi hitro izginejo...

Potem sem kar naenkrat ven iz grabna, se razgledujem z namenom, da bi vseeno šel na Šentvid pri Stični, a jo na koncu mahnem kar dol, proti progi in avtocesti.

Včasih je lepo imeti srečo in ta se tokrat izkaže s tem, da mi nariše gostilno direktno na križišču z glavno cesto, tam pri Grižah. Kot naročeno! Kdaj pa bi počival, če ne bi tam našel gostilne? Tole je bila res večja sreča kot pamet...

Stična, 11:20, 35,5km.

Meni se zdi, da mi gre ful dobro, tule sem hotel biti šele ob 12h. Torej imam lufta! In tudi Helene ne smem prehitro naročit, lahko si torej spet privoščim postanek! Postanek!

Celo nekaj lahko spet pojem, spet eno ploščico! Madonca, res sem predober sam s seboj... 

Tole potem pijem celo uro in še več.

Odhod šele ob 12:29h! 

Do Podboršta sem se potem kar fino lovil z navigacijo. Pot sem imel namreč začrtano iz Šentvida, zdaj pa sem moral vse najti kar v živo. Malce počasneje je šlo, sem si pa zato dodobra ogledal cestninsko postajo Dob...

Tukaj so me tudi prvič opomnila stegna. Spet oguljena do konca. Mazat, mazat, mazat, zobe stisnit in upat, da ne bo bolelo preveč.

S Podboršta do Sela pri Šumberku je lepa gozdna pot. Oziroma milijon lepih gozdnih poti. Tistih vrisanih ni več, tistih nevrisanih je pa kolikor hočeš. Kar botruje temu, da zavijem iz začrtane smeri. Potem kar dobro motovilim nazaj, saj hočem čimbolj naravnost izpeljati tudi to črto. A ne gre najbolje, nekje vmes v črnem gozdu mi postane tudi še bolj vroče, ko vidim kako je vse razrito od divjih prašičev. Medveda me ni prav nič strah, vem, da sliši moje sopihanje in palice že na daleč, za divjega prašiča pa nimam pojma. Pravzaprav bi ga rad manj srečal kot medveda...

Je šlo pol ure? Eh, najbrž le dobrih deset, petnajst minut več. Dobro brezpotje tole, super.

Šibam naprej, naslednja postojanka je za Repljami, kjer me čakajo naši! Komaj čakam!

Oni takole čakajo

jaz pa le privriskam ves premočen po dolgem času!

Replje, 15:00h, 50km. Že kar dobro zmatran. Ožuljen pa čist.

Počitka dovolj, veselja s Heleno in otroci

a je treba naprej, 15:36h.

Ni še tako blizu, jebela cesta!

Da ne bi hodil spet v hrib, se spet prepustim navideznim kolovozom. Z dobro karto in veliko domišljije se ti celo zdi, da hodiš čisto po pravi poti. Spet eno dobro brezpotje torej! V hrib mi pa le ni treba.

Brez večjih težav mi celo uspe priti do Podlipe. Tam sva si z Rajkom rekla, da se srečava, ker naju pač oba pot vodi tule mimo. Ampak kje se bova midva srečala, daj no, po celem dnevu hoje/kolesarjenja? Ni šans. Zato zavijem - kljub nasvetu lokalne mame, da naj grem raje po cesti naokrog - direktno v hrib.

In ravno se nekaj slikam - da bo za zanamce, če me tale breg pobere - ko mi telefon naredi takole sliko in crkne.

Zato tam na vrhu čistine nekaj mutim, resetiram telefon in le zagledam v Podlipi nekaj rdečega na kolesu. Kaj? Kolo? Sredi take vasi?! To je lahko le Rajkooooooooo!

Zgrešila sva se torej le za par minut, povsem neverjetno! Malo sva potem tulila s hriba na hrib, splašila celo vas, nato pa se je on zapodil po cesti naprej, jaz pa direktno spet v hrib. Ojej.

A po karti sodeč, je bilo tole brezpotje super zastavljeno in celo malce bolje izpeljano kot načrtovano. Dol. Ajdovec je že tu!

In res, tukaj sem že dobro lahko vohal konec! Še Helena mi je prišla naproti in me spremila zadnji konec poti. Medtem, ko so se meni širila usta v vse večji nasmeh!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ker, ni kaj, norci pa smo! In vsem nam je uspelo!

Boršt, 18:05h, 61,5km. Načrtovan prihod sem zgrešil natanko za 23 minut. To pa je načrtovanje! Pri 13:12h hoje!

Zavedam se, da to za nekatere ni prav velika razdalja, vendar pa je zame to sedaj najdlje, kar sem prišel na svojih nogah v enem kosu. Pravzaprav bi bilo vse ok in brez težav, če me spet ne bi stegna ožulila skoraj do kosti. S tako ožuljenimi nogami pa potem komaj hodiš naokrog...

Pa vseeno. Nekaj pa mora bolet, ne?!

Napad adrenalina in evforije se je spet dogajal kar kak dan ali celo dva, dokler ni vse skupaj popustilo. A tole ni bil samo dogodek, bila je ena večjih - super dogodivščina. Še dolgo se mi bodo pred očmi rolali prizori, toliko spominov, da jih ne bom kmalu obdelal! Vedno se bom spominjal delov poti in grem stavit, da bom vedno omenil: "glej, tukaj sem pa jaz čez tale travnik prišel", ko se bomo peljali mimo cestninske postaje Dob. Tako pač je. 

Takšne zadeve ostanejo v glavi, v srcu.

Saj smo E-kipa Srčnih konec koncev!

Vsem fantom, najbolj pa seveda Radotu, ki je tole tudi realno omogočil, bi se najlepše zahvalil. Brez njih tega ne bi bilo. In jaz tega ne bi naredil. In če sem ga mislil po 12h hoje še resnično brcnit v rit, sem mu na koncu hvaležen.

Da mi je bilo omogočeno. 

Hvala fantje!

Nekako tako je bilo moje potovanje. Vsi smo se borili sami s seboj, se trudili in se na koncu veselili! Kar je povsem prav.

A čakalo nas je še presenečenje, o katerem pa bo moral več povedati gostitelj! Postavili smo namreč svetovni rekord, kar sploh ni kar tako! Jaz lahko le skrivoma objavim slike, ki nakazujejo, da je bila to borba na življenje in smrt! Po vsem tem, kar smo ta dan prestali... smo morali še skozi to! Življenje nas res ne špara! Res ne!

Priprave na naporni svetovni rekord!

in nato štart, ki je bil vse prej kot enostaven!

Mislim, da se bomo še dolgo fino imeli. Dokler bodo tako norci naokrog... se mi ni bat!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS