Letos mi je končno kapnilo, kako ta mlajša dva otroka prepričat, da bi še kaj hodila z nama.

Kakšni gozdovi neki, kakšne položne poti, ha! Strmine, skale, klini, stene, zajle! To je tisto pravo, to!

Pa sem naredil en tak letni plan, da bomo vsi vedeli vnaprej, pa da ne bo potem kaj motoviljenja. Predvsem pa sem naredil plan zato, da mi ne bi potem skakali vmes s kakšnimi drugimi plezarijami, hudimi hribi in podobnim. Kdo ve, kaj jih še piči, ko enkrat okusijo skalo! Ni za zaupat.

Jaz sem previden, bomo šli počasi, vsaka tura bo dodala nekaj posebnosti, nekaj svojih lastnosti. Vsi trije - pa še najbolj jaz sam! - se moramo privaditi na zajle, na kline, na strmine in globočine. Izleti bi morali imeti vsega po malem, v letnem času bi naredili neke štiri ture. Je treba vadit pripenjanje, da nisi prepočasen, pa še na kondiciji bomo zraven delali, kajne?!

Nekatere stene so kratke in sladke, druge dolge in naporne, tretje imajo dolge pristope, pri četrtih pa si kar naprej izpostavljen. Je bilo treba pametno izbrat. Za to, ta prvo leto. Mogoče pa v naslednjih letih spet ponovimo...

In katero turo sem izbral za prvo? V začetku maja, ko je v tistih ta visokih hribih še sneg? Eno kratko, s kratkim dostopom, z enostavnim spustom, z lepo skalo, super lepo zavarovano, z lepo tehnično zahtevno plezarijo, z nekaj izpostavljenosti, a nič hujšega. Eno tako lepo turo.

Ja, Gradiško turo seveda.

V začetku maja še niti vseh samovarovalnih kompletov nismo imeli. En pas smo si sposodili, en komplet pa naredili. Hja. Bolj za silo skoraj.

S Heleno sva tukaj že bila, pot sva poznala, a sva bila vseeno malce nervozna. Otroci pa to. Le kako se bosta izkazala, bo njun korak zanesljiv, plezanje dobro, pripenjanje ok? Tisoč skrbi, ampak nekako bo že šlo.

In smo šli. Enkrat dopoldan, sploh ne zgodaj, hodit smo začeli šele malo pred deveto! Tura je k sreči kratka.

Pet, deset minut hoje, pa se moraš že pripravit, navesit nase pasove, komplete, čelade. Še zadihal se nisem do semle.

Potem pa vstop, malo poplezat potem pa zajla, kar naravnost gor bo treba.

O, ja, tukajle smo bili vsi navdušeni! No, starša malo živčna, v skrbeh, a tega nisva hotela kazat, lahko še koga prestrašiva! Najprej grem jaz, da ne gledam otrokom pod noge in jim kar naprej solim pamet, nato otroka, od zadaj pa nas čuva Helena. Bomo videli, kako bo s tako postavitvijo šlo.

Prvi metri so kar dobri, se kar fino raztegneš, globočina pa tudi hitro naraste. 

Sem pa le našel prostor za slikat in to celo jaz! Kar pomeni, da sem tudi sam že žel navdušenje in da me ni bilo več (veliko) strah. 

Takole pa se starejši najstniki radi slikajo. Nepripravljeni.

In pripravljeni. Hehe, dobro sem jo ujel, sigurno je najprej mislila, da ji bom kaj težil, ha!

Pot je tehnično kar zahtevna, roke delajo, a vseeno prav ne vem koliko zahtevna pa le ni.

Vmesno postajališče je super za malico, čeprav je res ne bi potrebovali, a vseeno. So vsaj razgledi visoko nad Vipavsko dolino vredni počitka!

Še eno skupinsko, še vedno vsi z nasmeški, najbrž celo že z večjimi. Sam vem, da prihaja še bolj zahtevni del, a vidim, da gre otrokoma super in da bi bilo veliko bolje, da pazim sam nase, ne pa (preveč) na otroka.

In gre nam prav super!

Čeprav je pod nami kar nekaj prostega pada. Pa se tudi meni ne zdi tako hudo, kar mi je precej hecno. Me je strah velikih sten, me je strah kipenja gora? V letošnjem letu bom torej te strahove dodobra raziskal, malce bo naporno, a nekako bomo že, kajne?!

Potem pa je kar naenkrat stene že konec, otroka sta kar žalostna: prekratko!

Malica je zaslužena, potrudili smo se. Jaz sem se tako dobro potrudil, da sem dobil kar šparglje z jajčki za nagrado! Še nikoli kaj takega, zato sem moral tako malico kar slikat. Pa še prav dobro je bilo, o, ja!

Dol smo jo mahnili po krožni na planoto in nato proti zahodu ter spet nazaj na Gradišče. Da se vsaj malo nahodimo.

Observatorij Gradišče?

Kapelica na križišču.

Nas vse spominja na Slavnik, vegetacija in pot, vse je zelo podobno. Toliko skal na poti, da nam gre kar malo na živce!

So pa markacije tudi tu nekaj posebnega. Da ja ne bi zgrešili. No, najbrž tudi kakšnih manj vpadljivih ne bi spregledali...

Na Plaz grem najprej sam pogledat, drugim se sploh ne da. Pa pridem nazaj ves navdušen: "kak presneto lep razgled!", da ostalim ne preostane drugega, kot da gredo še oni. Vejo, da bi jim drugače še celo dolgo pot do doma težil.

In ker je pot že skoraj neuradna trim steza, se je treba zadev lotit resno. V gojzarjih in s polnim nahrbtnikom! Nisem še za v staro šaro.

Ah, če bi imel toliko kil kot tale mulec!

Pa smo že dol. Ena lepa krožna pot!

In stena, ki ji lahko očitamo le to, da je malce prekratka. Super zavarovana pot! Prepenjanje nam je kar lepo uspevalo, morda smo res počasni, a nam je šlo čisto lepo. 

Seveda smo bili na koncu vsi totalno navdušeni, še starša sta se rešila skrbi, kaj ne bi bili!

Zato pa smo si v Budanjah privoščili še nekaj za pojest, če manj hodiš, moraš pač več pojest. Pa smo naleteli še na Tejo in dobili še polno vrečo češenj za poobedek. Ja, kako nam ne bi bil tak dan všeč?!

Ni čudno, da je potem na vprašanje: "A to pomeni, da gremo še?", v trenutku izletel enoglasen odgovor: ""Šeeeeeeeeeeeeeeeeee!". 

Prav, pa pejmo še. Naslednjič pa na Veliki vrh v Košuti.

Tokrat je šlo za Zeleno os Kamniške Bistrice, za pohod ob reki.

Helena je bila povabljena zraven kot predstavnica PD Domžale, jaz pa sem se seveda prištulil zraven. Saj sem markacist, nekaj pa bodo le imeli od mene, sem si mislil in upal, da me ne bodo poslali domov.

Pravzaprav smo se skušali vsi skupaj prepričat, kako je v začetku maja priti od Domžal do izvira Kamniške Bistrice. Nekaj stvari se že ve, naprimer pot od Domžal do Kamnika je že bolj znana, a tudi tam je nekaj ovir, ki pa se v zadnjem času že pospešeno odstranjujejo. Nekaj stvari smo predvidevali, o nekih natolcevali, zato pa je prišlo do tega, da bi bilo najbolje vse skupaj preverit na terenu! Poleg tega bi si zadevo v živo ogledala tudi oba - v tistem času - novopečena direktorja TIC Kamnik in Zavoda za šport Domžale. Super!

Seveda pa brez Bojča ni šlo. Jaz pravim k sreči, saj se od takih poznavalcev lahko ogromno naučiš!

Dobili smo se v Kamniku, nisva pa vedela, kako bomo zdaj to speljali. Se bomo vozili gor in dol in gledali le posamezne odseke ter na koncu malo hodili? Bomo se sploh samo peljali? K sreči sem sam vzel nahrbtnik, kjer je več ali manj vedno vse notri in ta prave čevlje, Helena pa tudi, saj sva bila v Kamniku potem kar presenečena: "ja, kar peš gremo do izvira!" Aja? Peš? Vsi? Celo pot?

No, ja, pa tudi prav! Zakaj pa ne? Za take pohode sva vedno za!

Po nama v začetku prav neznanih poteh, saj iz Kamnika pa res še nisva šla peš.

Skozi Kamnik in ob Bistrici je kar lepo šlo. Lepa četica nas je bila!

Gledali smo, kje lahko ljudje zaidejo, kaj in kako označiti, kam postaviti redarje, je treba kje prečit cesto... in tako naprej. To je predvsem turistični pohod in zadeve so precej drugačne kot pri planinskem pohodu, ko od ljudi pričakuješ vsaj malce orientacije in vajenosti hoje. Tu se cilja povsem na druge skupine.

Do Godiča je šlo lepo, malo pred tem smo naleteli tudi na Velikoplaninsko vas, ki je bila res že zelo pri koncu izgradnje! Še malo, še malo, pa bo!

Malo naprej je tudi še šlo, Županje njive, a naprej od premikajoče Marije pa se je že zakompliciralo, poti so sicer dorečene, a lastniki niso (več) najbolj navdušeni.

No, medtem ko kakšni drugi lastniki so. Pokažejo ti hišo, ki so jo sami načrtovali in zgradili, pa še za cuknit kaj dobiš! Pa lastnika nismo nič poznali, le hiša nam je bila res všeč!

Kmalu zatem nas je pričakal tudi Zdravko, a kaj veliko ni mogel pomagati. Koželjeva je še vedno hudo podrta, edini obvoz je zgornji, ki pa ni prav lep, več ali manj je kolovoz. Najbolj pa je motila cesta mimo Calcitovega rudnika, tam je nemogoče hoditi kje drugje, kot ob cesti, kjer pa ni nič kaj dobro urejeno. Ta predel je res zoprn za hojo, v primeru turističnih pohodnikov pa to pomeni, da moraš zapret polovico ceste. Redarji, policaji, zdravniki... saj vemo, kako to gre.

Od zgornje ceste v Korošico proti gondoli pa smo potem komaj našli pot. Markacije so sem in tja, a pot ni prav nič uhojena. Pa tudi če bi bila, je bila povsem skrita pod zelenjem! Tule že dolgo ni nihče hodil! Kolikor sem se prej trudil, da bi ostal suh, je bilo takoj brez pomena. Vse se mi je zlivalo direkt v čevlje, juhuhu!

A s skupnimi (m)očmi smo le našli vse markacije in povsem na frišno ponovno uhodili pot!

Ko smo bili že mokri nam pa tudi blato ni delalo več težav.

Od Korošice naprej je nato Koželjeva lepo prehodna, par novih mostov od PD Kamnik in kmalu smo bili že pri Predaslju!

Na koncu se je seveda vleklo, kot se vlečejo vsi konci, smo pa ravno pred nočjo lahko zaokrožili še okoli celotnega izvira Kamniške Bistrice. Kar nekaj mostičkov je na novo postavljenih!

Čeprav je bila koča že zaprta pa nam je Maja - TD Kamniška Bistrica - vseeno zrihtala pivo. Po taki dolgi poti je nadvse pasalo, o ja!

Ah, kje, sam se sigurno ne bi nikoli spomnil, da bi šel takole iz Kamnika peš do konca. Kje pa! Pa se je kar nabralo nekih kilometrov, saj ni čudno, da smo potrebovali kar nekih 5 ur hoje!

Kaj mi je pa bilo, da ob vseh mojih GPSjih nisem vzel niti ure... pa nimam pojma. Najbrž je bilo krivo to, da sem mislil, da se bomo večinoma vozili. No, pa se nismo in tudi prav je tako! 

Smo pa ugotovili, da celotna pot seveda ni primerna za nek tak turistični pristop, Koželjeva je lepa planinska pot in ni primerna prav za vsakega takega turista. Ceste, prehodi in ostale stvari pa dodajajo svoje dimenzije. Tako se je Heleni hitro porodila ideja, da bi bilo za letos najbolje organizirat pohod v obe smeri le od Domžal do Kamnika in obratno. Na tisti dan, ko sta v obeh mesti sejma, v Domžalah Slamnikarski, v Kamniku pa Okusi Kamnika. Za naslednja leta pa bo treba malo trase prilagodit, nekje kaj še dodatno narest - v okolici Qlandie se že gradi, da bo prehod lažji - in tako naprej. Da bi Os bolj polno zaživela.

11.6., ko je bil razpisan pohod, je seveda sodelovala tudi Helena na stojnici PD Domžale, kjer so štempljali žige poti in popisovali pohodnike. Ni odveč napisat, da je pohod, sploh za prvič, enkratno uspel!

Rad bi si mislil, da mogoče nekaj malega tudi zaradi vseh nas, ki smo si vse lepote, težave in izzive pogledali iz prve roke.

Malo pa me je bilo strah, da me bo kdo presenetil. Nikoli ne veš, rojstni dan je pač rojstni dan in ob bolj okroglih obletnicah si ljudje predstavljajo vsega boga. 

Potem te pa kak mlaj pričaka, ojej, to bi bilo šele nerodno!

K sreči nisem tako pomemben, najbrž pa tudi zato ne, ker pri tem - za druge - ne sodelujem.

Je pa vseeno proti večeru enkrat pozvonilo in kar naenkrat se je začela panika! PANIKA!

Dvorišče je bilo polno ljudi in vsi so tulili in se kregali kam in kako naj postavijo vse tisto, kar so pač imeli za postavit! Najprej je prišla tabla. Ok, to je še šlo.

Potem je pa vsak posebej že skoraj kopal luknjo, žagal drevje, vihtel kramp in lopato in priznam, da me je malo zagrabilo: "saj mi bodo vse prekopali!!!!" Aaaaaaaaa! Res se mi niti sanjalo, kaj bodo fantje naredili, vem pa, česa so vsega zmožni!

In me je bilo kar malo strah, res je.

V splošnem neredu, ko so že res povsod skoraj nekaj začeli, jih je bilo možno ustavit le z alkoholom. Ki ga je Helena imela kar na zalogi, le od kje, hudirja?

Za mal predaha. Meni, seveda.

Da smo se zmenil kam in kako, čeprav se mi zdi, da so oni to že dobro vedeli. Le kdo jim je prišepetoval, a?!

Potem je šlo hitro, mojstri so pač mojstri. Pomerit.

Zvrtat.

V vaservago, da bo vsaj nekaj na našem dvorišču v pravem kotu.

In samo še privijačimo in to je to.

Še gasilska za dobro in enkratno opravljeno delo! Cvet aktivnih markacistov MDO KBO PZS!

Potem sem pa moral še veliko stvari obljubit. Hm, malo sem držal fige v žepu, upam, da bo kaj pomagalo, ko pa sem moral obljubljat povsem nemogoče zadeve! Ah!

Sem pa zato postal ponosni lastnik čisto prave smerne tablice! Zelo ponosni in hvaležni lastnik!

Potem je padla še večerja na naši terasi. Kar naenkrat se je od nekod vzela vsa tista hrana in spet sem bil presenečen, ko sem končno le uvidel, da so vsi okoli mene sodelovali v prevari, le meni se ni prav nič sanjalo! Pa se imam za pozornega, ja, seveda, brihta.

Heleni bom pa že še vrnil! Saj se mi je zdelo par stvari sumljivih, ko je kam šla, pa nič povedala ali pa govorila in skrivala pred menoj. Ampak... ampak posumil na kaj takega pa res nisem. Mater!

Prjatlom markacistom se je bilo težko in se bo še težje dovolj zahvalit! Najbolje, da se jim bom zahvaljeval skozi skupno delo in morda še kje kakšno dobro uštimamo! Hvala prjatli markacisti!

 

A gremo vsako leto za prvega maja na morje? Hm, najbrž da, mogoče kdaj tudi ne, ampak letos sem res težil in težil, da bi šli.

Res sem toliko težil, da na koncu res nismo mogli drugega kot it. Na morje seveda.

Ne vem sicer zakaj sem si tako želel prav na morje, a želel sem si res hudo. Sem in tja človek pač mora tudi na morje, ne? Saj ne za cel teden, kje pa... kje pa imamo čas, denar, voljo. Za par dni, dvakrat prespat, to je za prvega maja s ceno še za zdržat.

Gremo torej na morje in to kljub temu, da tisti dan dežuje in da na avtocesti skoraj ni bilo avtomobila brez koles na strehi. Tole je res postala ena taka obsedenost s temi bicikli. Če ga nimaš, si že malo čuden. Sploh za prvomajske v Istri. Brez kolesa? Čudak!

Do željene mobilne hišice pa letos sploh ni bilo tako enostavno priti. Sploh zato, ker smo bili malce pozni, kolikor je v tem času Istra zasedena, je treba rezervirati že za novo leto, kar pa seveda nikakor ni v skladu z mojimi prepričanji. Saj za pol leta vnaprej sploh ne vem ali bom še živ, madonca!

Skratka, hoteli smo v kamp Stupice, najbolj se nam je namreč luštal Kamenjak. Travno in rožno bogastvo v pomladi presneto vabi. Smo enkrat že bili že tam in čas je bil, da po sedmih letih to ponovimo! 

Pa na žalost ni šlo, vse zasedeno že v začetku aprila. Hja, bo treba torej najti kaj drugega. Gremo nekam blizu, po zračni linije najbližje - kamp Medulin. Ha, po zračni res najbližje, z avtom je pa kar naokrog. Ampak zaradi tega se pa res ne bomo sekiral, ne? 

Kamp Medulin. 

Gorenjski šparovček seveda familiji ni hotel privoščit hišice s pogledom na morje, kar pa tokrat niti ni bilo tako hudo. Pravzaprav smo morje lahko iz hišice celo videli in to ne na kak poseben način, da moraš iz okna viset pod kotom 72 stopinj naprimer. Ne, čisto lepo se ga je videlo. Pa še hišica je bila tako super postavljena, da si s sosedi nismo gledali direktno v krožnike - vse je bilo seveda polno.

Tele hišice so mi všeč, res!

Tako ali tako pa - če že naj priznam -, sem imel spet napad putike (jebela cesta), ki me je takrat prijela v koleno in sem ponovno precej šepal. Za krajše pohode, do uro, dve, sem bil še za vzet s seboj, kaj več pa ne bi zmogel. Zato je avto kar prav prišel in se predvsem zaradi teh objektivnih težav nismo sekirali. Kamenjak sva že prehodila in pretekla, enkrat bo pa pač treba z avtom.

Prvi dan smo bolj ali manj hodili naokrog po Medulinu

se fotkali in 

na veliko iskali stranišča. Ena od fint zdravljenja putike naj bi bilo namreč popiti čimveč tekočine - da ti spere kristale. Kar pri meni pomeni: ko enkrat pride čez mejo in naredi tilt!, da moram na stranišče na tri do pet minut - dobesedno! Do Medulina pa je počasnega šepanja ene petnajst minut. Jasno je, da so me imeli vsi poln kovček in še kufr zraven. Seveda sem imel polhn kufr tudi sam sebe in postal še mnogo bolj skeptičen do tega spiranja kristalov. Saj nič ni bolje, prav nič, lahko pa bi se kar utaboril na stranišču.

Smo šli zato raje kar na pivo. Če že kaj spira kaj iz telesa, je to sigurno pivo. Ha.

Naslednji dan pa smo vse skupaj zastavili bolj pohodno. Pri predzgodovinskih pošastih smo pustili avto

in se potem sprehajali tam naokrog. Nekaj smo upali, da pridemo kam dlje, a so nam to preprečile dve stvari: prva je bila moja noga, druga pa bilo tole:

O, ja, seveda sva našla šparglje, juhuhuuu! In ko jih enkrat vidiš in zaslediš, se jim je težko ognit. Le pazit moraš, da te ne ujamejo, na Hrvaškem je nabiranje regulirano. 

Vendar pa sami le nismo popolni roparji in nisva nabrala špargljev za teden, dva, za ozimnico in za vlaganje, ampak le toliko, da sva imela kaj za v jajčka dat. Bo čisto dovolj.

Čeprav smo uživali v špargljih, rožmarinu in ostalih travniških dobrotah, pa smo vseeno našli tudi morje. Se vidi, kdo gre pri nas prvi v vodo! No, ne v vodo, noge namočit. Saj smo bili v jaknah!

Ko vidijo, da ribe letos ne grizejo in da nisem zmrznil v trenutku, se še kdo pridruži. Da lahko skupaj tulimo: mrzlooooooooooo!

O, ja, tudi Helena je morala probat.

Flori pa je ostala zvesta svojim prepričanjem in je tole največ, do česar smo jo spravili! Res je - kakšne prav velike toplote ni bilo...

Cvetni vrt je tale Kamenjak za prvega maja. Res.

In toliko veselja, kot ga naredi ročno nabran šopek, ni velikokrat za videt. Pa še pojedli smo ga. Vsega.

Naslednji dan so bile pa na vrsti skale.

Jaz sem gledal sicer bolj od daleč in kar naprej maltretiral otroka, da ja ne bi kam padla. In ker je teh skal veliko, sem ju tudi veliko maltretiral. Stari.

Helena je na hitro pogledala skale in se nato po hitrem postopku spet zapodila raje v drugo smer. Med pajke in rastline!

Mi smo pa malo raziskovali, če je kaj živalstva po obali.

Vsak na svoji strani, a?

Pa da ne bi mislili, da bomo sami, ha! Ljudi se je nabralo... v jatah so hodili, v jatah!

Privoščili smo si celo Safari bar, saj tam še nismo bili skupaj. Bar pa si je privoščilo tudi sedemtisočdvetstoštirinajst drugih gostov in nekaj časa sem kar dobro hlastal za zrakom. A sem se le umiril in to dojel kot nekakšen sociološki eksperiment. Kaj pa hodim v Istro. Na Kamenjak. Za prvega maja. Kaj sem si pa mislil?

No, pivce smo vseeno spili, podjetnem lastniku rad pomagam, vsem drugim se ni zdelo dovolj lepo vreme/letni čas/karkoli, da bi odprli. Safari pa je delal s polno paro, pa kaj samo pijača, ha! Peklo se je na veliko in večinoma lignji so padali z žara kot za stavo! Malo pivo 15 kun.

Še malo smo se poguncali

se čudili, kako je v tistem šavju, ki je sem in tja do konca suh, dovoljeno kaditi. Če se tam kaj vžge... kako se rešiš iz takega suhega pekla, skozi ves tisti labirint? Ne, občutek ni bil najboljši.

Pa še malo sprehodov sem in tja.

In gor in dol po obali. To je seveda obvezno.

Enkrat smo celo zavili v trgovino v kamp. Napake nismo ponovili, ni priporočljivo, razen, če ne bi kdo ponovno delal kakšne sociološke študije. 

Šli pa smo tudi v Pulo, se dobit s prijatelji Ingrid in Mladenom, kjer sva izvedela še veliko zanimivosti od domačinov. Kar pomeni, da bomo morali še kdaj it!

Drugače pa je tiste par dni minilo v počasnosti, v cvetlicah, v nabiranju, v iskanju, v miru. Še dobro, ker je prihodnost v pričakovanju že bučala vedno glasneje. Zatišje pred nevihto.

Petdesetica se je bližala z neverjetno hitrostjo. Še dobro, da smo se malo umirili, se malo naužili morskega zraka, si napolnili baterij. Da bo lažje vnaprej! Juhuhu!

V Kamniški Beli že dolgo vlada kaos. Precejšen kaos.

Oznake, markacije, tablice, vse je pomešano, narejeno večkrat, brez repa in glave, vse bolj po trenutnem navdihu. Jedro spora pa je v največji meri bolnica Bela, do katere se pride večji del po markirani poti po dolini Kamniške Bele. Seveda svoje doda tudi slap Orglice, ki je tudi večkrat označen, včasih tako, drugič drugače.

Pri nas je pač tako, če je nekomu nekaj všeč, bo to hitro povedal še komu, ta bolj pogumni in še bolj tisti ta pridni pa bodo vse skupaj na hitro še označili. Najprej s pikami, potem celo z markacijami, na koncu pa s puščicami (morskimi psi). A tisti res pridni se tu ne ustavijo, rišejo in pišejo kar naprej, od italijanskih oznak, pa tja do poljskih zastav. Vsega boga se najde tu.

Kako, hudirja, tako zmedo uredit, postavit na novo, naredit, da bo prav?

Težko se je že menit, še težje zmenit, a poskušali smo. Zadnji del aprila se nas je sestalo kar nekaj vpletenih na uro dolgem, zgodnjem sestanku. Nekaj smo se dogovorili, nekaj izpustili, za vse pa bomo videli, kako se bo kdo dogovorjenega držal.

Nekaj odvečnih markacij je bilo brisanih, veliko umaknjenih.

Po pravilni trasi pa sva jih tokrat z Lojzetom osvežila povsem na novo. Jaz z belo, Lojze z rdečo. Pri tem kam in kako pa nama je pomagal še Bojč.

Dan je bil prekrasen, pomlad sem že komaj čakal in konec aprila je sonce res že dobro pritiskalo. 

Takole pa z belo naredim oko - takega zna narediti tudi narava, z lišajem. Včasih moram res od blizu gledat ali je res kdo pozabil na belo piko ali je res le lišaj.

Tule čez v Beli pri višjih vodah in po dežju pada slap. A letošnja pomlad ni bila tako mokra, vse je bilo suho.

Tokrat sem bil pri Bolnici Bela prvič. Lepo je, da nekdo skrbi za prostor, se strinjam.

Ampak včasih je težko prav vsemu verjet. Na zgodovino večinoma gledamo s pobarvanimi očmi, predvsem pa ne vsi enako. Ni potrebno veliko, pa je porušeno zaupanje in si že hitro pri več škode kot koristi.

No, sem pa tokrat dobil sem in tja tudi kakšno rdečo za narisat. 

Seveda, vse take, kjer sem moral biti v posebnih pozah, da sem jih sploh dosegel. In seveda - v takem me je pa najlaži slikat! Ha!

Vso dogovorjeno in s strani našega planinskega društva upravljano planinsko pot sva lepo na novo osvežila, pomarkirala, vse do Orglic. Nazaj grede smo šli mimo bolnice in po lovski po drugi strani struge Bele. Pot je tam nekje vmes dobro zametana še od žleda in je v nekaterih odsekih tudi težko prehodna. Nekje oznake so, malo se izgubijo, gredo nazaj, pa spet so. Prehod prek struge je malce nerodno izbran, malce višje je star prehod, ki je mnogo boljši. Je pa res, da si bo narod sodbo pisal sam, kot se lahko prepričamo pri prehodu struge. Zanimivo.

Sem si včasih mislil, da markiranje ni prav zapleteno, a glej ga, zlomka! Vsak lokalni odsek ima čisto svoj lokalni pečat. Nikoli pravzaprav ne veš, kaj te čaka. Je to zaradi lastnikov, je to zaradi navdušencev, je to zaradi tistih, ki imajo vedno prav? Jasno je edino to, da nič ni enostavno in da je za vogalom vedno kako presenečenje.

Pa recimo, da nam je uspelo rešit to pot do Orglic. Vsaj zaenkrat. Se takoj nato zastavi vprašanje, kako pa naprej, do Presedljaja? Tam gre vsaj v začetku pot po kateri je jezdil vojvoda, kar sicer pomeni, da je pot lepa, a ima tako dolge okljuke, da je nihče noče uporabljat. Vsak okljuk ima tako vsaj tri bližnjice. Vse je že razrito. Kje in kako speljat pot?

Pri vsem tem pa še vedno ni povsem jasno, kako kaj poimenovat, Orličje, Orglice itd. vse je nekako povezano, pomešano. Kdo ima prav in kdo ne? Ker pri nas je s konsenzom bolj tako, tako. Vsak trdi svoje, vsak ima prav in nihče ne popušča. 

Torej, kot sem rekel: zanimivo. Precej zanimivo!

Tegale izleta na Obzovo na Krku sva se pa dolgo veselila in samo upala sva, da ga bomo res izvedli. Milijon stvari gre lahko narobe, od vremena pa tja do potrebnega časa. 

Pa se je vse lepo poklopilo, najino navdušenje pa je prepričalo še celo Tamaučka, da se mu je na koncu dalo z nama.

Tako smo se 17.4. le odpravili na dolgo popotovanje. En kombi in en avto, en avto pa se nam je pridružil kar na Krku. Pravzaprav je kar hitro minilo, v malem Juku nas je bilo nagnetenih kar pet, malo s(m)o trpeli, a zato veliko klepetali, pa je šlo hitro mimo.

Najbolj od vsega se je vleklo, ko smo morali avte odpeljat v Baško in se potem pripeljat nazaj.

Malce smo tudi spremenili potek izleta, da ne bo predolg in smo začeli na vrhu klanca, ne pa že v Punatu, kot je bilo prvotno zamišljeno. Vreme je bilo celo pot do Krka spremenljivo, na Krku se je pa kar naredilo. Seveda je nekaj vetra že bilo, sploh brez tega pa najbrž ne gre, ne?

Je bilo ravno toliko toplo in ravno toliko je pihalo, da nisi vedel, kako bi bil oblečen. Pa smo kar naprej dajali jakne gor in jakne dol. Vsaj nekateri. Jaz sploh, saj sem že po petih minutah vetra smrkal kot za stavo.

Nekaj metrov od začetka je še asfalta, do vrha prvega hriba in konca ceste.

Pri tej koži nismo bili ravno najbolj sigurni ali je tole le koža ali je tudi kaj notri. Sumljivo je zgledalo, nihče pa se ni hotel prepričati od bližje. Je pa fino zgledalo - evo, še ovce tule umirajo... le kam, hudirja, gremo?!

Direkt na prvi hrib v grebenu. Da se malo orientiramo, da vidimo kako in kaj, kje smo in kam gremo. Razgledi niso bili najlepši, a za občutek je le bilo!

Poti so bile označene kar v redu, vse smo našli, pa še kaj več.

Še Borut nam je sem in tja kaj razložil s svoje geološke plati. Zanimivo!

Obzova je najvišji vrh s svojimi 569 metri. 

Na kupu kamenja si bil seveda še malo višje. Za boljši razgled seveda.

Kakšnih norih barv v tistem dnevu res ni bilo, a smo bili vseeno veseli, da ni dežja in da ne piha preveč. Vsega pa tudi ne moreš imet. Je pa dolina kar kontrastno zelena naproti hribom na vsaki strani. Voda, kaj?

A vodo se najde tudi na vrhu hribov. Pil je ravno ne bi, je pa. Pa še cvetelo je vse!

Pa nekaj marsovske pokrajine. Že doma nisem hotel vzeti gojzarjev, mi jih je bilo škoda, že mojih pohodnih čevljev mi je bilo škoda in sem hotel vzeti tiste res ta stare, ta strgane. Za Krk in tisto ostro kamenje bodo že v redu, jih lahko na koncu tudi stran vržem! Pa doma niso bili nič kaj veseli in na koncu sem moral popustit in vzet vsaj pohodne čevlje. Vsaj gojzarje sem si prišparal! Sicer pa hoja ni bila prav tehnično zahtevna, sem pričakoval bolj drobljivo, drsečo in ostro kamnito pokrajino, a je bilo prav v redu.

Oznak je kolikor hočeš. Imajo pa tudi sosedje težave z jezikovnimi zadevami, vse kaže, da je nekdo prav na vse tablice tisto "pješačka" narobe napisal. A so bile prav vse tablice striktno popravljene in prelepljene, nobena pozabljena! Češke tablice, se razumemo!

Sem in tja kak zaklon pride prav.

Je pa pri oznakah malo kaosa, vsega boga dobiš, od slovenskih, avstrijskih pa do čeških oznak/tablic, odvisno pač od tega kdo sosedom v tistem trenutku pomaga. 

Naših je zadnje čase vedno manj, avstrijske oznake pa se množijo.

Grebena je kar nekaj, Baška se le počasi bliža, vrhov je tudi par, malo gor, malo dol gre pot. Razgledi pa vso pot!

Potem smo pa res že skoraj pri koncu, le še skok do Prvića.

Nekateri gredo potem čisto do konca, do rta, do svetilnika, nekateri pa se obrnemo navzdol, gremo proti Baški. Bomo ravno toliko prej dol, da si lahko privoščimo še pivo!

Šli smo še mimo prastarih prostorov za šotorit med borovci, kjer sem celo nekoč davno spal - nekje 88-89-ega je moralo bit. Tja do Baške.

A še prej je treba namočit noge ali pa se cel skopat. Le dva junaka smo imeli, drugi smo ostali pri namakanju nog. 17.4. pa vseeno morje še nima mojih 26 stopinj, v katerih se počutim nekako najbolje. 

Potem se je pa vreme na hitro sfižilo, mi pa smo jo mahnili proti Baški, na zasluženo pivce. Česar pa ni bilo tako enostavno najt, saj je bila večina vsega zaprta, le en sam bife smo našli. In ravno ko smo se usedli pod streho, so se pojavile prve kaplje. Nič hujšega, nič naliva, le malce škropljenja. Da nam ni bilo prevroče.

Hecno in prav lepo pa je bilo videt plažo v vsem svojem sijaju brez običajno poletnega milijona ljudi.

Sam izlet ni bil prav nekaj dolgega, je bilo prav prijetno. Najbrž vse kaj drugega, kot pa v največji poletni vročini. Mogoče v zelo zgodnjih urah, takrat bi še šlo, razgledi so poleti najbrž enkratni. A se ne pritožujem tudi tokrat je bilo prekrasno!

Je pa neverjetno, kaj so vse ljudje počeli na tisti planoti, grebenu. Suhozidi, taki in drugačni, zakloni, tlorisi enostavni in zapleteni. Še po kartah se vidi skulpture. Danes se kaj takega najbrž nikomur ne da več. Ima sploh smisel in predvsem - ali je tudi včasih imelo sploh kakšen smisel?

Do doma je bilo potem še kar nekaj vožnje, nazaj grede tudi nismo bili več toliko klepetavi, a vseeno je hitro minilo. Do Bakra (ac direkt na Krk je bila zaprta), nato pa avtocesta do Slo. Pri nas pa spet... cigule migule po ovinkih in ovinkih in ovinkih. Sem in tja se mi zazdi, da smo še vedno kako stoletje zadaj, vsaj kar se infrastrukture tiče. 

Smo bili pa vsi trije več kot navdušeni in bo treba še! Še! K sreči gremo v jeseni na Osorščico, tisti greben je tudi med lepšimi! Juhuhuu!