Tale Mangrt se nama je pa res izmikal!

In skoraj mu je uspelo, le čisto malo je manjkalo, pa bi ga morala prepustit nekim drugim časom. Čisto malo.

In to tako zaradi vremena, kot tudi zaradi drugih, bolj psiholoških, vzrokov. Ampak o njih drugič, vse skupaj spada med strahove, med strme trave...

Takole sva začela najin dopust. V koči na Mangrtskem sedlu, en dan zvečer. Nikjer nikogar, le midva, oskrbnik in mraaaaaaz. In Mangrt seveda.

In vsega skupaj le par stopinj, dež, slabo vreme in polno sodre na vrhu. Ja, tole je pa res super! Vse te megle, oblaki, meglice... Grrrr, pa ravno zdaj?!

Viš si je naredil dobro kapo, skupaj z Montažem sta bila kar precej bela od sodre in snega. Pa je Viš malce nižji od Mangrta. Ojej.

Še sobo sva imela z direktnim pogledom na vrh, da bova ja videla ali sneži, ali dežuje ali pa padajo prekle z neba...

Ponoči naju dobro premrazi, zjutraj pa naju zbudi kar dobro vreme, problem je le v štirih stopinjah pri koči. Koliko stopinj je torej na vrhu?

Odpeljeva se na sedlu in gledava in čakava. Premraz, preveč sodre. Tole nikakor ni varno za naju.

Ampak večina ostalih se ne sekira. Nekdo je šel gor celo v kratkih hlačah. Midva pri štirih stopinjah zavita v jakne samo gledava. Morda gre pa po Italijanski! No, nekaj jih gre res tam, dva se celo vrneta iz Slovenske smeri, a nekateri vztrajajo. Zgleda, da so imeli tokrat srečo, naj jih spremlja tudi vnaprej. 

Za naju tole ni. Čakati bi morala - kakor je predlagal oskrbnik v Koči - vsaj do enajstih. Da se fino otopli, da tista sodra zgine tudi z vrha in iz kakšne grape.

Zato Mangrtu tokrat pomahava - prideva drugič!

Naslednjič se podava proti njemu čez par dni. Vreme spet malce spremenljivo, dežuje, mavrice povsod okoli naju.

A tokrat ne zliva celo noč, napoved za naslednji dan pa je mnogo boljša. Morda pa nama tokrat celo uspe?!

V koči nas je tokrat celo nekaj več, obeti lepega vremena privabljajo! Spiva kot dva topa, jaz se celo ne zbujam vsako uro, čeprav ponoči prehodim vsaj trikrat gor in dol. Za vsak slučaj... 

A zjutraj je občutek dober, strah se je pritajil, še vreme je super odlično!

Ni druge, kot da končno že zaplezava v to presneto grapo!

Potem nama kar dobro gre. S samovarovanjem imam itak toliko dela, da gledam več ali manj v steno in ne delam nepotrebne panike. Le sem in tja se pritožujem...

Za preganjanje strahu iznajdem dve krilatici - ena je ta, da so tule gor plezali ljudje že v šlapicah, kar meni sicer nič ne pomaga, a si mislim, da če drugi prilezejo gor v šlapah, jebela cesta, no... bom pa jaz tudi polno opremljen. Nekako že, ne? Druga pa je namenjena hujšim zadevam in se imenuje "dražljiva izpostavljenost", kot sem besedno zvezo zasledil v neki knjigi. S tem si mirim živčke, ker ne zmorem razumeti, zakaj bi nekdo sploh hotel imeti "dražljivo izpostavljenost"!?

Adrenalinska odvisnost ljudi me vsekakor že dolgo časa mnogo preveč moti. Ne hodim v gore zato, da bi imel "dražljivo izpostavljenost", ne hodim v gore zato, da bi me špikal adrenalin na vsaka dva metra. Imam otroke in adrenalina že dolgo vrh glave. V gorah pa bi rad hodil, imel mir in se počutil majhnega ter si s tem izravnaval svoj človeški ego.

Kakorkoli že, kar dobro napredujeva.

Pot je res zelo vzorno zavarovana. Se pa seveda razlikujejo mnenja, kje bi moralo biti kaj bolj zavarovano in kje kaj manj. Vsakemu posamezniku leži kaj drugega, nekomu ne gre poplezavanje, nekomu ne gredo izpostavljene prečnice. Ali pa krušljive poti. Naprimer meni. 

A tokrat so vse prečnice super zavarovane, nič se ne morem pritoževat. Pritožujem pa se lahko zaradi krušljivosti. No, vsaj nekaj! Nekatere kamenčke celo postavljam nazaj na svoje mesto, preden odletijo spodaj na Heleno... Včasih preprosto ne moreš stopit nikamor, kjer ne bi zvrnil vsaj pesti kamenja. In potem je res težko razumet, da se nekateri po vsej tej krušljivi grapi sprehajajo brez čelade. Ampak...

Midva pa rineva.

In sem in tja opazujeva "dražljivo izpostavljenost". Ah.

Tam vmes nekje nekaj sopiham in se komaj privlečem čez manjši kamin. Helena pod menoj se čudi, prav enostavno se ji je zdelo... Hm, zgleda sem par stopov izpustil in hotel vse prepreke prebresti v enem polnem zamahu. Le koleno sem imel čisto nekje pod brado.

Končno se grapa unese, na drugo stran pada druga, poti pred nama pa ni več veliko.

Le da se v tem delu še najdejo deli grapic, kjer še domuje sodra. Si ne upam predstavljati, kako je bilo tule dva dni nazaj z vso tisto zmrznjeno sodro. Brrr.

Potem pa sva le gor. 

In do dol zgleda kar lepo spoštljivo.

Razgledi so kar ok, vendar le proti zahodu. Na vzhodu se že delajo meglice in se pnejo po pobočjih Mangrta, Tudi vrh se že sem in tja ovije v meglico. Morda pa bi kaka ura manj spanja pripomogla k boljšemu razgledu, zaspanca!

Križ na vrhu je v določenih vremenskih razmerah najbrž vedno dober objekt za slikanje. Čemu pa se sploh nahaja na samem vrhu, pa ne bi vedel. 

Midva sva pa vesela. Jaz še posebej, ko pa sem tokrat premagal nekaj velikega... pa ne gore. Goro briga za mene, naju, nas. Tam je in tam bo. Ali pa je ne bo, povsem vseeno ji je. Le nam, majhnim človečkom se vedno zdi, da te Gore osvajamo. Pravzaprav kar malce patetično, naredili pa bi vse, da bi v lastnih očeh zgledali močnejši in boljši. Še celo od Gore. Ne bi se mogli bolj motiti...

Za navzdol se mi je zdelo, da bo Italijanska pot bolj dolgočasna, a je pravzaprav kar super. Tistih jeklenic je na koncu kar nekaj in niti ne tako malo, kot sem si sam predstavljal. Je pa super to, da je v spodnjem delu poti skala odlična in od krušljivosti zgornjega terena ni več ne duha ne sluha. Kar pomeni, da mi je bilo všeč! Juhu!

Skoraj na koncu (njegovem začetku) srečava možakarja, ki naju vpraša, koliko je še do vrha. Hm, hm, hm. Za nameček izveva, da je bil že n-krat na Triglavu (33x v enem letu!), na Grossglocknerju, na Mont Blancu itd. Ampak zdaj že sedem let ne hodi več. Poslovim se prej, preden nama izlije celotno življenjsko zgodbo, priznam, da mi takele - opravičevalne si - zgodbe ne gredo. Je naju po uri vprašal le zato, da je nekomu lahko povedal, da je bil n-krat na Triglavu? Le zato, da je opravičil svoj rastoči trebuh? Le zato, da se je sam spomnil na vse tiste slavne čase? Le zato, da je pokazal, da se ni niti pozanimal o sami poti?

Pri tem mu jaz, midva, kdorkoli, na žalost težko pomagamo. Odnosa do hribov ne gradiš z ljudmi in z lastnimi dosežki, gradiš ga z goro samo. Pojdi naprej, sopihaj in se matraj. Trpi. Plazi se, skači, hodi in tekaj. Premaguj sebe in lastne strahove. Živi. Vse ostalo pride samo.

Prav lepi 2h do gor in 1:20h dol.

Na sedlu je tokrat vsaj sedemstopetinštirideset turistov, dva avtobusa in še kaj. Prebijanje v dolino nama bo vzelo kar nekaj časa po vseh teh serpentinah!

Še mimo snemanja filma (Gremo mi po svoje 2?) jo švigneva tik pred zaporo

in greva veselo, ponosno in zadovoljno proti naslednjim dnevom najinega dopusta! 

To pot smo obdelali davnega leta 2006, nekje so še potikajo slike.

Potem sva šla predlani, eno na hitro, samo Slovensko do Ledin. Napol v snegu in brez samovarovanja.

Zadnje čase pa sva sklenila, da se brez samovarovanja ne greva več tega. Zadeva je postala splošno priznana in čeprav te nekateri še vedno gledajo s pomilovanjem, bova pač potrpela. Pri čeladah se nihče več ne usaja. Najbrž bo kmalu tako tudi pri samovarovanju pa čeprav na takih, ne-feratah, ampak samo na zavarovanih poteh.

Ja, saj včasih sem tudi sam prelezel veliko tega brez vsega, le v dobrih gojzarjih, danes pa je pač drugače. In če bova zato bolj mirna, bo zadeva opravila svoje delo.

Zato sva pa morala najine nove samovarovalne komplete najprej preizkusit. Nekam it, da sploh vidiva, kako to gre, a sploh znava gor vse skupaj nataknit!? In kako počasi gre. In da malo povadiva.

Pa sva izbrala Češko kočo, pa potem naprej do Ledin in dol. Luštna tura, kratka in jedrnata in zame kar fino zračna.

Parkirišče je narejeno na novo, zdaj je na Razpotju, naprej pa je dovoljeno le za dostavo. Tudi tisto parkirišče prej je zdaj zaprto. In kakor sva na koncu slišala, bodo par vikendov kar lepo urejali promet, pisali kazni ipd.

No, tile vsi so bili za oskrbovanje koč. Da se ljudem ne da deset minut peš, če so že šli v hribe, pač ne bom nikoli zastopil. Razumem, da ti pot skrajša za uro (kot naprimer v Kamniški Bistrici Jermanca), ampak za deset minut? 

V eni urci si po strmi poti potem hitro gor. Dan je bil lep, spet vroč.

Malo sva počila, si navesila vse, kar sva imela za navesit in sva šla! Se ti zdi, da si poln nekega železja in trakov, a na koncu se sploh nič ne vidi...

Potem pa še čelade gor in se je začelo.

Pripenjanje, odpenjanje, zapenjanje, prepenjanje. Ja, dolgčas ti ni!

Malo bolj moraš pazit na korake, na to, kje so klini med jeklenicami in še kaj. 

Vmes srečujeva seveda vse, ki nimajo nič. No, nekateri imajo vsaj čelade. Jaz pa se kar pridno pripenjam.

Skozi Žrelo je šlo potem en, dva, tri, še slikat nisva imela časa. Je bilo tam res malo manj prepenjanja. Tukajle na koncu ni prav velike potrebe. Je pa vse razsuto in je prav hudo, da nekateri tukajle hodijo brez čelade... to mora kar naprej dol padat, toliko je razsutega po tleh...

Prideva gor, na vrh Žrela, se seveda moram jaz slikat kot vedno, pozicija je enkratna!

Potem sva spet malo počila, razmišljala in se odločila, da greva kar po Slovenski dol. Danes so bistvo klini, ne pa koče in ostale stvari. 

Kmalu zatem srečava celotno češko familijo, vsaj pet jih je bilo, ki je opremljena do popolnosti! Zelo pohvalno!

Vstop za dol v Slovensko je prav super. Gor sploh ne opaziš težave, dol sem pa delal razkorak kot... 

Mimo naju je potem švignil fant, ki se mi je zdelo, da se sploh ni nič držal, toliko je zaupal svojim nogam. Še na polovici nisva bila, ko je že šumel spodaj po melišču... Nepredstavljivo zame!

Potem sredi stene srečava familijo, kjer se je najstniška hči ustrašila in v joku in strahu ni hotela več ne naprej ne nazaj. Ne vem zakaj, ampak nekako sem moral pomagat in jo spravit čez ta hudo mesto dol. No, tam sem pa res razkoračen stal nad prepadom in jo varoval, da ne bi kam zdrsnila. Še sreča, da v tistem nisem prav nič videl, kje visim. Če bi... bi moral mene reševat?! Punca mi je kar nekako zaupala, še črhnila ni, pa sva sestopila tistih par deset metrov čez ta najhujše. Lovska pot je bila spodaj zaprta zaradi obnove in je familija šla po Slovenski. Ki pa je res malce huda za začetnika, no, kar precej zračna je. In če te strah prime... si na žalost ne moreš pomagat. Ni tako kot jaz, ko se mi hlače tresejo kar naprej, a se grizem in grizem in vseeno visim nad prepadi. Kot, da se bom privadil na vse tole...

Eh, kaj mi je tega treba, a?!

Se mi je pa fajn zdelo, da sem vsaj nekomu malce pomagal. In mogoče je punca zraven razumela, da lahko v življenju delaš stvari tudi če te je še tako strah. 

Evo, takle pa je ponosen uporabnik samovarovalnega kompleta, ko pride dol s stene in se postavi kot se bolj bedasto ne more postaviti. A kaj čmo, ne moremo biti povsod lepi, anede?!

Lovska je bila res nekaj zaprta, sva opazila šele čisto spodaj. Pa še to sva se spraševala ali je tole res ali ne...

Zavila sva še k Karničarju, pogledat, kaj se dogaja. Zaenkrat ni bilo še nič, a je rekel, da bo v tednu, dveh že kaka jota na voljo!

Razgled pa ima res tak, za prste obliznit!

Na koncu sva spustila bife pri Jezeru, ker je bil natrpan z ljudmi in sva našla prav božanski konec pred trgovino na Jezerskem. Pod lipo, v senčki, nikjer nikogar, samo midva, sladoled, nekdo, ki je pred uro pojedel celo vrečko pistacij in dva breezerja. O, kako je pa to pasalo!

Se je pa izkazalo, da sva vsega skupaj hodila skoraj štiri ure. Ja, počasi je šlo, a treba je vadit, vadit, vadit, pravijo!

 

Tradicionalni Vršič! Tokrat zame že četrtič!

2009, 2010, 2011 in 2012!

Če sem bil lani prekaljen maček, sem bil letos tudi. Vseeno pa me je dajalo kar nekaj nervoze. Nikoli se ne ve, kako boš rintal v klanec in zadnjič, na Stenarju, mi klanec prav nič dobro ni del.

Ampak tokrat je bilo drugače. Zjutraj sem si lepo privoščil kavico in vse obdelal strašansko počasi, nobene ihte, nobenega hitenja, nič. Na startu uro in še več prej. Tako kot vedno pač, da se pomiriš s seboj in vršiškimi bogovi.

Taktika enaka kot lani. Do Erike tek potem pa hoja.

In tudi tokrat je šlo vse po načrtih, kolikor vadbe, toliko muzike. Če ne treniraš hitrosti, pač nisi hiter, z neba sama ne bo padla, pa tudi škratki je ne bodo prinesli.

Zato je rezultat natanko tak, kot bi pričakovali: +1! Jeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Po eni strani sem prav neverjeten, namreč na uro med tem vzponom sploh nikoli ne pogledam. Pustim jo samevat na roki in se je sploh ne upam pogledat! Kaj, če sem prepočasen, kaj bom naredil potem? Kaj, če sem prehiter? Bom počival? Itd. Zato sploh na uro ne gledam, ne gledam in pika. Sopiham v klanec, iščem vodo za polivanje in to je to.

In pri vsem tem pridem na vrh z razliko ene minute! Ne moreš verjet... Lani 1:38, letos 1:37. Ravno toliko, da sem lahko zadovoljen in da nimam kaj jamrat. 

Kot da bi ves čas vedel, koliko kaže ura... Podzavestno? Ali pa imam le vedno tako enakomeren korak?!

Da ne govorim o časih ostalih!

Sam sem zadovoljen, letos celo prehitel nekaj biciklistov. To vedno pomaga!

Dol smo šli sicer skupaj, pa vendar nisem zdržal nitie ne serpentine, da je ne bi sekal. Ne moreš kar naprej po cesti hodit, saj sem trpel že vso pot navzgor! Zato sem bil dol grede malce hitrejši, ker sem imel pač krajšo pot. Sem se pa kar dodobra namatral, vročina je pritiskala kot nora!

Potem pa so še ostali fantje pribrzeli v cilj s časom, ki ga jaz ne bi zmogel in še dobro, da sem se prej izgubil nekje po serpentinah...

Potem smo šli še vsi lačni na pohanga pšanca, jaz pa sem spet tisto goro mesa le gledal z zelenjavnim krožnikom pred sabo. Pa me pravzaprav sploh ni nič motilo. Tudi pohana karfijola je pravzaprav povsem super! Navdušen nisem bil prav nič manj!

Tako sem se priklatil domov šele proti večeru, še ves navdušen!

O, ja, tale naš Vršič je nekaj posebnega. Ni ravno tekma, a vseeno biješ boj. Tokrat še bolj s samim seboj. In to v prekrasnem okolju gorskega sveta, ko bolj malo gledaš pod noge in bolj v višave. 

Upam in verjamem, da se bomo tegale še dolgo udeleževali!

Gor: 11,3km (isto kot lani, neverjetno!), 1:37:07 (minuto bolje kot lani!)
Dol: 8,4km, 1:03:10 (dve minuti bolje kot lani!)

19,7km, 2:40:17 in 979 višincev (dva metra manj kot lani!)

Lani sem računal, da bom v štirih, petih letih prišel pod 1:30. No, zgleda, da bo teh let malce več, še kakih sedem, osem... Pa tudi prav, me ne bo prav nič motilo!

Tokrat je bil vikend namenjen visokogorju. Že dolgo nismo bili!

Helena si je že zadnjič cedila sline in je naštudirala prav enkratno zanko, ki bi jo lahko oddelali brez, da bi bilo mene preveč strah za vse nas.

Zato smo bili v soboto že zgodaj v Vratih. Čeprav spet ne takooo zgodaj. Smo vendarle imeli cel dan časa!

Sicer smo vedeli, da nam bo dala Sovatna vetra, oziroma sonca, ampak kaj čmo. Tudi po soncu je včasih treba hodit!

Smo pa kar naprej nekaj občudovali.

Sfingo.

Ali pa iskali pot čez Prag.

Ali pa kozoroge. Ki jih je res polno! Tale je tako dobro pogledoval čez...

Mene je tam nekje na sredi popolnoma pobralo. Cel teden me je nekaj prijemalo, cel teden sem imel popolno drisko, ves zmatran že na začetku. In kot da to ne bi bilo dovolj, je vmes v petek zvečer skočil še alkohol. Ki tokrat *resnično* ni sedel na plodna tla. Z mačkom v hribe je... akhm... groza.

Nekje vmes sem se skoraj zgrudil, noge so se mi tresle, slabo mi je bilo in Heleni sem naredil same skrbi. Ploščica je pomagala, a za kako boljše počutje bi jih moral pojest sedemnajst. 

Tako težko pa že dolgo nisem hodil v hribe...

Pa potem še plezarija, Tamauček navdušen, da le kaj!

Jaz sem navdušen malo manj, a tukaj na srečo ni bilo prav dosti zahtevno. Se še dobro držim, čeprav najbrž rečem: "previdno!" vsakih šest sekund in pol.

Smo se po tem naporu vsaj malo ofrišali na snegu:

in še vedno uživali v prekrasnih pogledih na Triglav.

Potem smo pa že na Dovških vratcih in Pogačnikov dom pod nami!

Do tu smo jih srečali le pet, šest, ki jih je šlo dol. Za gor smo bili sami. Ljudi je bili nato sicer veliko, a se v tistih velikih Podih kar lepo porazgubijo.

Nas pa čaka še en visok vrh - Stenar! Do tjale gor moramo prit!

O, jaz se prav vlečem, a danes to ne moti nikogar. Dan je prekrasen, časa imamo na pretek, vroče je pa kot da bi bili v dolini, ne pa na čez 2000 višinskih metrov!

Ko pa pridemo gor... pa mene tak strah zagrabi... Res, vrh je precej zračen in izpostavljen in meni prav nič ne paše. Še meglice se ravno takrat vlečejo in vse zgleda še bolj grozno. Ne vem, kako bo tole z mano v visokogorju, če bom takele delal in se toliko bal... Saj me je skoraj pobralo!

Sem se hotel kar takoj obrniti in jo mahnit navzdol, a mi niso pustili. Še dobro, smo se vsaj slikali. Sem se torej Leandra držal ali sem ga držal?

A po pravici povedano je bilo na vrhu prekrasno! Razgled je čisto nor! Le meglice so nam - pa ravno in le takrat - malo nagajale. Škratki, spet.

Nato smo pa le zapustili vrh in se počasi spustili proti Podom. Ker smo imeli časa res na pretek, smo si lahko privoščili tudi čisto prvinsko uživanje! S takimi prvinskimi razgledi! V šlapicah...

Pri koči seveda nismo imeli kaj počet, ljudi polno, mi pa socialni kot smo, hop naokrog! Gremo gledat jezero, če smo že pri Kriških jezerih!

Pa še vodo smo šli iskat, sem se od zadnjič spomnil, da je tam nekje blizu jezera pravi studenec! Vode nam je že malo zmanjkovalo, zato je bil tole višek dobrih stvari! Osvežilno pa tako, ojej!

Kako osvežilen je bil šele pogled na Spodnje Kriško jezero!

Mi pa čisto sami po vsej tisti gneči okoli koče. Da ti srce igra in igra!

Pa še enega gamsa ujamemo sproti. Najbrž čaka, da se spokamo od vode stran... Žejen!

Potem pa pridemo nazaj do koče in kot naročeno vsaj sedem, osem moških v tistem soncu naenkrat dvigne pirovske flaške, fejst ohlajene, s katerih kaplja voda... Prizor nikakor ni primeren za nekoga, ki ne sme piti piva! Ampak je pa malo manjkalo... Res malo, slika vseh teh mrzlih pirov je bila skoraj preveč. A sem zdržal in zdaj si mislim: "če sem tole zdržal stari... potem se ti ni treba več bat!".

Še malo gledamo za kozorogi, kar nam seveda uspe, prav zelo strah jih namreč ni...

Zvečer smo tako že fino zmatrani, oči pa povsem rdeče!

Spimo ok, čeprav je koča skoraj povsem polna. Nihče ne razsaja ali pa mi nič ne slišimo. Vseeno. 

Zjutraj - pa spet ne takoooo zgodaj - smo pripravljeni na vzlet! In se kar zapodimo naprej, novim dogodivščinam naproti!

Zgornje Kriško jezero nam ni tako zelo všeč, predvsem dostop je malce, no, hm, otežen... Pa je vseeno zelo lepo!

Pred nami pa se pojavi stena, za katero mislimo, da nam ne bo treba po njej. Vratca so ja spodaj, ne zgoraj, ne?

Pa se izkaže, da ni čisto tako. Tista vratca spodaj padajo direktno v Krnico, ne, kar gor bo treba! Par cmokov je za pojest...

Zadeva se izkaže za resno, čeprav ni prav huda, a vseeno. Nikjer o tem namreč ni nič zapisano, pot ni zavedena niti kot delno zahtevna. Zanimivo. Ampak z rokami si moraš kar fejst pomagat! In tudi izpostavljenost ni prav zanemarljiva.

Tamauček seveda spet uživa na polno, jaz grem prvi, da me raje ni strah še zanj in da mu ne težim kar naprej. Helena ima pa še čas za slikat...

Tam čez se srečno prebijemo, saj ni hudo, čisto lepo se da priti, malce adrenalina pa le zaokroži.

Pot navzdol je potem bolj dolgočasna, predvsem pa VROČA!

Hladimo se na razne načine (rutka je polna snega!):

Zanimivo, kako uživa, a le par minut. Nato začne tulit, kako ga glava boli, ker je tako mrzlo!!!

Po dolgem vročem času pa se Bivak IV na Rušju le prikaže pod nami!

V njegovi senci se odpočijemo, imamo malico, se slikamo spet s Stenarjem tokrat s te strani:

nahranimo Kavko:

in se odpravimo na zadnji kos poti.

Ki postaja že dolgočasna, tako pač kot vsak konec poti in dogodivščin. A vedno je treba priti še dol in vedno se to vleče. Kar naprej razmišljam, kako hudirja lahko ljudje tukajle sploh hodijo gor! Vročina namreč pritiska, pot se nam zdi dolga za tri dni, vsega imamo že dovolj.

Ampak par pa jih le pride. En dobesedno priteče s Škrlatice in jo tako urno odteče naprej, da je v dolini še predno mi prehodimo sto višincev. Drugi jo pa tako navzgor šiba v tisti vročini, da je morda kak škrat ali pa alien.

A Vrata nas končno odrešijo vročine, zanko in klobaso pa je le treba zašpilit!

Fant si privošči palačine po katerih je spet kot nov

vsi skupaj pa namočimo še noge v ledeni Bistrici. Madonca, pa je res MRZLA!!! AAAAAAAAA!

Takle je bil naš Stenar. Presneto luštno. Še kar nekaj časa bomo urejali spomine, delali albume, si čestitali, se naslajali nad fotkami in se veselili naslednjega izleta!

Juhej!

P.S.

Na koncu pa le še ena skoraj-uganka o originalnih slovenskih zemljepisnih imenih:

nad Dovškimi vratci je Bovški Gamsovec. Nad Bovškimi vratci pa je? Ja, Dovški Gamsovec seveda!