Prejšnji zapis - Triglav do Vrha!

Torej smo le prišli na vrh Triglava!

Ni bilo ravno neke gneče, smo se lahko celo slikali brez ostalih ljudi. Prav neverjetno!

Aljažev stolp - ne razumem povsem ljudi, ki morajo povsod pustit svoje neumnosti. Razumem, da človek piše po wcjih, ampak tukajle? Ne, ne razumem. V letu 2018 so potem stolp odnesli v dolino in ga povsem prenovili. Pa tudi prav, v vseh teh letih je doživel že marsikaj, bolj ko bi ga ljudje pustili na miru, bolje bi bilo. Ampak ne, nismo mi taki.

Flori ni in ni hotela dol. "Razglede čakam!", je govorila. Ampak na žalost... nekaj je bilo, pa to bolj borno. Ja, bo treba večkrat prit!

Se je pa dobro videlo Planiko

Kredarico pa seveda tudi. Rjavina je tudi s tu precej mogočna, Vrbanove špice, Cmir in Begunjski vrh so pravi palčki.

Nekaj časa sem zdržal, si grizel nohte in preveč skrbel, kako pridemo dol, potem sem jih imel pa dovolj, klinc pa razgledi, in je bilo treba it proti dolini. Po grebenu nazaj do Malega Triglava, nato pa na Planiko. Baje je ta pot najenostavnejša, a ker po njej še nikoli nisem šel, me je seveda skrbelo. Saj, če bi kdaj po njej šel, bi me pa skrbelo kaj drugega. Tu ne morem zmagat.

Začetek je kar ok, v nadaljevanju pa ima par zoprnih mest, kjer sem spet govoril grde besede. Najbrž bi bilo veliko lažje it gor.

Dol pa nikjer po takem ni najbolj prijetno, ko ti vse visi v brezno. K sreči smo srečali le nekaj takih, ki so hodili navzgor, pa še ti niso bili preveč hitri in nasilni in s(m)o se lahko počakali.

Takole gre pot slikana od Planike. Saj na koncu ni nič hujšega, le tista prečka v zgornjem delu poti je bila zoprna.

Potem pa smo le prišli do Planike, meni pa je večino zaskrbljenosti lahen vetrič počasi odpihnil, sploh ob 4€ za pivo.

Opremo smo pospravili in se odpravili dol, v lažji svet, tja nekam pod Tosc.

In če je gor pihalo in bilo kar za obleč, je malo nižje v brezvetrju sonce že presneto pripekalo!

Še nekaj zajl in klinov pod pobočji Tosca do Vodnikove koče, a vse nadelano, da je kar joj!

Potem smo pa že pri Vodnikovi koči. Tule sem bil celo prvič, ha! Kdo ve, kako to, ampak tudi take stvari se zgodijo. Pravzaprav smo prav zaradi te koče (in piva v njej!) naredili mali ovinek, si je bilo treba pot malo zabelit. Nekako nisem hotel po normalni magistrali od Konjskega prevala v Krmo, je bilo treba videt še kaj. Dan je dolg, kaj bomo pa počel?! Pa še gneči se bomo kar dobro izognili!

Hm, načrtovanje ni bilo ravno najbolje, kaj? Saj razumem, da se je nekdo potrudil, ampak tole?! Še malo pa bi bila v vsaki besedi napaka... Po mojem bi lahko ta napis čisto lepo definiral besedo "skropucalo". Vseeno pa kaže, da je nekomu napis, najbrž prav zaradi teh njegovih v nebo vpijočih napak, všeč. Morda v opomin ali v spomin?

Pivo se je prileglo - čeprav še vedno po 4€ -, ker je bilo res vroče, ampak potem nismo šli dol, ampak - gor!

To so bili vsi veseli! Mislim, da so pihali in stokali in nasploh se pritoževali. A do Bohinjskih vratc med Toscem in Vernarjem je pač treba gor.

Je pa teren prav prikladen za kako razglednico z Mišelj vrhom v glavni vlogi.

Spust na drugo stran je zoprn in šodrast. Flori, ki se je preobula v lažje čevlje na Planiki, se je tu morala še enkrat, toliko je drselo. Pa še strmina je kar ok in pot ne preveč uhojena - kdo pa gre tule gor/dol?!

Še kaka ura vedno večje vročine in smo že v Krmi. Od Vodnikove koče nismo srečali nikogar, medtem, ko so se gor in dol po Krmi valile gruče.

Na koncu smo pa Krmo skupno proglasili za najdaljšo slovensko dolino. Najdaljšo črevasto dolino, ki je edina dolina brez konca. Ah, kako se presneto vleče!!!

Nikoli konca, ure in ure (no, skoraj) do zasluženega piva pri Kovinarski koči! In par zavitkov. Pivo že občutno ceneje, kot 900 m višje - le "še" po 2,90€.

A to še ni vse! Avto je bil namreč v Kotu, mi pa v Krmi. Kaj zdaj? Jah, kaj? Isto, kot zadnjič. Spil sem pivo in se urno podvizal proti Kotu. Ker pa s(m)o planinci dobri ljudje, mi je čez tri minute že takoj en ustavil - ki je sicer zgledal, kot da najraje ne bi ustavil, a mu srce ni dalo, da me ne bi pobral, pa je potem celo pot govoril, kako on ne ustavlja - in me odložil pri vhodu v dolino Kot. Sicer sem moral še čez celo dolino, a, če se prej nekako pripraviš, da to ni prav nič hudega, to tudi res ni. Dobre pol ali tričetrt ure, pa si že pri avtu!

Itak pa so naši, ki so lepo počivali pri Kovinarski koči, mislili, da me ni bilo petnajst minut. Tako sem hitro dobil dokaz o relativnosti časa, čeprav se noge s takšno razlago ne bi povsem strinjale.

Ni nam torej preostalo drugega, kot da Krmi pomahamo v pozdrav in se odpeljemo proti domu.

Prehodili smo kar nekaj, bilo je luštno in zanimivo, spoznali pa smo kar nekaj vrhov, koč in dolin.

Ja, pa še na Triglavu smo bili!

Priznam, da se na Triglav ne trudim hodit, pravim si, da čimmanj tembolje, pa vseeno se v letih teh triglavov kar nabere. Niso to neke velike številke, a vseeno - pa greš s tem pa z onim pa s tretjim pa otroke pelješ in tako naprej... se nabere teh vzponov. Tudi ne moreš reč, da Triglav ni lepa gora in da vzpon nanj ni super, seveda je, vse prvine gorolazništva ima, vse prvine, ki jih človek od gore tako rad pridobi. 

A ta njegova simbolnost in posledično obleganost, včasih tudi potem obsedenost nekaterih z njim, ga - vsaj meni - delata za nekaj drugega, kot je. Za precej neprivlačen in nepriljubljen cilj. Veliko rajši ga - skupaj z vsemi njegovimi dodatki - gledam z distance. Tako ali drugače, kot goro in kot simbol.

K sreči hribov ne zmanjka tako hitro, poti še manj. Kot je ta naša dežela mala, se ga pa tudi vidi skoraj s povsod. Če si veliko v gorah, je tudi Triglav kar naprej s teboj. Še bolj pa je s teboj, če imaš od doma tudi razgled nanj.

Impresivna gora, torej. Zato je tudi fino sem in tja na njej stat, da vidiš, kako si majhen in da vidiš, da je gori zate prav vseeno. Vse ostalo je v naših glavah, zato malce skromnosti nikoli ne škodi.

Takole, veliko sem zapisal, a vse bi lahko strnil v tisto, kar sem napisal kot komentar k Heleninem 35-em izletu v njeni seriji 50 za 50:

"Timing je bil pa res presneto dober! Da smo bili v vsej tisti gneči več ali manj sami... Prav hecno.  Sem si pa res precej oddahnil, ko smo dali tole čez. Morda sem z idejo o skupni plezariji in pripravah takrat, pred letom, dvema, res malce pretiraval... A k sreči se je vse skupaj precej dobro izšlo!

Juhej!"

In res je tako! Juhej!

Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!