Pejmo plezat VI. - Storžič

by piskec 17. januar 2019 14:30

Našal popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.

S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, a sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.

Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.

Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!

Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.

Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.

Tjale gor se bomo zapodili!

Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit. 

Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.

Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.

Izhod iz Žrela na greben.

Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.

Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...

Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vse smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.

Kar nekaj nižje spodaj. Heleni pa ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.

Smo pa naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete...

Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.

Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekaj proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...

Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?

V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.

Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!

Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.

Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nad Bohinjem!

by piskec 14. januar 2019 15:00

V 2017 sva kar pridno hodila, večkrat sva šla naokrog po par dni. Podaljšan vikend ali pa samo vikend. Se prav prileže.

Julija greva rada kam, večkrat v hribe, na morju smo takrat ravno bili. In tako sva se za 22. julija 2017 odločila, da greva v hribe nad Bohinj. Nekako nadaljevat najin pohod iz leta 2011 - hm, nekam dolgo se je čakalo na to nadaljevanje...

Pri načrtovanju je bilo vse ok, vse sva se zmenila, le jaz sem nato kar nekaj motovilil, iskal neke druge poti, cagal ali bi sploh šel ali ne in tako naprej. Ne Helena ne jaz nisva povsem dobro vedela, kaj me je držalo, dokler nisva prišla semle:

Jah, seveda, gondola mi ni dala spati! Skoraj vse sem naredil, da bi se ji izognil, malo je manjkalo, da bi Heleno pregovoril, da greva čisto od spodaj. Pa se k sreči ni dala, (pre)dolga bi bila sicer, nisva maratonca.

In tako sem moral držat štango v gondoli, kjer se najbrž še danes poznajo odtisi mojih prstov, biti tiho in čisto na plitvo dihat. K sreči je vmes samo en steber. Če pa se gondola še čisto zgoraj ne bi ustavila in šla tako na presneto počasi ravno nad prepadom, bi bilo pa že kar komot.

11 € na enega samo za gor plačila za matrarijo in strah. Kakor komu al kako že?

Sva takoj na kavo zavila, skupaj z vsemi zaposlenimi, ki so prišli z nama z gondolo navzgor ob 7.30 (uf, da se moraš vsak dan na šiht vozit s tako nihalko.... aaaaaa!). So bili prijazni, kljub temu, da še nič ni bilo odprto, sva dobila svežo kavico, pa še zastonj je bila, ker blagajne pa še niso delale! Ja, na Vogel je treba prit zgodaj!

Do Zadnjega Vogla je šlo potem dol. Hm.

Tu še nisva hodila, vse nama je bilo novo, zanimivo.

No, tu nekje pa sva takrat pred dolgimi leti zavila navzdol. K sreči pot ni več markirana, je pa to zoprno, ker moraš potem gor skoraj na Rjavo skalo in nato spet dol. Te povezovalne poti skozi zgornji Žagarjev graben torej ni več. Je pa res, da je najbrž ne uporablja prav veliko ljudi, vsi zavijejo na Rjavo skalo, če že ne na gondolo, pa vsaj na pivo.

Pokrajina je tipično, no, bohinjska. Presneto lepo.

Sem in tja se najde kako večjo zanimivost, svišč, naprimer. Iz tegale se dela encijan. No, ne iz tega, ta je že dolgo zaščiten.

Čeprav nisva bila prav zgodnja, sva le prebudila kakšnega bolj zvitega prebivalca. Saj ne vem, kdo bolj skoči v luft, jaz, ko samo s kotičkom očesa zaznam gibanje, ali gad, ko mene zagleda. K sreči skoči vsak na svojo stran.

Najin prvi vrh naj bi bil Vrh nad Škrbino, do grebena, Škrbine, pa je treba šele prit, malo gor, malo dol, malo sem in malo tja. Tule sva šla kar malo počez, zdelo se mi je, da gre pot kar preveč dol in vstran. Tole je pogled nazaj na Konjsko sedlo.

Takole sva prečila za Sedlom. Hecno, da ni poti. Zgleda, da Bohinjci vse poznajo.

Na drugi strani kotanje pa direkt navzgor, do grebena, na Škrbino! Vreme je sicer držalo, a je bilo tipično poletno - ne prav veliko razgledov, zato pa veliko sopare.

Potem pa do Vrha na Škrbino par zajl, a lepo speljana pot, ni kakšne zahtevnosti.

Čelada pa vseeno paše na betico. K sreči sta za nama potem prišla na vrh še dva pohodnika, da sva le dobila svojo sliko!

Razgledi bi bilo lahko super lepi, vsaj na Bohinjsko se je nekaj videlo, na Tolminsko stran je bil pa tak mrč, da tudi slikala nisva...

In tu sva spet na Grebenu. In tjale naprej greva, zadnji je tu v vrsti Tolminski Kuk.

Planik po grebenu povsod toliko, da moraš prav pazit, če nočeš kar gazit po njih. Se ti res hecno zdi, da jih včasih ni bilo... 

Potem pa spet gor in dol in goooor in dool, do Tolminskega Kuka, najvišjega v tem grebenu. Je kar fino strm, sploh z druge strani, kamor sva morala dol. Je bilo v začetku kar - o, kako bova pa tule dol prišla? Pa seveda gre, nič hujšega. 

Vrh Planje je konkretno ruševnat in se moraš kar dobro prebijat. Tule že dolgo ni bilo motorke blizu.

Sem in tja oster greben je prekrasen, Krn se dviga že prav blizu, škraplje Komne in Sedmerih jezer so presneto prostrane. Sem in tja pa mulatjere prekinjajo pobočja, sekajo ruševje in se bleščijo v skalah. Mahavšček in Bogatin v nadaljevanju grebena, Lanževica pa že prek sedla.

Vročina je pa kar dobro sekala, nekaterim se je že malo frčkalo,

oba pa sva vedno večkrat počivala, poležavala in iskala rožice. Nekako se nama ni dalo več.

Več, kot sva poležavala, manj se nama je dalo. Čudno, kajne?

In tako sva pod Vrhom Škrli zavila navzdol proti Planini Govnjač. Dost mava.

Nad Planino te potem preseneti prav lep napis bližnjica. Ja, kaj pa če človek? Jasno je, da jo izbere, najbrž malo tudi zato, ker je napisana. 

Čez petdeset metrov pa končaš v ruševju! Bližnjica pa taka! Sva se mukoma prebijala čez ruševje in z žalostnimi očkami pogledovala na drugo stran dolinice, kjer gre široka in hitra pot, ki pa seveda NI bližnjica.

Po mojem sva potrebovala kako tretjino več časa, kot če ne bi šla po bližnjici, bila pa je lepa izkušnja. A če bi me danes, v 2019, vprašali, kje bi šel - bi spet izbral bližnjico. Ha, toliko o "na napakah se učimo".

Planina Govnjač, polno objektov, za cel bataljon rezervistov Avstro-Ogrske. Za vogal - ali pa tako daleč? - ne nesejo topovi.

Čeprav sva imela namen prespati v Koči pod Bogatinom, sva se namenila proti Komni. Časa je bilo še dovolj, dan je julija še presneto dolg. Greva najprej enega spit na Komno.

Pa sva imela že vsega res pol kufr, pot se je neznansko vlekla, Helena je za mano že kar fino preklinjala vse te konte in gor in dol, da sem jo skušal potihoma poslikat. Pa mi ni povsem ratalo.

Ampak... ko se je pa tole enkrat prikazalo...

pa se je tudi njen obraz popolnoma spremenil in kar naenkrat se ji je narisal nasmešek! Pa še par minut prej je kazalo, da ga nikoli več ne bo...

Na Komni sva spila enega po 3,20 €, potem pa sva jo mahnila do najine koče, kjer so se nama potem še cel večer posmehovali - ker sva jih izpustila - Vrh Škrli, Mahavšček in Bogatin. K sreči se vsaj Lanževice ne vidi, bi še ona kak posmeh pripravila. In tako imava nekaj Grebena še za naslednjič. Jasno, kot vedno, morda spet čez šest let...

Sva pa prespala v najdražji koči na svetu, vsaj tako se nama je zdelo, meni te cene nikakor ne gredo več. Je pa res, da sva ga sama pihnila in sva - po neki čudni logiki, ki mi ni povsem jasna, na koncu dobila sobo samo za dva. Jasno, da je bila zlata. Kot člana PZS sva vseeno dala kar 37 €! 

Malo sva hodila naokrog, spila sem in tja kako pivo po 3,50 € in se pridušala, zakaj ne spiva na Komni. Veš, koliko bi prišparala pri desetih pivih!

Sicer pa... luštno je bilo vseeno. Cene so pač cene in najbrž ne bo prav nič ceneje, kvečjemu dražje. Francozi se niso prav nič pritoževali!

Zjutraj pa še kavica nato pa sva Dom na Komni izpustila in se spustila direkt v dolino. Po vseh 48-ih serpentinah.

Seveda naslednji dan ni bil prav nič drugačen kot prejšnji, še vedno je bilo vroče in soparno, da je kar lilo od naju. Z vsakim metrom spusta je bilo še huje in še preden sva prišla do doline, se nama je pivo že prikazovalo. K sreči, ker se nama je izpolnila želja že pri prehodu k Savici, kjer ima hišico TD Bohinj in kjer je - mrzla - piksna piva le po 2 €! Neverjetno! Enkrat, sredi zime, so naju prav tu prijetno presenetili z vročim čajem, tokrat pa z mrzlim pivom. Kako - presneto - pa vedo, kaj si želiva, kaj?!

Sva tam nato skoraj pognala korenine. Pivo, bistra, hladna voda, prelepo okolje... no, malo ga je treba objektivizirat.

Se pa dolgo nisva dala odpravit.

A pot še ni bila zaključena, avto je bil na parkirišču pri gondoli na Vogel. Je treba še čez cel Ukanc prit.

Joj, kaj je pripekalo, neznosno je bilo - in potem vidiš tole... Res je malo manjkalo, da bi oba noter vsaj zakoračila, če že ne kar skočila!

Naju je pa voda toliko ziritirala, poleg vse tiste vročine, da sva naredila prav peklenski plan! In sem pustil Heleno v piceriji Ukanc, jaz pa sem skočil za vogal po avto in potem parkiral pri gostilni. Kdor je kdaj sredi poletja parkiral v Bohinju, najbrž ve, o čem govorim.

In sva najprej lepo spila pivo in se nato spravila še do jezera v vodo! Ker seveda nisva imela kopalk, sva morala malo dlje, ampak turistom se ne da prav daleč, midva pa sva pohodnika, ne?

Izkazalo se je, da je tako Helena prvič v življenju plavala v Bohinjskem jezeru. Prvič! Juhuhuuuuu! Si že zasluži kako sliko ali dve!

Nato pa sva se vrnila k piceriji in ker sva imela malo slabo vest, malo je bilo spet presneto vroče, ura pa ravno okoli dveh, se spet nisva dala odgnat in sva si privoščila še pico. Evo, pa sva si očistila vest za tisti parkplac.

Super izlet je bil! Greben je lep, mestoma presneto zanimiv, predvsem pa poln, res poln vseh vrst rož! Vrt, Vrt! Izlet si bova zapomnila še po prav neznosni vročini in sopari, res hudi. Na koncu se poti ni nabralo ne vem kako veliko, nekaj pa jo je le bilo.  

Vse torej kaže, da bova še šla v tiste konce, enkrat je treba obdelat še tisto trojico, ki nama je ostala!

Ha, še dobro, ker se že veselim, vnaprej!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Srečno 2019!

by piskec 31. december 2018 10:25

2018 je bilo super leto! 2019 bo pa še bolj! 

Tko!

Z zadovoljstvom opažam, da je število voščil manjše, upada pa tudi njihova osladnost. Kar je dobro, mogoče nam bo šlo kdaj na bolje. Mogoče res še kdaj ta blog ulovim v času.

Hm, ali pa tudi ne. Saj ni prav pomembno, kajne? Včeraj, jutri, letos, prejšnje leto? Zgodbe so zgodbe, v časovno okno so vpete le kot dokumentarno gradivo. Kar je seveda tudi del mojega pisanja tule. Zato me ne morejo prepričati, da bi preskakoval, čisto mirne vesti pa lahko zaostajam.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja velika, radosti pa majhne. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

Še kanček morja

by piskec 17. december 2018 13:32

Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.

Tags: , ,

po svetu

Skok na Planjavo

by piskec 5. december 2018 09:05

Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?

Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.

Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno? 

Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.

Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.

No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.

Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.

Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.

Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?

Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.

Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!

Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.

Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla. 

Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.

Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?

Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.

Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo

na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.

Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni. 

Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.

Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.

Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nočna 10ka 2017

by piskec 4. december 2018 13:42

 

V tole sta naju pregovorila Mojca in Marko. Nisva se pustila prav veliko prosit, zakaj pa ne?

Lepo je videti organizacijo še z druge strani, lahko bova del dogodka, pa še tečt nama ne bo treba!

Marko R. bi lahko pravzaprav prodajal taka mesta - za vse tiste, ki si želijo doživetij!

O, ja, ker to pa je doživetje, Doživetje!

Saj to ve vsak, ki je že kdaj tekel na Nočni 10ki, in teh ni malo, tudi midva sva se že parkrat udeležila tega teka. Potem nekaj časa prenehala, zdaj pa sva se le preizkusila v povsem drugi vlogi.

Malce je bilo nerodno, ker sta se Marko in Mojca ravno razšla, ampak nekako nam je uspevalo se ne srečevat. Hja, življenje piše zanimive zgodbe...

Marko R nas je razporedil v Postavitev in izvedba štarta. Nas je bilo kar nekaj, a dela je bilo še več, že samo z reklamami smo imeli dela vrh glave. Pa cel start opremit, pa vodilno vozilo, pa... eh, pejte sami tja, vedno rabijo kake pridne roke!

Tja do petih sva bila pravzaprav kar naprej vpeta v delo, potem pa se je že pripravljalo na otroški tek in lahko sva se zapodila v jezero. Vsaj za par minut.

Ker potem je bilo že treba pazit na nespametne ljudi, ki prečkajo progo med tekom direkt pred tekači.

Potem pa se je počasi začel glavni dogodek. Cela skupina se nas je spravila na štart, ki ga je bilo treba še opremit, ozvočenje, pregrade, vse, kar pač tak štart potrebuje. Kar dobra skupinica smo bili!

Naju so dali nekje vmes, kjer sva morala zadrževat celo množico, da ni prekmalu štartala in da se je štart vsaj malo razpotegnil. Nevarno početje, ko vsi komaj čakajo, da jih ponese vsa tista nakopičena energija. 

Ob krogu smo vse spodbujali, Marko R je užival kot glavni špiker, tekače smo nato še usmerjali, jim dajali petke, skoraj tik pred koncem pa sva še fino presenetila dr. Wego. HA!

 

 

In kaj pride na koncu? Ja, žur seveda! Vsi na mizah!

Super je bilo sodelovat v takem šovu! Presneto dobra izkušnja.

Hvala Marku R. da naju je sprejel med svoje fante!

Tags: ,

dogodki | pr norch

Korzika - VI. del

by piskec 30. oktober 2018 17:00

Nazaj na Korzika - V. del

Da ne bi pozabili kdaj in kje smo.

Nazaj s Trou de la Bombe je bila pot druga, bila je tudi bolje označena. Do hotela etape GR20 nismo šli, smo pa našli še eno cerkvico. Pohodnikov pa povsod dovolj, že tako so se mešali turisti in pohodniki z GR20, vseh vrst jih je bilo.

Parkirišče pa že povsem polno, poleg nas pa avto direkt iz Domžal. Eh, majhen svet, ne?

Še Marija des Neiges na prelazu, vse okoli nje pa polno zanimivih tablic zahval.

Takole so Auguilles lepo napeljane direktno nad prelazom, enkratno za videt. Tam zadaj gre tudi GR20 in njen "najtežji" odsek, kjer je celo neka veriga. Bo treba enkrat pogledat!

Ker smo zgodaj začeli, se je dan šele dobro začel, turisti skozi Solenzaro gor, mi pa že po drugi strani dol, v Zonzo! Prikupna vasica s polno zgodovine in prekrasnimi razgledi. Smo si le privoščili kavo, tudi tokrat na sredi vasi.

A dan je bil še dolg, pred nami pa še kaj za videt! Gledat slap Piscia di Gallo!

Najprej je bilo pa treba motovilit in se izogibat plačilu parkirnine. Pa ne zdaj mene kregat, saj nismo bili edini, vsaj polovica je bila balkancev, ki so parkirali ob cesti, delali gnečo, a parkirnine ne plačali. Se mi je fino zdelo, po eni strani. Po drugi pa me je bilo malo sram. Sem pa opazil, da se sram zmanjšuje obratno sorazmerno z višino parkirnine. Manj parkirnine - več sramu, veliko parkirnine - manj sramu. 

Na koncu se je pa izkazalo, da itak ni bilo nikjer za plačat. Ha! Kakšen je torej sram, ko se deli z ničlo, a?

Polno nekih objektov, bifejev, restavracij ob začetku poti. Sredi gozda.

In spet enkratne skulpture granita.

Rečica fino zgleda, v taki bi se dalo spet komot kopat. A kaj, ko veš, da tamle čez par deset metrov...

pada takle lep slap čez steno. Piscia di Gallo.

Do slapa je kar dober in precej strm spust, povsod so sicer vrvi in žice za prijemat se, a vse skupaj je kar spolzko, strmo. Ampak turistov to ne moti in dobiš jih res v čemerkoli, od visokih pet do čeških plastik za v vodo, pa tja do hudih gojzarjev za v Himalajo. Turisti. Tisti ta najbolj "turisti" pa seveda ne odnehajo na končni polički, kjer se vrvi in pot konča, ne, ti se podajo še naprej, dol do tolmuna. Ker oni so pogumni in jih ni strah. Turisti torej.

Mi seveda nismo pretiravali, je bilo treba prit še direkt nazaj gor.

Takole pa na karti zgleda.

Na večji karti zgleda pa vse skupaj... nič.

Naslednje jezero je Lac l'Ospedale, velika zadeva! Najbrž tudi fino za kopat, ampak vreme ni bilo ravno najboljše, pihalo je in kake vročine ni bilo. Je bilo pa super lepo!

Pa še orlovska gnezda - glamping, seveda, Cocoon village. Če že ne moreš it gor, je pa dobro vsaj video pogledat.

Potem pa se cesta kmalu prevesi na vzhodno stran in pod nami je spet Porto Vecchio. In tamle doli levo naš kamp.

Takole smo pa z avtom narisali spet en kup ovinkov, nekje do 2034 jih imamo dovolj.

Ob morju pa je le bilo lepše vreme in treba se je bilo kaj vržt v vodo. Pa smo šli nazaj na tisto plažo, ki smo jo zjutraj obiskali. Se je izkazalo za kar ok, čeprav sta Heleno podili dve turistki - kamorkoli je hotela it slikat, sta bili prec za njo... Šele na koncu ji je uspelo vsaj plažo slikat...

Potem pa je bilo našega spanja v Golfo di Sogno dovolj in treba je bilo it naprej proti Bastii. Čas odhoda proti domu se je namreč kar hitro bližal. Še posebej hitro se je (pri)bližal, ko smo - pravzaprav po nesreči - ugotovili, da imamo trajekt en dan prej, kot smo mislili. Ja, no, ufff, še dobro, da smo to ugotovili zdaj, ne pa zadnji dan (en dan prepozno). K sreči smo dobili nek preblisk in nekaj podobnega, kot je "dej, poglej na ceglc, kdaj mamo odhod trajekta", nam je rešilo kar nekaj težav.

No, nam je pa ukradlo en dan! Ki smo ga namenili za Cap Corse, ki smo ga v začetku izpustili. E, pa je šlo to v franže... bo treba spet enkrat drugič prit. Evo, pa mamo že zmenjen.

Cesti ovinki so se po Solenzari končali, vzhodna obala je spet popolnoma nekaj drugega, večinoma sama ravnica. Stotke na števcu že dolgo, dolgo nismo videli!

Aleria je imela neke vrste trdnjavo, kaj več pa ne. Nam je pa uspelo v mestu najt končno en bife, ki je bil več ali manj za domačine. Temu primerna je bila tudi cena - 1,20€ za kavo.

Nekaj smo vandrali tudi po trgovinah, je bilo treba najti še kaka daril(c)a. Pa smo potem več buljili v pripravke, ki bi jih z veseljem porabili tudi pri nas.

Baje se take stvari dobi tudi pri nas, a nihče od nas jih še ni videl. Če ne drugega, je vsaj dobro zgledalo.

Malo smo se morali potrudit, a smo katedralo de la Canonica - precej staro katedralo - tudi našli. Na žalost zaprto.

Potem pa v kamp San Damiano blizu Bastie. Bila je že sezona, kamp super turističen, ob dolgi mivkasti obali, poln ljudi, pa po 48 € na dan. Pfuf, če bi s tem začeli, bi me že v začetku pobralo...

Je pa bil plac kar ok, čeprav smo ga spet iskali in iskali in iskali. Težko je bil v celem kampu sam, težko. Ne vem, zakaj najprej porabimo par ur, na koncu je pa itak vse ok.

Seveda pa ni bilo vse tako, kot smo si predstavljali. Direkt do nas je prišla španska familija, imeli so kombi in tak šotor, ki je bil pravzaprav predprostor kombija. Problem je bil v tem, da sta oba starša vse skupaj postavljala prvič. Najprej ni šlo gor na kombi na noben način, ne zgoraj, ne s strani, ne spodaj, ne... potem je pa le enkrat naredilo nekaj "klak" in šotor-predprostor se je lahko začel postavljat. Seveda pa nihče ni vedel, koliko je to dolgo in do kam ta predprostor sploh seže. In se je rolal in še malo rolal in postajal je vedno daljši.

Dokler nam ni segel skoraj direkt v spalnico.

Ne vem, kaj bi bilo, če bi bil še meter daljši, kombija sigurno ne bi prestavljala, glede na to, da jima tisto nikakor ni sedlo skupaj. Ker so bili vsi tako prikupno zmedeni, se nismo prav nič sekirali in smo jim pustili, da so se kar naprej spotikali ob naš šotor. Naslednji dan je bil namen zgodaj vstat, se it kopat, potem pospravit in vse to - še najbolj bodo sosedi trpeli.

Ah, kak lep sončni... opa, vzhodna obala je to!

Sončni vzhod, ja!

Edino ob takih urah dobiš plažo prazno. Za slikat.

Za noret. Se veselit. 

Popoldan nas je že čakal trajekt, zato smo pospravili, delali sosedom nekaj hrupa, a ne preveč, nato pa zavili v Bastio. V Citadello.

Zanimiva arhitektura. Cevi so malo zunaj, malo notri, malo pa na pol. Kakor pač že pride.

Port de Bastia smo prehodili sem in tja in še počez.

Eno večjih presenečenj pa so bila stranišča. Zbrana z vseh vetrov, a vedno nekaj več, kot samo stranišče.

Še do svetilnika in še malo čez mesto. Kar dobro smo se nahodili,

odhod je bil šele ob petih popoldan - Corsica ferries, ki ti vedno dajo nalepko na zadnje okno! Da se ve, kdo je bil na Korziki!

Kar malce žalostno je bilo, ko se je trajekt odlepil od obale. 

Še pomah Bastii in Korziki! Kdaj se vračamo, nimamo pojma, morda se, morda ne. Bilo je krasno, nekaj krajev smo spustili, morda pa se res še vidimo!

Je pa teh 13 dni zletelo mimo, kot bi mignil. Trinajst dni! Saj še nikoli nismo bili toliko časa na dopustu... Uff, ufff!

Naša Korzika po dnevih, vse sem pomeril, pogpsjal.

FI-LI me je spet zmedel in spet smo šli po avtocesti naokoli čez Pistoio. Ah... Nočna vožnja do doma je bila potem brez kakih posebnosti, opravili smo jo v enem kosu. Se je pa spet Helena jezila, ker nikjer - res *nikjer* - ni dobila piva. Bila je že noč in niti na eni črpalki niso imeli več piva. Kaj ti nuca free wifi, če pa piva ni!!!

Je že upala, da bo dobila kaj pri nas, pa seveda ni šans, tudi pri nas ponoči ni več alkohola! Kaj pa midva to veva, ko pa se voziva ponoči le na vsake dvajset let... 

Sva pa potem oba enega spila doma. Al pa dva, kaj pa vem.

Doma je potem... no, doma. Pucat je treba.

Pa jamrat, kako te je presneta meduza že ta prvi dan Korzike užgala. Naprimer.

Lahko pa vsem kažeš slike, seveda tudi tistim, ki tega nočejo (takim še največ), govoriš samo še o Korziki in podobno. Vsaj nekaj časa, kak mesec ali dva. Potem pa itak pridejo druge stvari in zadeva se počasi ohlaja.

A vtisi, moje notranje slike, s tako lepega potovanja vedno ostanejo dovolj dolgo.

Najmanj leto in več - saj morajo, da lahko o Korziki napišem tako dolgo sago v šestih delih! 

Tags:

po svetu

Korzika - V. del

by piskec 29. oktober 2018 10:50

Nazaj na Korzika - IV. del

Naslednji dan je bilo treba it naprej. Vreme je bilo slabo, zato nam ni bilo hudo zapustit lepih plaž, smo se pa zmrdovali, ker ni bilo nekih razgledov.

En tak bljak je bil.

Od Ajaccia proti Bonifaciu nismo šli ob obali, prepočasi bi šlo, smo šli raje po glavni cesti, ki je sicer glavna, najbrž pa ni prav dosti hitrejša. Gre pa bolj v notranjost, se pri Proprianu dotakne morja in nato spet zgine v notranjost. Na celi poti smo se ustavili le v Sartene, ki je prav prijetno mestece.

Tega smo potem prekrižarili podolgem in počez, najprej z avtom, pač tam, kjer se je dalo, nato pa - po tem, ko smo se izvili iz sistema malih uličic in končno našli veliko turistično parkirišče - še peš.

Kot v kakšnem trilerju Dana Browna.

Na glavnem trgu so nas oskubili še za kavo, smo si čisto sami krivi, a nekdo je hotel prav na glavni trg kavo pit. Prav direkt na sredino glavnega trga! V denarnici je bolelo, počutili smo se pa fino, nekako turistično.

Potem je bilo vreme še malo slabše oziroma nič kaj boljše. Hribov ni bilo.

Morja pa tudi skoraj ne. Tole je naprimer plaža Roccapina, pa je bilo vse tako megleno in bljaki, da smo jo poslikali le takole od daleč. Do dol se nam pa ni dalo. Morda tudi zato, ker smo v naših balkanskih krajih vajeni tudi še lepših plaž in nikakor nismo mogli razumet "neizmernih lepot korziških plaž". Ok, seveda, saj so lepe, ampak... no, tudi drugod so lepe, ne?

Da pa ne bomo taki ignoranti do prelepih korziških plaž, smo si vseeno eno hoteli izbrat za naš postanek, si moramo obvezno ogledat še Bonifacio, mesto na skrajnem jugu. Najprej smo izbrali Kamp Rondinara, pa nam najprej nekaj ni bilo všeč, pa smo šli naprej, pa spet nazaj, pa spet sem in tja. Tam okrog Bonifacia smo kar naredili nekaj kilometrov, preden smo spet prišli nazaj v kamp Rondinara, ki ima ime po plaži Rondinara, spet eni lepših in bolj znanih.

Kamp je bil precej poln in najprej smo vsaj uro iskali dober prostor - ko pa vedno hočemo nekaj dovolj stran od drugih ljudi in cest. In ko tak prostor končno najdemo, se vsi trije zaženemo spet na recepcijo, opravimo, kar pač moramo, gremo nazaj, tam pa že ena ženska, ki je - bolj premeteno od nas - prostor lepo rezervirala s svojim telesom in moža poslala na recepcijo. Nas je hotelo razgnat, še posebej Heleno, ki smo jo morali odmakniti od recepcije, ker poleg "kraje" prostora še dodatno nikakor ni zmogla razumet nekaterih njihovih pravil. Resnici na ljubo se nekaterih birokratskih pravil res ne da razumet, pravzaprav so bila celo bebasta. Hitro pa izveš, tudi na Korziki, kaj v resnici pomeni "narediti se Francoza". O, do tega zelo enostavno prideš. In takrat ne pomaga prav nobeno kreganje, noben razumen argument, ostane le to, da skloniš glavo in narediš natanko tako, kot si tisti naproti tebe želi.

Nam pa ni preostalo - čeprav smo pihali od togote - drugega, kot da gremo iskat drug prostor. S podaljšanim časom iskanja pa ti seveda pada prag zahtev o prostoru.

In pristali smo na "Plac pri Prašnem Ovinku", kakor smo krstili naš prostor takoj, ko smo ga postavili. K sreči v hišicah nikogar ni bilo. 32 € na dan.

Do plaže seveda ne gre peš, ni prav blizu. K sreči so se nam tudi vremena zjasnila in popoldan smo že pristali na plaži. Moderna zadeva.

A če hočeš biti malo dlje iz gneče, se že spogleduješ s travo. Tam doli, v gneči je bilo spucano, do sem pa mojstri (še) niso prišli.

Če zdajle pogledam tole karto spodaj, bi šli lahko do plaže res peš, pa smo bili malo leni. Smo šli raje z avtom fino naokoli pa še parkirnino je bilo treba plačat. K sreči vsaj neke grozne gneče ni bilo.

Naslednji dan pa si ogledat eno lepših mest na Korziki - Bonifacio. Plac je bil do osmih že pospravljen v nulo, mi pa že na poti! Začelo se je super dobro!

V Bonifaciu je v poletnih mesecih precej težko parkirat, kakšnega velikega prostora ni, večina parkira kar nekaj pred mestom in moraš potem kar nekaj peš. Ker pa smo bili zgodnji in ker je bil dober naliv, seveda v mestu (še) ni bilo nikogar. Smo šli lahko tako parkirat celo v mesto. Potem smo naredili deset metrov, a se je spet tako ulilo, da smo pobegnili nazaj v avto in tam vedrili še kakih deset minut.

Ampak to je bilo potem to. No, vsaj večina naliva.

Vmes je še malo rosilo, kar smo izkoristili za kavo, spet eno bolj "turističnih".

Mestece je lepo, granit se na tem mestu umakne apnencu in obalne tvorbe postanejo nam bližje.

Vse skupaj pa kraljuje na skali, s katere je prekrasen razgled.

Premožnejši pridejo seveda z jahtami.

Celotno trdnjavo smo si ogledali do potankosti, prav super je bilo, ker ni bilo še nikjer nobenega turista.

Ko smo tako vse pretaknili podolgem in počez, pa smo pomahali precej (ali pa kar v celoti) turističnemu in iz trenutka v trenutek bolj polnemu Bonifaciu ter se podali naprej proti severu do Porto Vecchio, kjer smo si izbrali kamp iz katerega bomo napadali še nekaj hribov in naredili še kak izlet.

Taki prizori so nekaj povsem normalnega, tako kot pohodniki na plaži. Morje, sonce, stvari za plažo in obvezno gojzarji, vse to spada skupaj.

Hoteli smo združit par dni, da s kampi čimmanj motovilimo, ker nam to motoviljenje res gre. Sem pa tja, pa sem in tja, pa sem pa malo tja, pa... gor in dol skratka. Z ničemer nismo v prvo zadovoljni.

Po čudnih prigodah v recepciji pri vpisovanju v kamp Golfo di Sogno, kjer nihče ni znal drugega kot korziščine in kjer smo si komaj izborili, da gremo lahko le pogledat, kakšen kamp to sploh je, smo dobili enega najboljših prostorov doslej. Res pa je bil kamp presnetno velik, prostora ogromno, odprl pa se je ravnokar in je bil zato pol prazen. 34 € na dan.

Za kopat pa tokrat ni bilo. Vreme se je sicer zbistrilo in tudi vroče je bilo dovolj, ob obali pa je presneto pihalo. Se je popoldan nabralo kajtarjev, surfov in podobnih ljubiteljev vetra.

Zanimivo je predvsem to, da smo bili tu najdlje od vseh kampov, cele štiri nočitve smo naredili, a se niti enkrat nismo kopali na njegovi plaži! No, večinoma se je takole sušila pohodniška oprema!

Takoj naslednji dan smo seveda šli pogledat Porto Vecchio, ki se je izkazal za pravi mali biser.

Končno smo našli tudi plutovino v osnovni obliki.

Osrednji trgec pa nam je z ringelšpilom tako sedel v srce, da se mi niti kava ni zdela draga. Kar je že presnet uspeh!

A Porto Vecchio je seveda premajhen, da bi bili mi zadovoljni. Je bilo treba še malo naokoli, ko smo zagledali smerokaz Conca. Conca? Conca!

Seveda smo bili čez pol ure že tam in iskali točno tole:

Če smo našli začetek GR20, pa se spodobi, da najdemo še konec, kajne?! Polno utrujenih, a zadovoljnih fac. Pohodništvo je res vseprisotno.

A če se že nismo kopali v "domačem" kampu, smo se pa povsod naokrog. Plage Pinarello in še polno drugih se je nahajalo prav v bližini. In medtem, ko je v našem kampu močno pihalo, je bilo tu brezvetrje, skoraj takoj za vogalom.

Se nismo pa mogli izogniti travi, tu jo je pa bilo! O, ja, prav prebit si se moral preko, da si prišel do vode, ki itak do konca zaliva ne pride nad kolena. O kakšnem plavanju ni prav veliko govora. Ah, bljak trava, prav nič prijetna ni bila! 

Smo potem obredli še kako plažo, le da tisto travo speremo s sebe.

Naslednji dan nismo šli nikamor, od 30. 6. v resnici nimamo niti ene samcate slike. Neverjetno, kot da je dan izginil, kot da smo ga zbrisali. Mislim pa, da je ves dan nekaj nagajal dež in da je bil edini premik trgovina, Geant Casino. Kjer smo itak večinoma nakupovali, večji, kot je bil center, ceneje je bilo, se kar pozna. Najcenejše pivo v trgovini je bil Heineken, okoli 1 €, Pietra pa več ali manj čez dva in pol (za presneto piksno!), če pa si jo dobil v hladilniku, pa še kakega pol evra dražje! Jah, pa smo pač pili Heinekena, kaj čmo.

In končno smo lahko tudi kaj brali. Ej, brali! Oujea! Neverjetno.

Naslednji dan pa je bil spet čas za izlet in zopet smo vstali presneto zgodaj! Da se izognemo gneči na ozkih cesticah in gneči v hribih.

Tokrat smo se namenili na Col de Bavella, vendar je bilo treba malce naokrog, najprej mimo plaže Plage de Fautea, kjer nas je svetloba začarala in smo se morali ustavit za fotkanje!

Sončnega vzhoda pač ne gre izpustit, ne?! Sploh direktno na plaži ne!

Potem pa spet milijon ovinkov skozi Solenzaro direktno na Col de Bavella. Cesta ozka, ovinkasta, a dolina prelepa. Ob taki zgodnji uri pa srečaš le frikovski kombi mladih turistov, ki niso imeli pojma, kam gredo. Najbrž je bilo prezgodaj za njih, pa so zavili v napačno smer.

S Col de Bavella je možno narediti kar nekaj pohodov, mi smo izbrali Trou de la Bombe. Začeli smo direktno s prelaza, bocca, ob zgodnji uri smo bili prvi na brezplačnem parkirišču. V ozadju prekrasne špice Auguilles de Bavella.

O poti smo se že prej pozanimali, veliko je bilo napisanega tudi v Planinskih vestnikih, Mire Steinbuch je dobro obdelal temo korziških gora.

Razgled na zahod, tja dol nekam bomo šli po izletu, proti Zonzi.

Vse gore so opisane, čez prelaz gre tudi GR20, jasno. Višine niso prav hude, a vseeno je gorovje naokoli super.

Pri oknu smo bili potem prvi, spoznali smo tudi, da je to velika sreča, ker drugače do njega ne bi prišli. Je bilo treba sem in tja kaj malega poplezat, ožine pa so bile take, da je šel mimo le en po en, še jaz komaj! V gneči tule stojiš in čakaš al kako?

Helena je nekaj zaostajala, ni se ji dalo prav plezat, a sva kar dobro težila,

se prebijala čez, mimo in vmes

da ji potem od najinega navdušenja ni ostalo drugega, kot da se nama pridruži.

Pa še pogled na drugo stran, sem moral uč (od fotoaparata) vržt. Me vedno matra firbec, kaj je na drugi strani...

Nazaj se nam spet ni nič mudilo, med borovci smo našli drugo pot, imeli smo še malico. Počasi, dopustniško.

Takšna je bila naša pot, vsega skupaj dve uri in pol. 

Naprej na Korzika - VI. del.

 

Tags:

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS