Ne, ne, tudi letos nismo šli iz svojih okvirjev.
Vsaj, kar se oktobra in reka "Oktobra pa vedno nekam" tiče.
Italija še vedno.
A ker se je vse tako izšlo z otroci, da sva bila sama in da je vse skupaj padlo celo na deseto obletnico poroke... sva jo morala mahnit pa že v kako večje mesto! Kljub temu, da se večjim mestom raje izogibava, se tokrat večnemu mestu nisva mogla izogniti!
Rim, torej!
Začelo se je že kar nekaj časa prej. S prepričevanjem ali JA avion ali NE avion. Dolgo sem se upiral in bil za NE avion, skoraj že predolgo. Na koncu je prevladala povsem navadna gorenjska škrtost nad strahom pred letenjem in sprintane strani z izđeta so bile že doma... Za ceno bencina do Benetk in nazaj.
Tile avioni, na koncu daš za avion še najmanj, vse ostalo je precej večji strošek. Čudni časi, se kar ne morem navadit.
Potem pa le pride tisti teden prej, jaz sem ponoči skoraj že na običajnem bujenju vsako uro (zaradi strahov pred avionom), ko se še vreme zaroti proti nama! V Benetkah bi namreč morala biti natanko na dan ljubljanskega maratona, torej na dan, ko so obljubljali sneg, štalo na cestah ipd.
Povsem jasno, da jaz vremenarje vzamem resno. Ne tako kot nekateri...
In se zato sekiram cel teden. Se oba sekirava cel teden - kako neki bova pa prišla v nedeljo zjutraj na avion v Benetke?! Kdaj morava it? Kje, hudiča, so zimske gumeeee? Kdaj prestavimo uro?
No, vse to in še več sva morala že prej zrihtat, a na koncu sva imela zimske gume, vse spakirano, spala pa sva pri moji Mami na primorskem in tako pretentala presneto vreme, ki mi je hotelo še dodatno popestriti že tako osovražen polet. Kot, da se nisem že dovolj, celo preveč, sekiral! Še poledica, še sneg na cesti, še orkanski veter, še zmrzal... Pa kaj hudirja še?!
Običajni ljudje pač tega ne razumejo, ampak meni je to požrlo skoraj ves spanec čez tisti teden. Kot da že sam polet ni dovolj, se potem voziš in razmišljaš, kako se avion obnaša, ko piha orkanski veter? A ga kaj premetava?
Aaaaa. Skratka. Brez veze.
Do Marca Pola sva prišla pravi čas, brez težav, na pravo (poceni) parkirišče sva zapeljala le po enem kiksu v enosmerno ulico, torej vse ok!
Potem pa - kot na vsakem letališču - čakanje, sekiranje, čakanje, sekiranje, sekiranje, se... ja, ja, ok. Dokler, končno(!):
Seveda to slika Helena, jaz zavzeto berem navodila. Kar tam neka navodila. Kdo ve, kakšna. Ampak potem pa rad gledam slike in se mi zdi laguna super stvar in se mi zdi, da je premalo poslikala.
Pri meni je tudi tako, da svoje naloge jemljem resno. No, ja, pustimo zdaj detalje, včasih jemljem naloge resno, bo to dovolj dobro?! Zato večinoma obiske drugih mest že prej načrtujem. Včasih malce več, včasih malce manj, a ponavadi se hočem tam, kamor grem, znajti. Nočem biti izgubljena kura, že prej skušam izvedeti vse zame pomembne informacije - transport, kako po mestu, kako do mesta, kako sem in tja, kaj videt, kako videt in tako naprej.
Le to, kje spat, me ne zanima. Pravzaprav me boste težko prepričali, da bi že vnaprej rezerviral hotel. Skoraj nemogoče! Le ogledam si, kje so cenovno ugodni (poceni) hoteli in to je zame povsem dovolj! Pa še to samo zato, ker bova tokrat peš, če bi bila z avtom, še tega ne bi bilo treba gledat.
Danes je to lažje, internet in polno informacij, včasih se je bilo težje prebijat skozi knjige in prijateljske informacije. In tako nekje tam izvem, da je zadnjo nedeljo v mesecu vstop v vatikanske muzeje brezplačen! Opa, opa, opa! Pa to ni spet samo gorenjska navada ampak povsem racionalna zadevščina. V Rimu obstaja namreč zanimiv sistem. Zadeva ni v denarju, temveč v čakalnih vrstah! Kdaj boš prišel nekam in koliko boš dal, je pravzaprav odvisno od tega, koliko se ti da čakati. Celoten sistem je sicer zapleten, v turističnih konicah pa ti najbrž ne preostane prav nič drugega kot da vse že tedne vnaprej rezerviraš, kupiš, plačaš. Da vidiš muzej v Vili Borghese se moraš naročiti vsaj tri dni prej, odvisno od gneče.
Na Vatikanske muzeje je strašen naval in čakaš pet, šest ur. Če seveda nisi v najavljeni skupini, kjer se predhodno najaviš in plačaš dvakrat več. Ali pa - če ni zadnja nedelja v mesecu! Takrat ni pobiranje vstopnine in vrsta se mnogo hitreje premika.
Edini problem, ki sem ga videl, je bil preprosto v tem, da vhod zapirajo ob 12:30, midva pa sva šla iz Benetk ob 9h. Bova prišla? Nama bo uspelo?
Hudo je, ko se ti že prvi dan - še preden si sploh stopil tja, kamor si se namenil - mudi. Hudo.
Reši naju pravzaprav iziđet, ker na avionu že prodaja avtobusne karte za v mesto. Seveda sem hotel z letališča do centra s podzemno, ki je sicer malce dražja, a zanesljivejša, a me je ponudba premamila, ker se avtobus ustavi tudi blizu Vatikana! Toliko se ukvarjam s temi presnetimi kartami, da nisem niti opazil, kdaj pristanemo. Hvala iziđet, dobra fora!
Jaz imam potem take čudne navade in tekmovalne naloge sam s seboj - kako najhitreje najti izhod, avtobus in vse, kar pač moram najti. Kako hitro se znajdem v tujem mestu? Koliko sem se pozanimal?
K sreči imam s seboj Heleno, ki celo kaj vpraša, jaz kot moški si kaj takega ne morem privoščit.
Zato sem le malce jezen, ker nisva čisto prva na avtobusu in so naju nekateri z aviona prehiteli... Šment!
Ja, kaj!? Človek mora met veselje! Ko bi vedeli, kako sem Blaža podil tiste štiri dni v Parizu! Ojej.
Čaki, kje sem že ostal? Aha, Vatikanski muzeji. Ojej.
Kolona je bila dolga kaka dva km. Manj ali več. A se je kar naprej premikala in je dajala nek vtis, da nama mogoče tudi uspe. Tu je bil še ta faktor najinih kufrov - pojma nisva imela ali naju bodo na koncu sploh sprejeli v muzej. Ampak Helena se je tako dobro držala, da je še mene minila ta skrb...
In, ne moreš verjet, ob vseh tistih, ki so hodili ob vrsti in prodajali karte z "no que, no line" stavki... sva se končno le prebila v same muzeje. Kufre so nama brez besed (navajeni!) pobrali v obvezni garderobi, midva pa sva prišla zastonj noter. Koliko časa sva čakala? Urico? Pha, skoraj nič!
In ko misliš, da si rešen, se vse skupaj šele dobro začne! Gneča, gneča, gneča, gneča!
Na koncu je celoten ogled popolnoma površen, saj se ne moreš niti ustavljat. Poleg tega je vsega mnogo, mnogo preveč! Izračunala sva, da potrebuješ najmanj tri obiske - na prvem sploh spoznaš sistem in celoten labirint, na drugem obisku se lahko pozanimaš kaj bi si res rad ogledal in na tretjem obisku si to res ogledaš. Po vseh teh treh pa najbrž začneš šele zares uživat.
No, midva sva bila tu predvsem zaradi Sikstinske kapele. Brez tega pa res težko prideš iz Rima...
Muzeji so drugače enkratni! Enkratni! Je treba videt, pa čeprav v toku turistov, ki te goni naprej!
Sobe in sobane, kipi, Rimljani, slikarji... oh, ni, da ni!
Bogastvo in kulturna dediščina, vse je zbrano. Ogromno!
Presnetijo naju geografske karte iz 16. stoletja, ki kažejo na slovenskem področju eno veliko, kaj veliko, ogromno jezero!
Gledava in gledava in nama ni nič jasno. Potem pa le sokolje oko zazna napis - Cerkniško jezero!
No, eto, V 16. stoletju je bilo precej veliko, bi rekel! Vsekakor se je ustvarjalcu zdelo ogromno! Spet stoletne poplave?
Sikstinsko kapelo sva si le ogledala, je čisto na koncu, do nje sva potrebovala več kot dobro uro, pa sva se kar naprej premikala v smeri izhoda! In vse je res, presneto lepa je! Jaz sem kar vesel, da sva jo sploh uspela videt!
V naslednjem koraku je potrebno najti hotel! Greva na podzemno, kupiva karte (danes jih pač še morava, jutri bo to čisto druga reč!) in se zapeljeva do postaje Termini. Tam nekje bo najina postojanka, predel je povsem postajni, a živ in nikakor ne zanemarjen in neugleden. Ena taka mešanica vseh mogočih narodnosti...
Nekaj časa iščeva hotel, sprašujeva, se zanimava. Par je luštnih, pa cene niso najbolj, par je cenovno ugodnih, pa sobe niso... a na koncu, kakor vedno!, ujameva enega takega, ki nama je všeč!
Cena je pač cena, spreminja se iz dneva v dan, iz narečja v narečje, iz časa, spola in položaja planetov. Za naju se zdi - pri vseh ogledanih - kar ok. Tole bo najina postojanka, juhej! (Fotka je slikana po razdejanju, torej povsem na koncu, s polnim košem... dobila sva jo v lepšem stanju, turista pač!)
Razmečeva kufre, se malce osveživa, ampak dan je še dolg, ura še štiri popoldan ni!
Dejstvo je, da je Rim majhen. Še manjši je, če ima človek kondicijo. Pravzaprav ga lahko prehodiš sem in tja, večkrat. To sva seveda tudi preverila. In spoznala. Dodobra.
A za to popoldne je bil dovolj le mali špancir do...
Zaenkrat še brez karte, le malo spogledovanja z Rimljani. In Konstantinovim slavolokom v večernem soncu.
Piazza Venezia in Vittoriano, ki mu rimljani pravijo pisalni stroj ali pa poročna torta:
Balkona, s katerega je diktator nagovarjal množice, nisva slikala. Naj se gre solit.
Še večerni sprehod mimo vseh možnih trgovin po Via Nazionale in usklajevanje mnenj glede večerje - kar traja malo dlje, ker se najina pričakovanja malce (malce!) razlikujejo, ampak... no, saj se znava uskladit! Razkazovanje temperamenta pa v Italiji itak ni nikoli problem. Če se kregaš sredi ulice, nikogar ne zanima.
Pizze si nabaviva iz trgovine, vino pa tudi. Edini problem je to, da ni niti enega vina, ki bi imel navojni zamašek. Zato vso zagato spet reši Helena, ki flašo iz trgovine odnese odpret kuharju v restavracijo.
Jaz bi najbrž odpiral zamašek kake dve uri, nato pa bi morala oba piti tiste odurne koščke plute...
O, ja! Dobra hrana, dobro vince in postelja, tegale pa že dolgo ni bilo!
Pa šele prvi dan je bil!
Naslednji dan pa že čaka!
Vpiši se