Iz Kamnika v Kamniško Bistrico

by piskec 8. september 2016 13:07

Tokrat je šlo za Zeleno os Kamniške Bistrice, za pohod ob reki.

Helena je bila povabljena zraven kot predstavnica PD Domžale, jaz pa sem se seveda prištulil zraven. Saj sem markacist, nekaj pa bodo le imeli od mene, sem si mislil in upal, da me ne bodo poslali domov.

Pravzaprav smo se skušali vsi skupaj prepričat, kako je v začetku maja priti od Domžal do izvira Kamniške Bistrice. Nekaj stvari se že ve, naprimer pot od Domžal do Kamnika je že bolj znana, a tudi tam je nekaj ovir, ki pa se v zadnjem času že pospešeno odstranjujejo. Nekaj stvari smo predvidevali, o nekih natolcevali, zato pa je prišlo do tega, da bi bilo najbolje vse skupaj preverit na terenu! Poleg tega bi si zadevo v živo ogledala tudi oba - v tistem času - novopečena direktorja TIC Kamnik in Zavoda za šport Domžale. Super!

Seveda pa brez Bojča ni šlo. Jaz pravim k sreči, saj se od takih poznavalcev lahko ogromno naučiš!

Dobili smo se v Kamniku, nisva pa vedela, kako bomo zdaj to speljali. Se bomo vozili gor in dol in gledali le posamezne odseke ter na koncu malo hodili? Bomo se sploh samo peljali? K sreči sem sam vzel nahrbtnik, kjer je več ali manj vedno vse notri in ta prave čevlje, Helena pa tudi, saj sva bila v Kamniku potem kar presenečena: "ja, kar peš gremo do izvira!" Aja? Peš? Vsi? Celo pot?

No, ja, pa tudi prav! Zakaj pa ne? Za take pohode sva vedno za!

Po nama v začetku prav neznanih poteh, saj iz Kamnika pa res še nisva šla peš.

Skozi Kamnik in ob Bistrici je kar lepo šlo. Lepa četica nas je bila!

Gledali smo, kje lahko ljudje zaidejo, kaj in kako označiti, kam postaviti redarje, je treba kje prečit cesto... in tako naprej. To je predvsem turistični pohod in zadeve so precej drugačne kot pri planinskem pohodu, ko od ljudi pričakuješ vsaj malce orientacije in vajenosti hoje. Tu se cilja povsem na druge skupine.

Do Godiča je šlo lepo, malo pred tem smo naleteli tudi na Velikoplaninsko vas, ki je bila res že zelo pri koncu izgradnje! Še malo, še malo, pa bo!

Malo naprej je tudi še šlo, Županje njive, a naprej od premikajoče Marije pa se je že zakompliciralo, poti so sicer dorečene, a lastniki niso (več) najbolj navdušeni.

No, medtem ko kakšni drugi lastniki so. Pokažejo ti hišo, ki so jo sami načrtovali in zgradili, pa še za cuknit kaj dobiš! Pa lastnika nismo nič poznali, le hiša nam je bila res všeč!

Kmalu zatem nas je pričakal tudi Zdravko, a kaj veliko ni mogel pomagati. Koželjeva je še vedno hudo podrta, edini obvoz je zgornji, ki pa ni prav lep, več ali manj je kolovoz. Najbolj pa je motila cesta mimo Calcitovega rudnika, tam je nemogoče hoditi kje drugje, kot ob cesti, kjer pa ni nič kaj dobro urejeno. Ta predel je res zoprn za hojo, v primeru turističnih pohodnikov pa to pomeni, da moraš zapret polovico ceste. Redarji, policaji, zdravniki... saj vemo, kako to gre.

Od zgornje ceste v Korošico proti gondoli pa smo potem komaj našli pot. Markacije so sem in tja, a pot ni prav nič uhojena. Pa tudi če bi bila, je bila povsem skrita pod zelenjem! Tule že dolgo ni nihče hodil! Kolikor sem se prej trudil, da bi ostal suh, je bilo takoj brez pomena. Vse se mi je zlivalo direkt v čevlje, juhuhu!

A s skupnimi (m)očmi smo le našli vse markacije in povsem na frišno ponovno uhodili pot!

Ko smo bili že mokri nam pa tudi blato ni delalo več težav.

Od Korošice naprej je nato Koželjeva lepo prehodna, par novih mostov od PD Kamnik in kmalu smo bili že pri Predaslju!

Na koncu se je seveda vleklo, kot se vlečejo vsi konci, smo pa ravno pred nočjo lahko zaokrožili še okoli celotnega izvira Kamniške Bistrice. Kar nekaj mostičkov je na novo postavljenih!

Čeprav je bila koča že zaprta pa nam je Maja - TD Kamniška Bistrica - vseeno zrihtala pivo. Po taki dolgi poti je nadvse pasalo, o ja!

Ah, kje, sam se sigurno ne bi nikoli spomnil, da bi šel takole iz Kamnika peš do konca. Kje pa! Pa se je kar nabralo nekih kilometrov, saj ni čudno, da smo potrebovali kar nekih 5 ur hoje!

Kaj mi je pa bilo, da ob vseh mojih GPSjih nisem vzel niti ure... pa nimam pojma. Najbrž je bilo krivo to, da sem mislil, da se bomo večinoma vozili. No, pa se nismo in tudi prav je tako! 

Smo pa ugotovili, da celotna pot seveda ni primerna za nek tak turistični pristop, Koželjeva je lepa planinska pot in ni primerna prav za vsakega takega turista. Ceste, prehodi in ostale stvari pa dodajajo svoje dimenzije. Tako se je Heleni hitro porodila ideja, da bi bilo za letos najbolje organizirat pohod v obe smeri le od Domžal do Kamnika in obratno. Na tisti dan, ko sta v obeh mesti sejma, v Domžalah Slamnikarski, v Kamniku pa Okusi Kamnika. Za naslednja leta pa bo treba malo trase prilagodit, nekje kaj še dodatno narest - v okolici Qlandie se že gradi, da bo prehod lažji - in tako naprej. Da bi Os bolj polno zaživela.

11.6., ko je bil razpisan pohod, je seveda sodelovala tudi Helena na stojnici PD Domžale, kjer so štempljali žige poti in popisovali pohodnike. Ni odveč napisat, da je pohod, sploh za prvič, enkratno uspel!

Rad bi si mislil, da mogoče nekaj malega tudi zaradi vseh nas, ki smo si vse lepote, težave in izzive pogledali iz prve roke.

Tags: , , ,

domači kraji

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS