Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!

Kar čez obe Planini smo šli, čez Malo in čez Veliko.

Brez problema, kaj se pa zamudimo.

Dva avta omogočata malo več svobode pri načrtovanju poti. Čeprav se potem izkaže, da je gondola še vedno v remontu in da je treba uporabiti Plan B. Seveda sem ga imel. Bil je sicer malo trši oreh, a vsi s(m)o ga uspešno prestali. Je pa tudi res, da sem bil zaradi tega kar malo živčen.

Tokrat nismo bili nič zgodnji, se je bilo treba kar daleč prepeljat. Je bil že kar sonček, ko smo začeli.

Zaradi tamaučka nismo startali čisto od spodaj, to bi bilo pa vseeno malo preveč. Tukajle pa je le tričetrt ure počasne hoje in si že pri razpotju

potem pa le še malce sprehoda do Jarškega doma! Tam je pa že čajček in kake domače arcnije.

Lahko bi se seveda ustavljali še v Črnuškem, pa v Domžalskem domu, ampak to bi bilo pa že malo preveč. Je bilo treba tudi kaj hodit in občudovat zelenečo pokrajino!

Tamauček zraven naredi še kak kilometer več in povsod ga je polno! Hvala bogu, da je tako dobrovoljen in z veseljem hodi. Ga je že veselje gledat!

Pokrajina je bila - morda celo majčkeno zaradi grozečega vremena - enkratna! Barve so se prelivale iz ene v drugo, kot na kaki slikarski paleti! Spredaj cvetoča pomlad, zadaj preteči ostanki zime, sneg.

Je pa vreme sigurno pomagalo, da je bilo ljudi tokrat manj! Mnoooogo manj! Mi in japonci. In prodajalec, ki jih je čakal in tudi dočakal točno pri Mariji Snežni.

Otroku smo podrli svet, ker krave niso tisto, za kar se izdajajo na tv. Sebi pa tudi, saj ni bilo niti ene podobne, le rjave... A to pomeni bližji zaton take čokolade?

Na Veliki planini smo si utrli pot med stanovi - nekateri so vzeti prav iz škatlice! Veliko obnovljenih, življenja pravzaprav polno!

Tam nekje smo zavili k Gradišekovim, na kislo mleko, žgance in malo sira. Požrešen, kot sem, sem seveda moral prosit še za dodatno porcijo ocvirkov! So bili tako slastni, da jih še kar sanjam...

Ampak še vedno mislim, da jih je Wegi dala več! To je krivica!

Jedli smo tako in toliko, da se pri toliko fotoaparatih prav nihče ni zrajtal, da bi kaj pofotkal. Lakotniki!

Smo pa zato po hrani krenili direkt na 1666m visoko Gradišče! Je bilo treba malce odgnati zaspanost in pretegniti ude. Nekaj se je trudilo pihat, a še dobro, da ni preveč! Jaz imam itak svoj trak, s katerim sem zadovoljen ko strela! Ga lepo potegnem čez ušeska in me veter pol toliko ne moti več.

Z vrha se odpre malo drugačen pogled, kamniške so v polno pred teboj! Kapa oblakov jih dela še kar malo bolj nevarne in skrivnostne, saj se ne kažejo v vsem svojem sijaju.

Vreme že dobro pritiska k tlom, kontrasti se večajo. Seveda skačem in jih skušam loviti s fotoaparatom, ampak... Pogled na prehojeno pot seže že kar daleč! A še na polovici nismo, le da se tega še ne zavedamo!

Potem je pa treba najti Zeleni rob. Nazadnje sem bil tu pred... trideset, petindvajset leti. Kar nekaj... Kje neki med temi hišicami se zdaj stiska? Jaz se spomnim le zakajene male hišice in megle, meeeegle! Hja, tukajle nekje mora bit, za robom!

Ne bi ravno rad, da vsi hodimo dol, potem bo pa treba spet nekam gor. Saj vsi pravijo: nič hudega, ampak vem, da bi me požrli, če bi kiksnil! Še sreča, da sem ga našel iz prve.

Arcnije imajo zanimive. In dobre. Mmm. Kaj dela policaj z avtom tukaj, nam ni ravno jasno, nekako ne sodi s pištolo in lisicami tja gor. Seveda si ga ne upam slikat.

Čaka nas še dobršen del poti. Poti, za katero niti ne vem kakšna je, ker še nikoli nisem šel po njej. Ne vem niti koliko časa traja, niti ali bo tamauček prišel dol niti nič. Skratka, malo sem živčen.

Skrbi me vreme, ki je že precej nizko, še za dobre pogoje ne vem, kako bo šlo, kaj šele za slabe! Skrbi se mi že rišejo po faci! Zakaj se kar naprej ustavljamo?!!!! Pa slikat, pa rožice nabirat, pa lulat.... ahhhh, greeeeemo!

Do planine Konjščica se uspemo prebit. Lepa pot, nič strma. Tole bo super, si mislim!

Potem se pa začne! Strmina.

Do planine Dol je kar strmo, tam pa začne še deževat. Pot postaja mokra, spolzka, jaz se edini spravim v pelerino. Seveda imamo s seboj tri pelerine, ampak ena je totalno strgana, druga pa le napol. Tisto dobi tamauček, da se nam ne prehladi!

Ko zavijemo v gozd, dež malo poneha, a prava strmina se šele začne! O, madona... Pa še vse vlažno, spolzko, tamauček pa skače in skače. Moram priznat, da me je kar fajn stiskalo, sem se kar nekaj počutil odgovornega za vse nas in to nikakor ni prav dober občutek. Najbrž sem zato s previdnostjo preveč težil, ampak... smo pa vsi srečno prispeli dol!

Nekje na poti smo srečali še enega škrata, le da je tokrat bil čisto tiho in me ni nič strašil. Me je pa hotel strašit Wega, ki mi ni pozabil pokazat niti enega postrani drevesa! A ker ni pihalo, se nisem dal zmesti. Oziroma - po pravici povedano - me je bilo že zaradi vsega drugega tako strah, da se me tisti strah ni nič več prijel!

Sta pa vsaj skalo držala, da smo šli mi varno mimo!

Pot dol je bila presneto dolga, sicer pa ni čudno, saj je kar nekje 1100 višinskih metrov! Meni se je še posebno vleklo, a končno smo le prišli dol! Mi je prijem odgovornosti končno popustil.

Jebela cesta, pa gondola! No, jaz bi v primeru njenega delovanja moral kar teči dol! Tak je bil plan - otroci in ženske v gondolo, moški pa tečt. Hja...

In na koncu, sredi parkirišča, Wega sede v avto in reče: "U, vi mate pa še daleč do avta!". Pa je zmagala dobrota in nas je vzel s sabo!

Čakala nas je torej še dolga vožnja na izhodišče. Tamauček je spal, Heleni je bilo slabo, vsi skupaj pa smo si na Raku privoščili še končno zasluženo pivo. Za nami je prišel še policaj z vrha in že smo se videli z lisicami na rokah... Slaba vest je pa slaba vest!

Za tole krasoto bi se seveda prav vsem zahvalil in jim čestital! Prav dobro prečenje smo naredili, enkratno, nekje slabih 15km. Darja in Rado se tako lepo prepuščata, da je kar veselje! O tamaučku pa sploh ne bom govoril, ko se je zbudil, se je hotel it s kolesom vozit. Kot da nikjer ne bi bil, čukec mali, neverjeten je, s polno kondicije!

Tole so dnevi, ob katerih se baterije polnijo. Dnevi, ko življenje dobi smisel in ko se vrednosti nekaterih vrednot popolnoma zmešajo. Nekatere gredo gor, druge povsem dol.

Ene Slike. Druge Slike.

Male, drobne, sitne živalce.

Enkrat, v mladih letih, mi je ena že podarila meningitis. Prav nič luštno ni bilo, z vso trdo hrbtenico in pumpanjem vode ven, brrrr...

Ampak, kaj bi se sekiral, mi pa res ne bodo preprečile, da bi hodil naokrog! Se pač malo bolje pregledaš, pa je!

Vitoveljska krožna pot je bila enkratna, zdelo se pa nama je, da sva daleč naokrog edina, ki sva jo v zadnjem času prehodila. Pa ne zaradi urejenosti ali česa podobnega, ne!

Domov sva namreč prinesla prav vse klope, kar so jih imeli tam naokrog! 17 po številu.

Ok, vse lepo in prav, a kako se rešiš tistih miniaturnih, komaj sem jih videl, kaj šele, da bi jih lahko kako prijel ali karkoli z njimi delal! Da ga opaziš, moraš itak imeti prav posebno srečo in veliko potrpljenja, ko petnajstič ugotoviš, da si spet hočeš odstranit materino znamenje...

Zdaj se torej ne več bat! Vse klope sva midva pobrala...

Predstavljajte si tole:

In kje, hudiča, človek dobi 50 hudičevih centov? Ok, če jih slučajno imaš, potem si na konju, a če jih nimaš? Kaj pa potem? Kolikokrat pa se zgodi, da ima človek pri sebi ravno 50 centov?

Ni več kreganja s teto na sredini, ni! Nič ne pomaga trkanje na strune čustev, takih in drugačnih, avtomatika ostaja neomajna. Če nimaš, ti ostane le še temen kot.

Čeprav jaz tega ne razumem najbolje. V današnjih časih dodanih vrednosti, ponujanja tistega "nekaj več", ponekod še vedno omejujemo osnovne, temeljne zadeve. In najbrž se tistemu, ki je uvedel tole nesramno avtomatsko čudo, še smeje. Najbrž je prav ponosen na vse skupaj!

Meni je ideja popolnoma butasta, pravzaprav celo nesramna in ponižujoča.  Res je: wc bo bolj čist, najbrž iz preprostega razloga, da bo notri pač manj uporabnikov. Res je: nekaj stroškov bo povrnjenih, a koliko? Bo kdo obogatel? Ma, dajte... še za papir najbrž ni... Pravzaprav bi bilo res veliko bolje, ko WCja preprosto ne bi bilo. Če ne drugega, bi bilo vsaj nezadovoljnih uporabnikov manj.

Ne pa, da računam točno na ta WC, potem pa pred vrati takale katastrofa!

Res ne vem, kdo se sploh spomne kaj takega? V tej deželici je bistvo v omejevanju, prepovedih, kaznih. Namesto, da bi človeka zvabili noter in mu zraven še kaj prodali. Dodatno. Ampak to je najbrž veliko težje in terja nekaj idej, kar pa je že preveč. Omejevanje je najhitrejše in najlažje. Pa še najmanj stane na kratek rok in na daljši rok sploh ni treba gledat...

Moja zgodba je bila, da teh 50 centov nisem imel in me je rešila Helena, ki jih je slučajno imela! Seveda čisto sluačjno! Takrat se nisem preveč spraševal, letel sem noter, ker se mi je res zelo mudilo. Zelo. Sem že prej računal na tale WC, ker sem vedel, da je tu, le to, da je nov in avtomatski, tega pa nisem vedel!

In medtem, ko sem notri končno pretrpel preizkušnjo in so se mi možgani malo odmeglili, sem že vedel, da si me je nekdo privoščil. Pravzaprav bi bil temen kot mnogo boljša izbira!

Sem si privoščil zadnjič. Nisem več zdržal brez.

Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko do sedaj živel brez tega. No, brez takšnega modela, brez tamalega. Saj ta velikega imam, ampak tisto napajanje je extra štorasta zadeva in pokvari celo zadevo.

Pa sem kupil enega majhnega, končno. In to rdečega, da ga bom ja našel in ne kje pozabil.

Natanko en dan sem ga imel. Potem je pa kar naenkrat začel delat krc, krc, krc, krc... ššššk, šššk, krc... in tako naprej.

Fuč. Konec z njim. Fertik.

Jej, kaj sem skakal v luft. A če bi vedel, kaj bo tisti teden še prinesel, se ne bi čisto nič sekiral. No, pa takrat še nisem vedel in sem se sekiral. Prav na veliko sekiral!

Toliko sem se celo sekiral, da sem šel direkt v trgovino po novega. Pa starega nazaj jim v glavo zabrisat - na servis dat.

In sem imel doma lepega plavega. Tokrat nisem ponovil napake, da bi vzel rdečega, saj nisem nor!

Ta še dela!

Zamenjali pa so mi tudi starega, pokvarjenega, v tednu dni! In zdaj imam takole:

Ne bom rekel, da imam preveč... Pri diskih se je še vsak opekel, če je kaj takega zucnil. Lahko pa bi rekel... hm... le kaj? Da sem malce potraten, mogoče?!

Zdaj je največja dilema, katerega uporabit za kaj. Za filme je bolj uporaben rdeč. Ne, moder! Hm, kdo bi vedel?

To je en mali, zločesti hrib!

Kucelj!

Je pa strm k marička.

Juh, sem se namatral in nadihal, pravzaprav predihal. Zelo dobro predihal. Seveda le zato, ker sem se trudil biti hiter. Pravzaprav je bila moja želja - katera je bila seveda že pred začetkom obsojena na neuspeh -, da postaviva rekord. Japajade, nekam visoko se štejemo, anede?!

Začelo se je, kot se vedno: Wega je rekel a greš? Grem! Pa sva šla.

Meni je že od spodaj zgledal precej strmo. Saj sem bil gor že stokrat, ampak... tole bo vseeno malo drugače. Se bo treba malo bolj potrudit! Rinit v klanec, kolikor pač zmoreš! Nisem prišel na turistični izlet.

Prej bi se moral ogret, bi bilo še bolj luštno, tako pa sva jo kar direktno mahnila navzgor. Me je kar malo zategovalo od začetka, sem pa šel bolj počasi, kaj čmo.

Ja... strmo je, cel čas sem bil na cca 180 obratih, kar pomeni, da sem se trudil na polno, brez zabušavanja, brez turizma. Saj zato pa sem zadovoljen, rezultat sam sploh ni važen, bolj je čas pomemben za dosego tega, da se trudim in da ne iščem izgovorov.

Wega je bil našpičen in mi ni dal dihat, sem se kar vlekel za njim, kar naprej je bil par korakov pred mano in je lepo vodil pot. Jaz pa sem se ga - seveda neuspešno - trudil ujet. Jasno, saj sem prišel v njegove konce! Tako sva podila en drugega in vmes, kljub zadihanosti, vseeno klatila neumnosti. Pri polni zadihanosti se je malo težje smejat...

Prehitela sva natanko eno punco. Pa še za tisto je je potem izkazalo, da noče bit premočena in je šla zato počasi. Drugače pa... same punce, povsod! Le malce težje jih je ujet... No, recimo, da zdaj vem, zakaj nekateri tako radi tja hodijo, dolgčas res ni in tudi razgled je lep!

Mah, en, dva, tri sva bila gor. Za rekord sem se seveda obrisal pod nosom, saj niti ne vem, od kje mi sploh najmanjša ideja, da bi lahko posegal eno sfero višje. Pametna brihta pač. Ampak tako je, človek mora sam sebe motivirat, anede! Če sploh ne bi mislil na rekord, bi najbrž šel še pet minut počasneje.

Rado je seveda napisal, da je to ena boljših Šmarn, ampak to najbrž samo zato, ker je prijazen. Jaz sem nekje tam, kjer je bil ob 2007-ega. Jah... težko je temu rečt ena najboljših?!

Pivo je bilo super. Sva dobila še nek borov šnops zastonj, najbrž taka zgledava... Potem sva ga raje hitro spravila po grlu, je že čudno zgledalo, vse roke polne, šnops, pivo, midva pa tečeva gor... Čudni tiči.

Razgled je bil lep. Sva kar malce obsedela.

Potem pa dol. Pozvonit, potem pa dol. Rado, želja se ti je le napol uresničila - slika je le napol dobra! Torej nisi še cele želje ponucal!

Za dol sem seveda težil in sva morala tečt. Uh, to pa je bil užitek! Sem se namatral ko hudir, tudi za dol sem bil kar na 180 obratih, ne moreš verjet... Je pa strmo, polno korenin, skokov in nožice kar fino trpijo. Skratka, super!

Ampak vseeno, tudi navzdol - pa sem tekel! - sem še vedno počasnejši od tistih, ki tečejo gor. Enkratno. Prav za dvigovanje morale...

25:47 gor, 15:23 dol.

V naslednjem sestavku bom s slikovnim gradivom dokazal, da je Javno komunalno podjetje Prodnik - vsaj v mojem primeru - nesposobno opravljati svoje delo ter da zatira in se dela norca iz navadnega človeka, iz svojega krajana. Ta krajan nima niti najmanjše možnosti proti velikemu občinskemu podjetju, ki s svojo birokracijo, nezavedanjem, nesposobnostjo in ignoranco dela z njim enkrat kot z lastnino, drugič kot z izmečkom, s smetjo.

Pisanje bo tudi pokazalo, da se da spor rešiti pravzaprav z zelo malo dobre volje, vendar pa na strani veliko močnejšega in veliko večjega Prodnika, ni nobenega zanimanja, ne interesa za kaj takega!

Dan 1, ponedeljek, 8.6.2008, 7h. Domenjeni smo z delavci, delovodjo in nadzornim, da vidimo in se domenimo, kje se bo kopalo. Pride le strojnik in z njim se vse zmenimo, brez problema. Naša parcela bo prekopana le po jugovzhodni strani, kakih šest metrov, jašek bo tik ob cesti, nekje tri metre levo od zida.

Pogled med cipresami pa do jaška - jašek je na pravilnem mestu! Skopano naj bi bilo od gledišča te slike navzdol!

Dan 2, torek, 9.6.2009, nikjer nobenega. Zgleda vse ok.

Dan 3, sreda, 10.6.2009, po službi, torej po 16h.

Prideva domov ter zagledava tole:

Prekopano dvorišče v celoti.

Avto je zaparkiran. Podjetje je onemogočeno, saj dostop do objekta ni možen! Delavcev nikjer!

Uničen, a popravljen plin:

Povezava med hišo in objektom je pretrgana in ne popravljena!

Dan 4, četrtek, 11.6.2009, zjutraj. Delavcem ne dovolim kopati, zahtevam nadzornika. Po prepričevanju ta le pride. Sklenemo dogovor: jarek in prekopano dvorišče se sanira, kot je bilo, voda naj gre tam, kjer smo se domenili! Kabli za povezavo se popravijo!

Dan 5, petek, 12.6.2009, dopoldan. Kliče nek mojster in sprašuje po kablih. Da tega oni (Telekom) ne delajo. Morda res, vendar bi jaz še vedno rad popravljeno. Izmenjava mnenj z delovodjo.

Popoldan. Delovodja pravi, da me bo mojster poklical. Kateri mojster? Eden že...

Dvorišče je zasuto in jarek saniran. Ostaja še ena luknja, ki bi ostala do ureditve vodovoda. Čuden kup peska vseeno ždi sredi dvorišča. Zdi se mi, da mojo parcelo uporabljajo za skladišče. Brez dogovora, vprašanja, jasno!

Kličem nadzornika - g. Bergant. Nič. Pošljem SMS: Štejemo 4 dni, odkar nam zaradi vašega posega ne deluje povezava. Podjetje ne more poslovati, nastaja poslovna škoda. Menim da podizvajalci sploh niso kos nalogi. Pritožbe na vse možne organe sledijo, ne pustite mi izbire!

Odgovora ni.

Kabli v četrtem in petem dnevu:

Na dvorišču se kar naenkrat pojavi tudi velik oljni madež. Le od kje? Se je kdo dogovoril za obračanje, skladiščenje, parkiranje? Ne? Jasno, da ne!

Dan 6, in 7. Sobota in nedelja, 13., 14.6.2009 - delavcev ni niti blizu. Uživajo zaslužen vikend. Naši otroci se tačas igrajo v luknjah in jarku, kjer bi se jim lahko kaj zgodilo.

Dan 8. Ponedeljek, 15.6.2009.

En kup se zmanjša, kar le pomeni, da naše dvorišče uporabljajo za shranjevanje materiala. Brez dogovora, jasno!

Drug kup ostaja isti. Nevarnost za otroke še vedno enaka.

Kabli še vedno v popolnoma enakem stanju!

Osmi dan štejemo, ne pozabimo!!! Pošljem email na Prodnik, na naslov info@jkp-prodnik.si. Odgovora seveda ne pričakujem...

Dan 11: 18.6.2009 se spet začne premikati. Kdaj boste kopali? Jutri? Ok, bo Helena ostala doma.

Prvi kup peska je izginil, po dvorišču se vidi, da je zapeljal valjar!

Dan 12: 19.6.2009

Helena ostane doma, delavcev pa ni. Jasno, je kdo morda mislil, da se bo spoštoval dogovor? Pridejo jutri, v soboto! Me prav zanima! Helena seveda zamudi v službo, a to je delavcem popolnoma vseeno.

Popoldne me čaka doma pošta s podjetja Komunalna Operativa d.d. Sklepam, da so to ravno izvajalci, čeprav nisem stoprocenten. Dopis je seveda branjenje lastnega pogleda in naložba za vnaprej, ker v njem piše, da jaz nisem pusti zrihtati kablov!

Seveda pišem ogorčen dopis nazaj. Ne da bi se mi opravičili in končno - po 12-em dnevu kaj naredili, ne! Gredo kazat s prstom name, da sem jaz kriv vse svoje nesreče! Čakam še na to, da bom kriv še vse njihove nesreče. Nesramnost nekaterih res ne pozna meja!

Dan X - Nima več smisla šteti dnevov. Jih je že preveč.

10.7.2009 - do nedelje smo bili na dopustu. Tako so dela do sedaj stala. Dogovorili smo se za izvedbo priklopa v torek, vendar je bilo vse skupaj prestavljeno na četrtek. In v četrtek smo res začeli! Z velikim bagrom najprej hrib. Ok, brez problema.

Potem z malim luknjo. Tu je bilo pa milijon težav. Ena je bil kabel, ki je delal napoto.

Druga težava pa voda.

Večino časa smo čakali. Na nekoga, ki bi zaprl vodo in na pumpo. Okrog 11h je vse skupaj prišlo. Pumpa in zaprta voda.

Mojstri pa so prišli tudi do cevi za vodo. Seveda potem nihče ni našel ventila, ki bi našo vejo zaprl. Jej, kaj smo vse počeli! Morda bi bila bajalica še najboljša...

Eden od načinov je bil vrtanje še ene luknje v hišo, še sreča, da mojstri niso imeli dovolj dolgega svedra. Mojega jim pa nisem dal. Nisem nor. So potem zaprli eno celo vejo, saj so vodovodarji potrebovali le deset minut, da so staro vodo odrezali in zamašili.

Potem so napeljali vodno cev (znotraj zaščitne).

Varovalnega traku nad cevjo se ni položilo. Ga nimajo.

Na koncu smo hrib zasuli. Kar ok, vendar še manjka nekaj detaljov, s katerimi se lahko ukvarjamo še naslednje leto...

Potem jim je šinila v glavo ideja, da bodo dvorišče zasuli nazaj z mojim peskom. Hm, nič ne vem, da so ga plačali, ko sem ga sam nabavil, peska pa se jim tudi ni dalo odmikati, ko so začeli. Tako z dvoriščem še vedno nisem prav nič zadovoljen.

Voda torej je v hiši. In deluje in je ok.

Vse ostalo pa še šepa. In to precej.

Vzeti sem moral namreč cel dan dopusta, da sem delavce nadzoroval. In to ves čas! Zraven sem še na novo potegnil kable, ki so mi jih sami potrgali. Kabli so me stali čez 60€, saj se jih je nabralo kar za 105m. Pa še zdaj ne vem, ali jih bo dovolj... Da ne govorim o mojem delu! Koliko sem ga že vložil in koliko me ga še čaka! Po hiši moram še vse potegnit, priklopit, napikat in preizkusit. Kdo bo vse to plačal?

Pravzaprav bi moral že prvega dne prepovedat kakršnakoli prekopavanja na moji zemlji.

Razmišljanja ob vsej kolobociji:

Nihče se ne oglasi, nihče ne pride vprašat ali je vse ok, ali so vse - kar so pokvarili - popravili. NIČ. Vsi Prodnikovci se izogibajo delovišča. Na licu mesta puščajo delavce, ki ne morejo sami odločati.

Ob 16h odidejo in večinoma zasujejo vse nazaj. Le našega dvorišča ne. Tu jim je šlo vse narobe in še vedno tudi je vse narobe. Le da Prodnik tišči glavo v pesek in noče ne razumeti ne videti problema.

Pa tako malo bi bilo potrebno! Ampak ne! Prodnik, kot veliko občinsko podjetje zlorablja svoj položaj v škodo svojega krajana in z njim dela kot z najbolj brezpravnim subjektom te družbe.

Se opravičujem, vendar tega ne smem dopustiti. Pravica močnejšega tu ne bi smela delovati, kakor pač deluje. Danes sem se pritožil na email naslov Prodnika. Zdajle pišem (tole, kar je pred vami) bolj obširno pritožbo, ki bo poslana na vse organe KS, Občine, Prodnika, Slamnika in ostala občinska glasila in organe!

Dodajam sproti! Zadnja sprememba: 10.7.2009

 

 

 

 

O, ja! Tokrat pa sva imela sonce!

Kar naprej se pritožujeva, da nimava časa in da je povsod sama gužva... ampak, potem imava pa par ur časa in...

...in jo morava spet mahnit gor, na Sedlo. Vstat ob štirih ni noben problem, še posebno ne, ker sva pod mus morala bit doma do enajstih!

Že jutro je obetalo, nikjer nobenega oblačka! Dvajset čez pet nisva bila niti prva. Kar nekaj se jih je že nabralo pred nama. Osla sta še spala.

Tokrat se nisva zaletela, jaz sem vodil lepo počasi. Meni je kar šlo, Helena pa je nekaj jamrala. Ampak je čisto nič ne šparam. Ne da bi bila zmatrana, le dalo se ji ni. To pa ni izgovor!

Drva so že nasekali, tudi to je že nekaj. Najbrž bo koča tokrat odprta, kaj? Uganka pa so mi smokiji na tleh... Za srne ali za obiskovalce???

Pri studencu se že prvič pokaže sonček! Moram ga slikat!

Ene par ljudi naju že prehiti, a le par, ene par pa jih tokrat celo midva! In jo kar šibava, čeprav Helena še vedno jamra. Zdaj hodim za njo in jo priganjam.

Malo pod vrhom opazim, da bi lahko celo postavila najboljši čas vzpona, pa ji to omenim. Jej, kaj je potem letela, sem bil povsem zadihan in je nikakor nisem mogel ujet! Toliko o zmatranosti! Le pomanjkanje volje je včasih...

Na Brani je le še za en čink snega. Naslednjič bo treba kar tja.

Druga stran se je kopala v soncu, bilo je toplo in brez najmanjšega vetrca! Takega lepega vremena pa še nisva imela, sploh ne ob 8h zjutraj. Bi uživala še kar naprej, a se nama je mudilo, je treba dol, domov, otroci čakajo, opoldan pa že na družinski veliki žur!

Dol sva tokrat presneto pohitela. Saj prvih par metrov gre težko, potem pa zalaufa! Meni je strašansko fino dol tečt. Pojma nimam zakaj.

No, priznam, da sem malo pohitel, da bi pridobil vsaj kakih dvajset minut. Pivo v dolini tako vabi na koncu, da sem ga moral spit! Ob pol enajstih sva bila že doma, stuširana.

Gor: 2:23, dol 1:32 dol. Tokrat pod štirimi urami! Juhej, še je pravica na tem svetu!