Ogradi so en lep hrib ravno sredi vseh Bohinjskih gora, vsaj meni se tako nekako zdi. Te konce pa smo morali še raziskat, nekaj se tam naokrog nismo še najbolje spoznali. Treba je pač prehodit, se spoznat z gorami in z razgledi z vseh strani.

Konec oktobra 2017 je bil prav lep čas za to, tudi na macesne smo računali, zadnjič so bili že prav krasni! 

Nismo bili prav zgodnji, celo ura se je nekaj prestavljala, brez veze hitet - jeseni ni več treba tako hitet. Je pa hecno, da v hribe še najbolj hitiš takrat, ko je dan daljši in daljši, ko pa je kratek, se (mi) pa kar naenkrat ne mudi nikamor več. Hecno.

Ampak to ne pomeni, da smo šli sredi dneva, ne, ne. Na Bledu se je ravno začelo danit in prebujanje dneva je še iz avta zgledalo super.

"Oooo, kako lep dan bo!", sem bil že ves našpičen!

A svet ima včasih drugačne načrte s teboj. Hitro se vse obrne, sploh, če ti avto sredi vožnje užge rdečo lučko. Kaj? Wtf? Kako? K sreči tik pred Bohinjsko Bistrico, sem ga samo počasi zapeljal na Mercatorjevo parkirišče (spet!) in se začel jezit. Jep, kar precej sem se jezil, k sreči nič razbil, žilav avto, čeprav bi ga najraje zapeljal v kak graben. Pa ga nisem mogel, je rdeča lučka svetila...

Sem pa spet ponucal Andraža, najboljšega Bohinjca, ki nam vedno priskoči na pomoč, ko se nam tam okoli kaj zgodi. In to niti ni malokrat, čudni konci so to. Skratka, Andraž nam je pripeljal mehanika, avto je pa tudi kar naenkrat začel delat. Smo šli do delavnice, vsaj na tester pogledat, kaj se dogaja in je bilo nekaj glede svečk in dovajanja bencina. Pravzaprav nič prav posebno hudega, čeprav bi nas še vedno lahko doletela vleka. Mehanik je bil previden pri izbiri besed, ni hotel, da potem zaradi njega kaj uničimo.

Aja, tjale gor (spodnji hrib) bi radi? Na Ograde? Hja, težka bo, težka... Prav posmehovali so se mi, jebela cesta!

Mi je pa vseeno nekaj odzvanjalo v glavi, da pa mogoče okvara le ni tako huda, da ne bi... da ne bi mogli v hrib, ne? Saj vleka je tudi popoldan, čisto vseeno je, kdaj jo naročiš. Škoda dneva.

No, za na Planino Blato z avtom pa le ni bilo dovolj poguma, od tam bo vleka res malce težja, zato se je bilo Ogradom treba odpovedat. Proti Orožnovi koči in Črni prsti bi pa le lahko šli, nismo tule brez veze!

Pa smo šli. Tja nekam proti Liscu!

Malo nas je vse skupaj sicer preganjal avto, stroški, vleka, hujšega pa ni bilo.

Pot je bila lepa, mi vsi zadovoljni, nič prav napornega.

In kar naenkrat smo bili že pri Orožnovi koči. Mimogrede. No, skoraj dve uri, ampak to ni za nas prav veliko.

Razgledi so bili spet fantastični, slikarij spet nešteto. Kdo bo vse te fotke hranil?! In kje?!

Tamle smo bili zadnjič, kaj?

In ta ubogi Lisec, skoraj nikjer ni omenjen, Črna prst ga povsod zasenči.

A vseeno se nam naprej ni dalo. Avto je vseeno tam nekje zadaj v glavah povzročal nekaj šuma.

Sonček je bil, malo smo se greli, nekaj se v koči pogovarjali z novim oskrbnikom, ki je prišel z Ledin in mi je bil znan od zadnjič, pa ni bil nekako na pravi koči. Je pa Franci potem itak vse povedal in še kaj več!

Dol smo šli malo drugače, malo pentlje je bilo treba narest, ne moreš samo po isti poti hodit!

Same mulatjere?

Tudi Leandra so lepote zadele in vedno bolj je postajal razposajen.

Ustavljali smo se pa itak kar naprej. Je treba slikat. Gledat. Občudovat. Dol smo na koncu potrebovali več kot pa gor, čudaki.

Pa še eno skupno. Če dobro pogledaš, so Ogradi tam nekje zadaj. Morda se nam celo smejijo, a nič hudega, že pridemo enkrat tudi tja, ni hudir!

Potem pa zagledamo še objekt nekje proti vzhodu in - jasno, da gremo pogledat. Saj je vse pokošeno, zdaj nas ne bo nihče več preganjal.

Prvič smo bili seveda tukaj, pokopališče iz I. svetovne vojne. Sploh nisem vedel, da je tukaj, nad Bistrico.

Takole nas je neslo potem okoli Bistrice. Saj je kar nekaj poti, vse se najde.

Takole pa je bilo vse skupaj, nekih pet ur in pol, od tega v koči debelo uro. Je bilo veliko za povedat.

Potem pa v avto in z 80 km/h do doma. Nič se ni pritoževal.

Sem se pa potem v naslednjem letu jaz kar dosti pritoževal nad presnetim Renaultom... Tista svečka ga je namreč zafrkavala še dolgo, dolgo časa, pravzaprav se ni nikoli prav dobro popravila. In to kljub temu, da smo jo zamenjali, da smo zamenjali vsega hudiča tam okrog! Pa mu nikakor ni bilo dovolj, vsake toliko časa, ko nas je imel dovolj, je užgal rdečo lučko, včasih pa le rumeno, če je bil boljše volje. Sem se pa jaz zato vedno manj sekiral, nekajkrat sem šel še k mehaniku, potem sem si pa naročil OBD II zadevo pri kitajcu za 20 € in sem si občasno kar lepo sam brisal presnete kode in rdeče lučke.

Klinc pa renault sem že enkrat rekel, pa sem se spet nasračkal. Ampak nisem vedel, vedel sem šele, ko sem motorni pokrov odprl, prej je povsod Nissan pisalo...

Tako, Juke nam je torej Ograde sicer vzel, ni nam pa vzel lepega dneva, o, ne, tega pa ne! Zato mu tudi nismo prav veliko zamerili.

Helenin 40. pohod! Še deset!

V 2017 sva kar pridno hodila, večkrat sva šla naokrog po par dni. Podaljšan vikend ali pa samo vikend. Se prav prileže.

Julija greva rada kam, večkrat v hribe, na morju smo takrat ravno bili. In tako sva se za 22. julija 2017 odločila, da greva v hribe nad Bohinj. Nekako nadaljevat najin pohod iz leta 2011 - hm, nekam dolgo se je čakalo na to nadaljevanje...

Pri načrtovanju je bilo vse ok, vse sva se zmenila, le jaz sem nato kar nekaj motovilil, iskal neke druge poti, cagal ali bi sploh šel ali ne in tako naprej. Ne Helena ne jaz nisva povsem dobro vedela, kaj me je držalo, dokler nisva prišla semle:

Jah, seveda, gondola mi ni dala spati! Skoraj vse sem naredil, da bi se ji izognil, malo je manjkalo, da bi Heleno pregovoril, da greva čisto od spodaj. Pa se k sreči ni dala, (pre)dolga bi bila sicer, nisva maratonca.

In tako sem moral držat štango v gondoli, kjer se najbrž še danes poznajo odtisi mojih prstov, biti tiho in čisto na plitvo dihat. K sreči je vmes samo en steber. Če pa se gondola še čisto zgoraj ne bi ustavila in šla tako na presneto počasi ravno nad prepadom, bi bilo pa že kar komot.

11 € na enega samo za gor plačila za matrarijo in strah. Kakor komu al kako že?

Sva takoj na kavo zavila, skupaj z vsemi zaposlenimi, ki so prišli z nama z gondolo navzgor ob 7.30 (uf, da se moraš vsak dan na šiht vozit s tako nihalko.... aaaaaa!). So bili prijazni, kljub temu, da še nič ni bilo odprto, sva dobila svežo kavico, pa še zastonj je bila, ker blagajne pa še niso delale! Ja, na Vogel je treba prit zgodaj!

Do Zadnjega Vogla je šlo potem dol. Hm.

Tu še nisva hodila, vse nama je bilo novo, zanimivo.

No, tu nekje pa sva takrat pred dolgimi leti zavila navzdol. K sreči pot ni več markirana, je pa to zoprno, ker moraš potem gor skoraj na Rjavo skalo in nato spet dol. Te povezovalne poti skozi zgornji Žagarjev graben torej ni več. Je pa res, da je najbrž ne uporablja prav veliko ljudi, vsi zavijejo na Rjavo skalo, če že ne na gondolo, pa vsaj na pivo.

Pokrajina je tipično, no, bohinjska. Presneto lepo.

Sem in tja se najde kako večjo zanimivost, svišč, naprimer. Iz tegale se dela encijan. No, ne iz tega, ta je že dolgo zaščiten.

Čeprav nisva bila prav zgodnja, sva le prebudila kakšnega bolj zvitega prebivalca. Saj ne vem, kdo bolj skoči v luft, jaz, ko samo s kotičkom očesa zaznam gibanje, ali gad, ko mene zagleda. K sreči skoči vsak na svojo stran.

Najin prvi vrh naj bi bil Vrh nad Škrbino, do grebena, Škrbine, pa je treba šele prit, malo gor, malo dol, malo sem in malo tja. Tule sva šla kar malo počez, zdelo se mi je, da gre pot kar preveč dol in vstran. Tole je pogled nazaj na Konjsko sedlo.

Takole sva prečila za Sedlom. Hecno, da ni poti. Zgleda, da Bohinjci vse poznajo.

Na drugi strani kotanje pa direkt navzgor, do grebena, na Škrbino! Vreme je sicer držalo, a je bilo tipično poletno - ne prav veliko razgledov, zato pa veliko sopare.

Potem pa do Vrha na Škrbino par zajl, a lepo speljana pot, ni kakšne zahtevnosti.

Čelada pa vseeno paše na betico. K sreči sta za nama potem prišla na vrh še dva pohodnika, da sva le dobila svojo sliko!

Razgledi bi bilo lahko super lepi, vsaj na Bohinjsko se je nekaj videlo, na Tolminsko stran je bil pa tak mrč, da tudi slikala nisva...

In tu sva spet na Grebenu. In tjale naprej greva, zadnji je tu v vrsti Tolminski Kuk.

Planik po grebenu povsod toliko, da moraš prav pazit, če nočeš kar gazit po njih. Se ti res hecno zdi, da jih včasih ni bilo... 

Potem pa spet gor in dol in goooor in dool, do Tolminskega Kuka, najvišjega v tem grebenu. Je kar fino strm, sploh z druge strani, kamor sva morala dol. Je bilo v začetku kar - o, kako bova pa tule dol prišla? Pa seveda gre, nič hujšega. 

Vrh Planje je konkretno ruševnat in se moraš kar dobro prebijat. Tule že dolgo ni bilo motorke blizu.

Sem in tja oster greben je prekrasen, Krn se dviga že prav blizu, škraplje Komne in Sedmerih jezer so presneto prostrane. Sem in tja pa mulatjere prekinjajo pobočja, sekajo ruševje in se bleščijo v skalah. Mahavšček in Bogatin v nadaljevanju grebena, Lanževica pa že prek sedla.

Vročina je pa kar dobro sekala, nekaterim se je že malo frčkalo,

oba pa sva vedno večkrat počivala, poležavala in iskala rožice. Nekako se nama ni dalo več.

Več, kot sva poležavala, manj se nama je dalo. Čudno, kajne?

In tako sva pod Vrhom Škrli zavila navzdol proti Planini Govnjač. Dost mava.

Nad Planino te potem preseneti prav lep napis bližnjica. Ja, kaj pa če človek? Jasno je, da jo izbere, najbrž malo tudi zato, ker je napisana. 

Čez petdeset metrov pa končaš v ruševju! Bližnjica pa taka! Sva se mukoma prebijala čez ruševje in z žalostnimi očkami pogledovala na drugo stran dolinice, kjer gre široka in hitra pot, ki pa seveda NI bližnjica.

Po mojem sva potrebovala kako tretjino več časa, kot če ne bi šla po bližnjici, bila pa je lepa izkušnja. A če bi me danes, v 2019, vprašali, kje bi šel - bi spet izbral bližnjico. Ha, toliko o "na napakah se učimo".

Planina Govnjač, polno objektov, za cel bataljon rezervistov Avstro-Ogrske. Za vogal - ali pa tako daleč? - ne nesejo topovi.

Čeprav sva imela namen prespati v Koči pod Bogatinom, sva se namenila proti Komni. Časa je bilo še dovolj, dan je julija še presneto dolg. Greva najprej enega spit na Komno.

Pa sva imela že vsega res pol kufr, pot se je neznansko vlekla, Helena je za mano že kar fino preklinjala vse te konte in gor in dol, da sem jo skušal potihoma poslikat. Pa mi ni povsem ratalo.

Ampak... ko se je pa tole enkrat prikazalo...

pa se je tudi njen obraz popolnoma spremenil in kar naenkrat se ji je narisal nasmešek! Pa še par minut prej je kazalo, da ga nikoli več ne bo...

Na Komni sva spila enega po 3,20 €, potem pa sva jo mahnila do najine koče, kjer so se nama potem še cel večer posmehovali - ker sva jih izpustila - Vrh Škrli, Mahavšček in Bogatin. K sreči se vsaj Lanževice ne vidi, bi še ona kak posmeh pripravila. In tako imava nekaj Grebena še za naslednjič. Jasno, kot vedno, morda spet čez šest let...

Sva pa prespala v najdražji koči na svetu, vsaj tako se nama je zdelo, meni te cene nikakor ne gredo več. Je pa res, da sva ga sama pihnila in sva - po neki čudni logiki, ki mi ni povsem jasna, na koncu dobila sobo samo za dva. Jasno, da je bila zlata. Kot člana PZS sva vseeno dala kar 37 €! 

Malo sva hodila naokrog, spila sem in tja kako pivo po 3,50 € in se pridušala, zakaj ne spiva na Komni. Veš, koliko bi prišparala pri desetih pivih!

Sicer pa... luštno je bilo vseeno. Cene so pač cene in najbrž ne bo prav nič ceneje, kvečjemu dražje. Francozi se niso prav nič pritoževali!

Zjutraj pa še kavica nato pa sva Dom na Komni izpustila in se spustila direkt v dolino. Po vseh 48-ih serpentinah.

Seveda naslednji dan ni bil prav nič drugačen kot prejšnji, še vedno je bilo vroče in soparno, da je kar lilo od naju. Z vsakim metrom spusta je bilo še huje in še preden sva prišla do doline, se nama je pivo že prikazovalo. K sreči, ker se nama je izpolnila želja že pri prehodu k Savici, kjer ima hišico TD Bohinj in kjer je - mrzla - piksna piva le po 2 €! Neverjetno! Enkrat, sredi zime, so naju prav tu prijetno presenetili z vročim čajem, tokrat pa z mrzlim pivom. Kako - presneto - pa vedo, kaj si želiva, kaj?!

Sva tam nato skoraj pognala korenine. Pivo, bistra, hladna voda, prelepo okolje... no, malo ga je treba objektivizirat.

Se pa dolgo nisva dala odpravit.

A pot še ni bila zaključena, avto je bil na parkirišču pri gondoli na Vogel. Je treba še čez cel Ukanc prit.

Joj, kaj je pripekalo, neznosno je bilo - in potem vidiš tole... Res je malo manjkalo, da bi oba noter vsaj zakoračila, če že ne kar skočila!

Naju je pa voda toliko ziritirala, poleg vse tiste vročine, da sva naredila prav peklenski plan! In sem pustil Heleno v piceriji Ukanc, jaz pa sem skočil za vogal po avto in potem parkiral pri gostilni. Kdor je kdaj sredi poletja parkiral v Bohinju, najbrž ve, o čem govorim.

In sva najprej lepo spila pivo in se nato spravila še do jezera v vodo! Ker seveda nisva imela kopalk, sva morala malo dlje, ampak turistom se ne da prav daleč, midva pa sva pohodnika, ne?

Izkazalo se je, da je tako Helena prvič v življenju plavala v Bohinjskem jezeru. Prvič! Juhuhuuuuu! Si že zasluži kako sliko ali dve!

Nato pa sva se vrnila k piceriji in ker sva imela malo slabo vest, malo je bilo spet presneto vroče, ura pa ravno okoli dveh, se spet nisva dala odgnat in sva si privoščila še pico. Evo, pa sva si očistila vest za tisti parkplac.

Super izlet je bil! Greben je lep, mestoma presneto zanimiv, predvsem pa poln, res poln vseh vrst rož! Vrt, Vrt! Izlet si bova zapomnila še po prav neznosni vročini in sopari, res hudi. Na koncu se poti ni nabralo ne vem kako veliko, nekaj pa jo je le bilo.  

Vse torej kaže, da bova še šla v tiste konce, enkrat je treba obdelat še tisto trojico, ki nama je ostala!

Ha, še dobro, ker se že veselim, vnaprej!

Enkrat sem napisal, da sem davno, davno že lezel čez Komarčo.

Vse kaže, da sem samega sebe zavedel. Tokrat sva namreč končno le šla čez, pa se čisto nič nisem spomnil. Kar verjetno pomeni, da tule čez res še nisem šel.

Spomin je sicer luknjasta zadeva, ampak vseeno mislim, da je bilo tole prvič.

In to kakšen prvič! Ne čisto običajen "prvič", nikakor! Tale prvič je bil povsem nekaj posebnega. Čez Komarčo sva se namreč odpravila v ne najboljšem vremenu. Kako je Heleni sploh uspelo prepričati mojo malenkost, da sva se zapodila tamle čez, mi bo še dolgo skrivnost. O Komarči sem namreč vedno razmišljal s strahospoštovanjem, pa ne me vprašat zakaj. Tako pač je, tiste strmine imajo neko skrivnostnost, pa nekaj mrtvih tam najbrž tudi...

Ja, s strahospoštovanjem, kljub temu, da se vsako poletje vije vrsta pohodnikov proti Triglavu gor in dol. Ali pa morda prav zaradi tega, morda je pa to to?

Ker tokrat... tokrat nisva srečala nikogar. Nikogar. Prvi ljudje so bili oskrbniki na Komni, do tam pa ena sama milina, tihota, samota in prekrasna divjina.

Čez Komarčo sva se namreč odpravila 15.11., na dan, ki ni bil prav nič prijeten, na dan, ko je pravzaprav deževalo!

Neverjetno, a tudi trznil nisem, niti enkrat nisem karkoli rekel prejšnji dan, nič. Kjub pričakovanem dežju, drsenju, blatu, mokrim jeklenicam, drsečim strminam... ne, niti muksnil nisem. Kot, da se me to ne tiče - pa ponavadi naredim tako paniko, da je hudo!

Hecno in čudno, a kaže, da me je Komarča prevzela že kak dan preden sva se sploh odpravila!

Že na parkirišču pod Savico je bilo vse izumrto. Kljub pozni uri 9:30h nikjer nikogar, le midva

in bučanje vseh mogočih voda!

Še dobro, da ni bilo nikjer nikogar, ker sva se v začetku malo lovila. Najprej čez most, kakor je bilo čisto prav, a naju je nekaj zmotilo in sva si rekla: "čaki, a ni pot na drugi strani?" pa sva obrnila in spet nazaj čez most. Pa proti Savici, do table, kjer seveda ne piše Črno jezero,

"Hm, obrni, spet čez most!"

Kdor bi naju gledal, bi naju vsekakor imel za morda malce izgubljena. Res pa bi tabla pri mostu veliko pomagala. Ne pa šele tam gor na ovinku, tista je predaleč! Ampak v Bohinju moraš bit navajen na takele. Zato se nisva sekirala, sva se vsaj dodobra ogrela, kar sva za preskakovanje ovir kmalu potrebovala!

Vode je bilo res povsod kolikor hočeš in še malce povrhu.

Pot je res super speljana. Ko od spodaj gledaš, ti ni nič jasno, nadejaš se plezanja in visenja v globino, no na koncu pa je pot tako lepo in spretno speljana, da ni nič hujšega. Celo zame v dežju ne. 

Vse mokro in vse spolzko, jaz pa prav nič ne jamram. Ha!

Potem sva pa že hitro pod steno, pri Komarškem slapišču, ki ga oba vidiva prvič! Nisva prav velikokrat v Bohinju...

 

Izkaže se, da je tokratna izbira dneva enkratna zadeva! Že slapovi spodaj so nama neizmerno všeč!

Potem pa pot morda res postane malce bolj zahtevna, a ker je nadelana za vse tiste množice, nama ni prav nič hudega.

In potem le prideva iz megle! Sicer je nad nama potem oblak, a je občutek super!

Najtežje mesto je točno na 1200m in ni prav nič zahtevno, saj pod nami ni prepada ali kakšne hude strmine. Meni so kakšna prečenja veliko bolj zoprna... 

Nisem povsem siguren zakaj klini in jeklenica, a tokrat, pri naraslem potoku, pridejo čisto prav. Že tako so nekateri klini in kamni že pod vodo in je treba rit kar fino stran molet, da se pripraviš na skok!

No, ker se je nekdo obiral, ker si ni hotel zmočiti nogic, drug pa je imel preveč časa in fotoaparat ravno pri roki... se potem eni skoraj delajo norca iz drugih. Heh. Prehod v štirih dejanjih.

 

Slapišče pa kar ne odneha, voda se spušča prav z vrha. Velikokrat postavava in občudujeva igro narave. Nekje v nekem vodniku piše, da moraš višje že kar dobro prisluhnit, da sem in tja slišiš šumenje Savice. No, danes si moraš prav dobro zatisnit ušesa, da NE slišiš šumenja vseh Savic, ki se zgrinjajo okoli tebe. Zanimivo.

In kljub strmim in od spodaj navidezno neprehodnim stenam sva kar hitro na vrhu stene, kjer opazim tloris nekih ruševin, najbrž stara gozdarska vlečnica, nato pa sva že pri Črnem jezeru!

Slikava se, hodiva naokrog, a mi ni nič jasno. Kje pa je obala, ki se je spomnim?

Huh, tole pa je nekam naraslo, kaj? Ko smo bili pred štirimi leti tukaj s Tamaučkom... kam pa je to vse izginilo, a?

Sem šel prav doma pobrskat slike in jih primerjat. Evo, sigurno kakih pet, šest metrov višje!

To pa je vode, ej!

Dol naju seveda ni vleklo po poti pristopa, sva že prej načrtovala prehod do Komne, na kak čaj in nato po neskončnih serpentinah navzdol.

Pot, ki pelje po robu bohinjskega kotla je prekrasna. Že takrat poleti je bila prekrasna, tokrat pa je le še bolj! Popolna samota in divjina v tem deževnem vremenu!

Razgled na slapišče naju še dolgo ne zapusti, le slikanje je v takem vremenu na daleč bolj oteženo. Škoda, a se res velikokrat ustavljava, kar ne moreva se poslovit.

Se pa oba spomniva podrtega drevesa. Le da je bil takrat še neporezan.

Še na Komni najprej nikjer nikogar, nato pa le par otrok in oskrbnica. Midva nato počasi pijeva čaj, oskrbnica pa začne pripravljati mizo. In jo kar pripravlja in pripravlja. In še malo pripravlja... na koncu je na mizi kar 13 krožnikov! 

Ja, hudirja, kdo bo pa to jedel, kje pa so vsi ti ljudje? Nikjer nikogar, a še pridejo, al kaj? Pa se izkaže, da imajo ravno koline in so vsi ostali nekje zadaj, spodaj v kleti.

Ah, glej, pa ravno na koline sva prišla, juhej, sva si rekla in jo prav na hitro stisnila. Po količini krožnikov in posod je itak kazalo, da bodo že danes prav vse, kar so naredili tudi pojedli...

Sva pa potem na poti navzdol

srečala kar nekaj ljudi. Tistih čisto pravih ljudi. Kar nisva mogla verjet! Po celem dnevu popolne samote...

Še miljon (ok, 48) serpentin, ki jih v teh časih po žledu ne moreš več kar tako sekati

in sva nazaj pri odcepu za Savico. 

Pejva pogledat še Savico, kakšna je, če ima toliko vode!

No... pa... ja. In v tem deževnem dnevu, ko prav nič nikjer ni odprto in v celem Bohinju nimaš kaj počet (razen hodit čez Komarčo), deluje pa pobiranje vstopnine! Juhej, vse slovensko skoraj izumrto, nikjer gostilne, nič, a tam, kjer se kaj pobira, tam pa se pobira! Turizem in pol. Moram pa jih pohvaliti, saj poleg vstopnice tokrat dobiš tudi vroč čaj. To pa je pohvalno, v takem vremenu pri vseh odprtih gostilnah (0) pride to več kot prav!

Seveda sem gorenc. Ni šans za vstopnino, če bi prej vedel, bi šel čez tisto zaprto pot. Ne strinjam se s pobiranjem vstopnine za naravne spomenike. Da dajem denar, da mi nekdo zbetonira stopnice. Hvala.

V Ukancu hočeva v picerijo, ampak je vse zaprto. Polno nekih turistov povsod naokrog, slovencev pa nikjer. Vse zaprto, izumrto. 

Saj bo bolje v Ribčevem lazu. Oh. Narediva celo napako in greva pogledat na Bellevue. Skoraj ena taka štorija kot pri Šimnovcu na Veliki planini. Žalost. Jeza. Nesposobnost ljudi te dežele je prav neverjetna. Jeza. Jeza.

Saj bo bolje v Bohinjski Bistrici. Oh. Edina odprta picerija ima pice za... no, na to bova pozabila. Da veš, kaj je dobro, moraš včasih tudi kaj slabšega probat, kajne? Paše zraven, se ne sekiram preveč.

Skratka, bohinjski turizem naju popolnoma prevzame in še dolgo, dolgo razpravljava o osvežujočih rešitvah bohinjskih koncev. K sreči imajo hribe.

Saj bo bolje na Bledu. Oh. Drive In Kremšnite naju resnično prevzamejo, a ko enkrat vidiš, probaš in plačaš Trojansko kremšnito, se vse blejske lahko skrijejo. 

Domov prideva nadvse navdušena nad izletom. Komarča in vsa tista današnja divjina, deževna lepota in samota naju prevzemajo še dolgo časa.

Vse ostalo pač ne.

Čeprav sem imel tisti vikend pravzaprav še največje težave, nisem zdržal.

Preprosto nisem zdržal.

Po štirih bi šel, če bi bilo treba. No, skoraj mi je to tudi uspelo - da bi šel po štirih, namreč. Po štirih urah hoje oziroma bolje rečeno hudega šepanja, mi je noga res skoraj že odpadla. Še malo, pa bi se res vlekel po rokah... 

Eni pa res ne poznajo meje... končno jih položi na kavč, kar so si vedno želeli, ampak ne! Ne! Je treba rinit ven, ven, v hribe! Magari šepat.

Za znoret.

Skratka, mati so se potikali na Blegošu, midva s Tamaučkom pa sva jo v prekrasnem dnevu mahnila s Krti v Voje, pregledat korita Mostnice. Če so še tam. Če je vse ok. Če... no, šla sva pač, kaj!

Avtobus nas je poknil dol na parkirišču, kjer vrli Bohinjci seveda računajo.  Vse. Parkirišče, cesto, pot, vse, kar se da in poleg tega še vse, česar se ne da. Po pravici povedano mi gre to plačevanje strašansko na živce. Beda, beda in še enkrat beda. Ampak to je pač domet tega našega turizma, če je treba hotele zapirat, je seveda treba plačevat kje drugje. Svoje obiske Bohinja sem prav zaradi teh reči zmanjšal na minimum in v blagajno Bohinja prispevam po lastni zavesti čim manj morem. Vse to zaradi bedastih parkirnin, cestnin, mostnin in ostalih bednih turističnih pogruntavščin.

Oh, a sem mal zašel, kaj? Ampak me res pogreje, če se v letu 2012 delamo, da smo iz 1970-ih... Buuu.

V petih minutah so mi vsi že pobegnili. Nikjer nikogar.

Ampak res. Mi smo začeli nekje ob 9h, kar niti ni tako zgodaj, a dobri dve uri nisem srečal niti enega! Niti enega!

Sem pa imel fotiča s sabo in sem slikal vsak kamen, skalo in tudi kak Most, če se je le pojavil pred menoj!

Korita gor

Korita dol

tja do hišice

kjer vrli Bohinjci spet nekaj hočejo od nič hudega slutečih turistov. Tokrat 2,5€! Da bodo zrihtal tole pot, da ne bo propadla, da bo vse ok, da bo lepo, da bo pometeno, da bo...

Ah, dej, spet bom ven padel...

Fant v hišici sicer še ni resno pobiral (še ni bilo občinskega odloka), ampak sem mu dal tista 2,5€. Da ne bodo mogli rečt, da jim uboga potka propada in da nimajo dovolj sredstev za ureditev in da so bogi in da... Ah, grrrrrrr.

Sicer narava hitro poskrbi, da se človek malo pomiri in neha mislit na ljudi, ki so zadolžili tako lepo pokrajino. Da nehaš zlobno razmišljat ali si jo sploh zaslužijo... 

Slonček v naravni velikosti je res podoben slončku. Čist zares.

Potka je seveda slabo označena, verjamem, za 2,5€ je težko kar naredit. Če bi dvignili na 12€ bi pa morda že lahko kaj bilo, ne?

Kot vedno, ko dela markacije tisti, ki ve, kje gre pot, jih manjka tam, kjer so razpotja, jih je pa veliko tam, kjer je ena sama samcata pot naravnost.

Mene to sicer ne moti, a tokrat sem bil res počasen in je bil vsak korak muka. Da bi še zašel kam, oh, ja!

Pa sem bil kar hitro pri Domu v Vojah. No, relativno hitro.

Odpre se prekrasen razgled na hribe, a Krtov nikjer. Aha, pri tistem zadnjem domu so torej!

Tale makadam se je potem vlekel, čeprav je "samo" 25 minut. Mislim, da sem rabil skoraj celo uro. Noga je že dobro bolela in po cesti je bilo še bolj zoprno hodit.

Pa še ustavljal sem se kar naprej. Ker je spet povsod šumelo! A se tokrat nisem dal in sem tokrat dokumentiral šumenje. Spet jih je bilo na stotine!

Dolina Voje je prekrasna, a meni se je tokrat vlekla in še sonce me je direktno žgalo!

Namesto, da bi zavil na planinsko pot sem šel raje kar po cesti. Da sigurno pridem.

In sem prišel. Sicer kar nekaj za njimi, a pojedli pa le še niso!

Tamauček je šel prej s Krti gor, dol sva šla pa malo pred njimi, tokrat skupaj. Da ne bom spet bremza in me bodo morali spet kje čakat.

Sva spet obredla vse mostičke. Ko so pa tako luštni!

Tamauček se je seveda držal, kaj pa je zanj štiri ure hoda! Heh, še zadihal se ni... ko pa tako rad pohajkuje po hribih...

Vmes še veliko šepanja in pogovarjanja, a potem smo pa bili že skoraj nazaj v dolini!

Za približno 10km sem rabil dobre 4 ure. No, po treh dneh protina je to kar rekord!

Hm, a dolina Voje JE ali Voje SO? Jaz se ne morem odločit, najbrž se pozna tudi v tekstu. Kaj čmo.

Pa še ALBUM!

Kakorkoli vzameš, ja, tole je bila čisto dobra ideja. Pa protin in bolečine gor ali dol. Briga me, tak lep dan pač ne sme iti kar takole mimo!

 

Saj vemo, kako to gre, kajne?

Najprej midva na ogled, nato pa še z ostalimi.

Krti so se tokrat prestrašili ali pa niso imeli časa. Zato nas je bilo na startu le sedem, pa še od tega s(m)o bili trije iz naše familije, Janez, Rado in dva iz Domžal. Po petih letih se je zgodba na žalost izpela... Je pa tudi res, da veliki večini nedelja nikakor ne paše, še posebej žegnjanska nedelja ne.

Pomeni pa manjša skupina manjše tveganje za organizacijo, manj težav in hitrejše premikanje.

Že tako je bilo polno težav z vremenom, na koncu smo izlet celo prestavili na nedeljo, v soboto je sicer prva nevihta zabeležena šele ob 18h, ampak to bi bilo glih za glih. Na grebenu se ni za šalit, šli smo torej raje v nedeljo. Pa še pihalo je dosti manj!

Začeli smo torej malo višje, ne čisto spodaj, v Bistrici. Na Ravnah, na koncu asfalta.

Potem pa se itak le malo ogreješ, pa si že pri Orožnovi koči. In prva malica, zajtrk.

Črna prst zgleda zelo zelo blizu, ampak niti ni. Dobro urico je treba kar računat!

Gor je kar fino pihalo, midva s Heleno sva bila kar malo nervozna: pa ja ne bo zdaj cel greben takole?! Da smo prestavili, zdaj bo pa pihalo?! Aaaaaa!

Pa smo raje spili kaj domačega, se malo pogreli

in smo bili kot novi, pripravljeni na greben!

Ja, zaradi Tamaučka sem imel kar nekaj strahov, vendar sem jih rinil v ozadje, kolikor sem le mogel. Če je dal skozi vse tiste drseče tolminske strmine, potem bi moral biti tole zanj sprehod! In prav zaradi tistih tminskih klancev sem se ga upal vzeti s seboj...

In je tudi bil, Leander se je tako dobro držal, da je prav neverjetno! Jaz ga sicer nisem smel niti gledati, ker sem takoj začel prigovarjat: pazi, glej pod noge, bla tako in  bla drugače, Helena pa ga je malo varovala in se ona tudi prav enkratno držala. Spravljati lastnega otroka čez nevarna mesta je v vsakem primeru psihično zahtevno. Zaupanje je zaupanje, a strah je Strah. In to pušča posledice.

Je pa zato dobil enkratno izkušnjo, ki jo je prestal brez najmanjšega problema. Da bi mu delale težave devet ur hoje? Ha... pa kaj še! Važno, da je bil spredaj, ta prvi in da je dajal tempo.

Pihalo potem k sreči ni več. Le še sem in tja, ni bilo pa vroče. Kar je pomenilo, da se za sonce niti nismo toliko zmenili, kar je bila seveda napaka. Še danes me peče levi del vratu in leva roka... V hribih ni treba sonca čutit, da bi te opekel, to bi pa res že lahko vedeli! 

Ustavljali smo se zelo malo, le sem in tja.

Malo grebenčka po levi, pa malo po desni, pa čisto po sredi...

Potem pa smo že začeli poditi koze. Oz. koze so točno vedele kam in kako! 

Direktno na Rodico, kjer so turisti! Že dolgo vedo za to finto! In res je zelo težko karkoli pojest tamle gor. Še palice so mi zmučkale po slinastih ustih, ker so trakovi tako fino slani... Plastiko zdrobijo za malo šalo! 

Zdi se, da točno poznajo, kak sendvič je na meniju že po šelestenju papirja...

Tam na Rodici potem malo bolj piha in se kar hitro odpravimo navzdol. In smo zato kar hitro tudi na smučišču Vogel!

Seveda ni za mislit, da bi šel jaz z nihalko dol, zato napopam še Kristino in Janeza. Pejmo raj peš! Rado se ne da.

Ostali nimajo prav nič krajše poti, od sedežnice Plato jih čaka še dolga pot! 

Malo se obirajo, a kmalu spoznajo, da bo treba kar stopit, zadnja gondola gre ob 18h!

Pa imajo vseeno čas za pijačo v planinski koči Merjasec

potem pa se odpravijo z gondolo navzdol!

Mi pa jo tačas šibamo po presneto zoprnem gruščatem smučišču navzdol. Strmo je in vse drsi, midva z Janezom pa kar šibava in šibava in le sem in tja počakava Kristino. 

Spet iščemo prehod direktno v Žagarjev graben in "markirano" in "vrisano" pot v njem, pa je spet nikjer ni. Važno, da kartografi pobirajo nagrade za bedne izdelke. Aaaaaaa, evo, mi je že pritisk dvignilo...

Debela črta je tam, kjer smo šli mi, črna in tanka rdeča pa sta "kao" pot in to celo markirana! Juhej, juhej. Zaupati kartam?

Zmenjeni smo v Ukancu, pri Don Andru seveda, zato nam najbrž ni treba čisto do gondole in križišča in potem spet nazaj, ne? Zato kar tam nekje rečem: "ane, da mamo dost te ceste?" in jo mahnem povprek čez že jesenski gozd. Kakšen užitek, kar povprek, juhu mi srce poskakuje!

Ampak... da vidite vi to, kako se je meni tole posrečilo! Ko sem čisto na koncu videl avtomobile in sem takoj vedel, da je to to, sem se začel na ves glas režat! Še kuharja smo prestrašili, ko je kadil zadaj za gostilno: "smo tolk lačni, da smo kar počez prišli!"

Mislim, če bi hotel narisat, ne bi bolje prišel, direktno na zadnjo stran Don Andra. Če bi šel še skoz zadnja vrata, nam še okoli ne bi bilo treba, totalni zadetek! Včasih pa mora imet človek srečo, kajne? 

In ja, seveda smo bili hitrejši od skupine z gondolo, za kakih petnajst minut! Uro dvajset smo potrebovali do dol... Zato smo se lahko že delali frajerje in slikali počasneže... 

Kaj mi je potem bilo, da sem naročil pico in to ta veliko, še danes ne vem! Pa sem že enkrat tam naročil ful super dobro solato in preživel - jasno. Ampak pice pa ne preživiš, jaz celo polovice nisem... Velike oči, velike oči in še enkrat velike oči, pa lakota, pa sonce, pa veter, pa hribi cel dan, eto, pa delaš neumnosti!

Pa kako žal mi je bilo za tisto pico, sem vedel, da je nikoli več ne bom videl, če jo odnesem domov...

Smeha sicer polna miza, ampak malo je manjkalo pa se nam ne bi dalo niti nog namočit. Sem jim moral skoraj grozit in smo pri kozlu le uspeli preizkusit tokrat res  toplo jezero.

Sledil je le še bolj ali manj uspešen teleport do Krtine.

Presneto luštno, spet! Fino je s prijatelji hodit naokrog, fino!

8:50h hoda in 24km. Višincev 1845. Super!

Še album!