Mednarodni voznik

by piskec 25. oktober 2017 15:07

Tokrat sem sredi decembra peljal naše goalbaliste na turnir v Zagreb.

Celo dve ekipi so nabrali - je moral igrat še trener!

Do Zagreba smo se komaj prebili, taka megla je bila. Videlo se ni nič. K sreči pa greš v mestu več ali manj le naravnost.

Telovadnica nekje sredi mesta je bila še iz mojih časov, me je kar malo prijela nostalgija. A parket je res dobra pogruntavščina, še ko je tako star, se še precej dobro drži. Vse se miga in poka, a občutek je še vedno dober.

Nekje vmes sem si rekel, da grem malo pogledat po mestu in sem kljub megli zakorakal po eni od ulic. In ker sem hiter in ker mi hoja ne dela težav, sem pravzaprav skoraj mimogrede - no, v kakšni uri - prišel čisto do centra.

Advent v Zagrebu so v letu 2016 povsod oglaševali in res je bilo povsod ogromno ljudi in turistov. Skoraj je kazalo tudi na sončka, a ga ni in ni hotelo bit, pokrovka je bila premočna.

Ker sem bil sam, brez cilja in kakega velikega navdušenja, sem kar hodil, hodil in še hodil. Še na kavo sem komaj šel, sem se moral prav prisilit, da sem se nekje ustavil. Potem me je pa spet odneslo kar nazaj, v telovadnico.

Na zaključne boje.

Na podelitev kolajn in priznanj.

Evo naših. Dve ekipi.

Tako od adventa v Zagrebu nisem imel prav veliko. Ampak saj to niti ni bil namen. Glede na vse to, sem pa še prav veliko videl, ha!

Tags: , ,

po svetu

Morska potepanja po Krku

by piskec 1. september 2016 13:00

Tegale izleta na Obzovo na Krku sva se pa dolgo veselila in samo upala sva, da ga bomo res izvedli. Milijon stvari gre lahko narobe, od vremena pa tja do potrebnega časa. 

Pa se je vse lepo poklopilo, najino navdušenje pa je prepričalo še celo Tamaučka, da se mu je na koncu dalo z nama.

Tako smo se 17.4. le odpravili na dolgo popotovanje. En kombi in en avto, en avto pa se nam je pridružil kar na Krku. Pravzaprav je kar hitro minilo, v malem Juku nas je bilo nagnetenih kar pet, malo s(m)o trpeli, a zato veliko klepetali, pa je šlo hitro mimo.

Najbolj od vsega se je vleklo, ko smo morali avte odpeljat v Baško in se potem pripeljat nazaj.

Malce smo tudi spremenili potek izleta, da ne bo predolg in smo začeli na vrhu klanca, ne pa že v Punatu, kot je bilo prvotno zamišljeno. Vreme je bilo celo pot do Krka spremenljivo, na Krku se je pa kar naredilo. Seveda je nekaj vetra že bilo, sploh brez tega pa najbrž ne gre, ne?

Je bilo ravno toliko toplo in ravno toliko je pihalo, da nisi vedel, kako bi bil oblečen. Pa smo kar naprej dajali jakne gor in jakne dol. Vsaj nekateri. Jaz sploh, saj sem že po petih minutah vetra smrkal kot za stavo.

Nekaj metrov od začetka je še asfalta, do vrha prvega hriba in konca ceste.

Pri tej koži nismo bili ravno najbolj sigurni ali je tole le koža ali je tudi kaj notri. Sumljivo je zgledalo, nihče pa se ni hotel prepričati od bližje. Je pa fino zgledalo - evo, še ovce tule umirajo... le kam, hudirja, gremo?!

Direkt na prvi hrib v grebenu. Da se malo orientiramo, da vidimo kako in kaj, kje smo in kam gremo. Razgledi niso bili najlepši, a za občutek je le bilo!

Poti so bile označene kar v redu, vse smo našli, pa še kaj več.

Še Borut nam je sem in tja kaj razložil s svoje geološke plati. Zanimivo!

Obzova je najvišji vrh s svojimi 569 metri. 

Na kupu kamenja si bil seveda še malo višje. Za boljši razgled seveda.

Kakšnih norih barv v tistem dnevu res ni bilo, a smo bili vseeno veseli, da ni dežja in da ne piha preveč. Vsega pa tudi ne moreš imet. Je pa dolina kar kontrastno zelena naproti hribom na vsaki strani. Voda, kaj?

A vodo se najde tudi na vrhu hribov. Pil je ravno ne bi, je pa. Pa še cvetelo je vse!

Pa nekaj marsovske pokrajine. Že doma nisem hotel vzeti gojzarjev, mi jih je bilo škoda, že mojih pohodnih čevljev mi je bilo škoda in sem hotel vzeti tiste res ta stare, ta strgane. Za Krk in tisto ostro kamenje bodo že v redu, jih lahko na koncu tudi stran vržem! Pa doma niso bili nič kaj veseli in na koncu sem moral popustit in vzet vsaj pohodne čevlje. Vsaj gojzarje sem si prišparal! Sicer pa hoja ni bila prav tehnično zahtevna, sem pričakoval bolj drobljivo, drsečo in ostro kamnito pokrajino, a je bilo prav v redu.

Oznak je kolikor hočeš. Imajo pa tudi sosedje težave z jezikovnimi zadevami, vse kaže, da je nekdo prav na vse tablice tisto "pješačka" narobe napisal. A so bile prav vse tablice striktno popravljene in prelepljene, nobena pozabljena! Češke tablice, se razumemo!

Sem in tja kak zaklon pride prav.

Je pa pri oznakah malo kaosa, vsega boga dobiš, od slovenskih, avstrijskih pa do čeških oznak/tablic, odvisno pač od tega kdo sosedom v tistem trenutku pomaga. 

Naših je zadnje čase vedno manj, avstrijske oznake pa se množijo.

Grebena je kar nekaj, Baška se le počasi bliža, vrhov je tudi par, malo gor, malo dol gre pot. Razgledi pa vso pot!

Potem smo pa res že skoraj pri koncu, le še skok do Prvića.

Nekateri gredo potem čisto do konca, do rta, do svetilnika, nekateri pa se obrnemo navzdol, gremo proti Baški. Bomo ravno toliko prej dol, da si lahko privoščimo še pivo!

Šli smo še mimo prastarih prostorov za šotorit med borovci, kjer sem celo nekoč davno spal - nekje 88-89-ega je moralo bit. Tja do Baške.

A še prej je treba namočit noge ali pa se cel skopat. Le dva junaka smo imeli, drugi smo ostali pri namakanju nog. 17.4. pa vseeno morje še nima mojih 26 stopinj, v katerih se počutim nekako najbolje. 

Potem se je pa vreme na hitro sfižilo, mi pa smo jo mahnili proti Baški, na zasluženo pivce. Česar pa ni bilo tako enostavno najt, saj je bila večina vsega zaprta, le en sam bife smo našli. In ravno ko smo se usedli pod streho, so se pojavile prve kaplje. Nič hujšega, nič naliva, le malce škropljenja. Da nam ni bilo prevroče.

Hecno in prav lepo pa je bilo videt plažo v vsem svojem sijaju brez običajno poletnega milijona ljudi.

Sam izlet ni bil prav nekaj dolgega, je bilo prav prijetno. Najbrž vse kaj drugega, kot pa v največji poletni vročini. Mogoče v zelo zgodnjih urah, takrat bi še šlo, razgledi so poleti najbrž enkratni. A se ne pritožujem tudi tokrat je bilo prekrasno!

Je pa neverjetno, kaj so vse ljudje počeli na tisti planoti, grebenu. Suhozidi, taki in drugačni, zakloni, tlorisi enostavni in zapleteni. Še po kartah se vidi skulpture. Danes se kaj takega najbrž nikomur ne da več. Ima sploh smisel in predvsem - ali je tudi včasih imelo sploh kakšen smisel?

Do doma je bilo potem še kar nekaj vožnje, nazaj grede tudi nismo bili več toliko klepetavi, a vseeno je hitro minilo. Do Bakra (ac direkt na Krk je bila zaprta), nato pa avtocesta do Slo. Pri nas pa spet... cigule migule po ovinkih in ovinkih in ovinkih. Sem in tja se mi zazdi, da smo še vedno kako stoletje zadaj, vsaj kar se infrastrukture tiče. 

Smo bili pa vsi trije več kot navdušeni in bo treba še! Še! K sreči gremo v jeseni na Osorščico, tisti greben je tudi med lepšimi! Juhuhuu!

 

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Črna Gora 2014: 1 - priti do tja

by piskec 14. julij 2014 15:15

Po petih letih smo si rekli, da je treba še enkrat pogledat.

Jadranska obala je super, Hrvaška je draga, Črna Gora mora bit pa ravno prav. Pa še hribe ima. Morda letos nadomestimo tisto, kar smo pred petimi leti zaradi vremena izpustili!

Še pred koncem šole smo jo mahnili. Ne maramo gneče. Lepo počasi, nič hitenja in norenja in brezglavega pakiranja in živčnobe. K sreči že imamo izkušnje.

Zato sem se zvečer še najbolj namatral. Kot vsako leto, sem tudi tokrat spet stal pred preizkušnjo: kako vse tole spravit noter? 

Pa se vedno potem čudim sam sebi in - vsaj od zunaj - mali Toyoti, ampak nekako gre:

Še celo videl sem nazaj skozi zadnjo šipo! Uau.

Odpravili smo se sredi noči, otroka sta nadvse navdušena, da se teleportirata do morja. Jaz pa tudi, ponoči je vseeno mnogo manj prometa. In tudi tokrat ni bilo nič drugače, pravzaprav ga je bilo tako malo, da je bilo že dolgočasno. Celo več ga je bilo v nasprotno smer. Pa še končno je avtocesta čisto do Ploč. Huh.

Do Bosne pridemo ravno ob dnevu, ko še vse spi, tja do Dubrovnika pa v nedeljskih zgodnjih urah. Nikjer nobenega. Super.

Ideja je, da nekje pred Dubrovnikom parkiramo, se spočijemo, si ogledamo Dubrovnik in jo potem naslednji dan zjutraj mahnemo naprej. Smo morali kar dobro poiskat, da smo potem našli kamp v Zaton mali. Ko so vsi še spali, smo se mi že naselili v kampu...

Majhen in zelen kamp, z lastnikom, ki - po njegovih besedah seveda - izvira iz ene najstarejših dubrovniških družin. In to kar s tremi priimki, enega si le zapomnimo, ker je (tudi njemu samemu) nenavaden za tiste kraje: Drobnič. 

Eni spimo, drugi se hočejo kopat, a ne gre najbolje, saj je morje mrzlo... do našega prihoda je bilo mrzlo in deževno, tole je prvi sončni dan.

Ko se voznik naspi, jo pa mahnemo pogledat Dubrovnik. Sam si želim le na hitro, nekako me ne privlačijo turistične meke, ne v taki, ne v drugačni obliki. Velikanske ladje pa so že navsezgodaj zasidrane pred Dubrovnikom in le misliš si lahko, koliko neki bo ljudstva v ubogem malem mestu, ki poka po vseh šivih...

Sem pa imel idejo... seveda o hribih. In Srđ je res prav primeren. Da bi šel gor z gondolo?

Z avtom?

Sam sem seveda hotel gor na najbolj ortodoksen način - peš od čist odspodi! Kako pa drugače?

Pa sem na koncu moral mal popustit. Seveda ne čisto, v gondolo me ne spraviš, do polovice poti pa sem le moral pripeljat.

Da smo se lahko malo sprehodili

a smo se pri tem dodobra naužili prelepega pogleda! S tule je pogled res super!

Večina turistov se pripelje z gondolo

eni norijo gor z malimi avtomobilčki

drugi občudujejo polja kaktusov

vsi pa se seveda kar naprej slikamo!

Fotoaparatov imamo s seboj na kupe. Ni čudno, da je potem slik tudi približno toliko. In kdo bo to uredil, a? Kdo? 724 slik se je namreč nabralo. Po brisanju neuspelih in neželenih in ne-whatever. 724. 724! Aaaaaa.

Sledi nam še mali sprehod po Dubrovniku

kjer imamo srečo, da so vsi v nekem sporu in se parkirnine trenutno ne zaračunava. Ah, koliko veselja za šparovnega gorenca!

Jasno je, da vse zabeležim

tekmujemo v stotinah stopnic

in načrtujemo napad na trdnjavo

kjer brez Straduna ne gre

kakšnih malih stranskih ulic

kakšne skrite luštne gradske plaže

se sem in tja še poslikamo

se pogovorimo z lokalcem, ki pa le mrko gleda

in to je nekako to. Nismo prišli preveč raziskovat, je preveč ljudi. Le pošpegat, če še vse stoji. Torej o Dubrovniku naprej kdaj drugič.

Odnese nas nazaj v kamp počivat

brat in se izležavat - saj smo na dopustu, ne?

Lastniku pa se zvečer ob kapljici domačega Refoška odveže jezik in zanimive zgodbe so zagotovljene!

Naslednji dan nismo najbolj zgodni, a otroci so že pokonci 

in treba jo je mahnit naprej, Črna Gora čaka. Preko meje in mimo Hercegnovega, s trajektom preko Boke

in mimo Tivata tja do Budve. 

Kot pred petimi leti iščemo kampe, a vsega skupaj nič. En je v Hercegnovem, nekje na drugi strani ceste, v Jazu zraven Budve ga zgleda že dolgo ni več. Samo še plaže... En je še v Budvi, a tudi na napačni strani ceste, stisnjen v kot med cesto, bloki in koritom hudournika. Uau.

Spet Crvena glavica torej.

Vse je isto - kot pred petimi leti! In tudi lastnik sam pove: prav nič se ni spremenilo, nič!

In to je skoraj res... Lastniki so samo malo starejši, vsa infrastruktura pa tudi. Moraš imet kar dobre živce, ampak, hej... obala je pa super!

Ena sprememba pa je le: del plaže se je porušil, zato je do plaže še malo dlje. Kjer raste nov bife, a nikomur še ni padlo na misel, da bi kaj več počel pred julijem. Junija pa ja še ni obiska, ne?

A v Črni Gori pa smo le!

Črna Gora 2014: 2 - od morja do hribov

Tags: , , ,

Črna Gora | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS