Praga 2015 - I. del

by piskec 2. februar 2016 15:00

Že dolgo ni bilo kako potovanje tako skrajno preprosto in enostavno. Ne morem reči, da je bilo lepo prav samo zaradi te svoje preprostosti, a nek del lepote je to vsekakor prispevalo.

Skrajšanja verzija potopisa in minimalistični turistični vodič ogleda mesta Prage pa dobite tule.

Enkrat v samem začetku jeseni - konec septembra 2015 - sva takole vzela najet (ta šparoven) avto

in se po slabih 700km ter malo manj kot osmih urah znašla v Pragi.

Čez Maribor, Šentilj do Dunaja, kjer te odpeljejo čisto po svoje, se bo treba drugič prej malo pozanimat, ne pa, da slediva le tablam. So naju peljali čez Schwechat, kar je bilo presneto naokrog. Nazaj grede je šlo mnogo lažje... Potem pa na Znojmo, Jihlavo in po avtocesti do Prage.

Sploh ni strašno, kar naenkrat sva bila že v Pragi, hotel sva našla pa v naslednjih parih minutah. Tokrat pa sva končno le zaupala navigaciji, izkazala se je offline Nokia Here. Enkratno.

Tudi hotel je bil super in za naju prav enkraten!

Za večjo težavo se je seveda izkazalo parkiranje. Obljubljeno parkiranje sva imela v nekem drugem hotelu po 18€, ko pa sva prišla do tja, je cena nenadoma narasla na 25€. Ja, super, zdaj naju bodo pa Čehi okrog prinašal! Bilo je celo dražje od parkirne hiše, zato sva jezna odšla po avto, da ga odpeljeva kar v parkirno hišo. A glej, glej, takoj, ko sva hotela odpeljati avto, je cena parkinga kar naenkrat strmoglavila na 15€. Kar pa je bilo že sprejemljivo in avto je ostal tam. Nisva pa bila povsem prepričana, da sva dobro skozi prišla, še vedno se nama je zdelo, da naju lupijo. A v tujem mestu v kratkem času težko kaj več narediš.

Kaj kmalu sva bila tako že na metroju

se odpeljala do Staromestskih namesti

in pohajkovala povsod tam naokrog.

Dan sva končala, kakor se za Prago spodobi - ob načrtovanju naslednjega dne!

Naslednji dan je imela Helena obveznosti do popoldneva, jaz pa sem si rekel, da bom čas dodobra izkoristil. V hotelu pa se že ne bom po postelji premetaval!

In sem šel. Na metro, do Malostranske in najprej v hrib, na grad! Bil sem pa kar precej zgoden, še nikjer nikogar.

Razgledi lepi, dan malo manj, a vseeno je bilo ravno prav toplo, ne prevroče, ne premrzlo. 

Ujel sem celo menjavo straže, a nisem stražarjem lezel v nos in sem jih raje slikal od daleč. Za take slike pa je seveda jasno, da ful uspejo, anede.

Katedrala Sv. Vita je seveda nekaj posebnega, gotika mi je zelo pri srcu

in ob poplavi slik, ki sem jih naredil, pokažem le dve. Drugače sem slikal pa prav vsak izrastek, ki štrli nekam vstran!

 

Seveda je tudi praški grad nekaj posebnega. Jože Plečnik je bil mojster, temu se ne da oporekat.

Par ur mi je kar vzelo kolovratenje po gradu in katedrali sem in tja. Zlato uličko sem iz protesta izpustil...

A vseeno je bilo še mnogo prezgodaj, da bi že dišalo po klobasah in vseh jestvinah. Jaz še vohat nisem mogel, nekateri so pa že jedli. Klobase za zajtrk, madonca! Sicer res redki, a nekaj jih je bilo...

Odločil sem se, da bom šel še kar naprej po hribu, bo že kaj zanimivega prišlo mimo! Naprimer stil švarcenberske palače: enkratno! Le razstava, ki je vabila na barok na Češkem, se nekako ni vklapljala v tole.

 

Do Lorete sem potegnil, ta pa je bila v popravljanju. Eh, pa vseeno!

Trikrat sem šel mimo, preden sem ga opazil! Kar zlil se je z okolico... Tesla, seveda. In mi ni preostalo drugega, kot da ga slikam. Enkrat, ko bom velik, al kako se že reče...

Sredi Hradčanov imajo cel bazen, sicer ni za kopat, je pa prav zanalašč narejen za gasilce, če bi bila kdaj potreba. Pametno pravzaprav.

Še cel vod zelenih baretk je šel čuvat predsednika

potem pa so se mi oči že počasi začele ustavljat na nekih drugih objektih. Pivnicah naprimer.

Ampak tule na gradu že ne bom piva pil, pa še prezgodaj je bilo. Bo treba nekam tja do Vltave.

Kjer sem res popolnoma po nesreči takoj naletel na Lenonov zid, ki spet blesti v vseh mogočih barvah. Seveda pa ni več nikakršnega starejšega zapisa. 2014 je bil tako ali tako prebarvan v celoti. In najbrž še parkrat vmes.

Odkril sem še most ključavnic, ki nima težav s težo, tako kot naš

nato pa sem zavil k obrežju Vltave. Nekako se mi še ni dalo gor na Karlov most in sem kar odlašal.

In hecno, ustavil sem se ravno pod napisi. Gledam in gledam in šele čez par trenutkov mi kapne: ejga, višina vode! Opala!

2002 prepričljivo vodi. Ampak tudi 1784 ni prav daleč, ej!

Potem sem pa skušal te linije dobit nekako v kontekst. Ok, tam gor so napikane na hišo, ampak kaj pa to pomeni v resnici, kje je ta mirna Vltava, ki se razleze v vse pore in narase tako strašljivo visoko?! Ufff, kar precej strašljivo!

Potem mi ni ostalo drugega, čez Karlov most sem moral, ni šlo drugače. Saj je super, k sreči pa tudi ljudi ni bilo preveč. Se je dalo celo premikat.

Tegale znaka pa nisem slikal zaradi muzeja, niti zaradi restavracije, temveč zaradi čisto spodnjega, ki - tega v tem trenutku še nisem točno vedel - rešuje življenja. Pivo in WC sta pač neločljivo povezana, tu se ne da kaj veliko storiti. Ja, res, eden izmed bolj pomembnih znakov. K sreči jih je po vsem mestu dovolj, k sreči! Ne znakov, vecejev!

Še do židovske četrti sem šel, bil preveč škrt, da bi šel notri in plačal vstopnino

zato sem poiskal edino lino na nasprotni strani pokopališča, da sem lahko vsaj malo "uč" vrgel. Oziroma bolj fotoaparat skozi tisto malo linico...

Potem pa sem imel vsega dovolj, ura je bila že skoraj poldne, jaz pa že presneto žejen!

V Pragi pa žejen? O, to pa ne gre in tako sem poiskal mirno stanovanjsko sosesko, kjer sem se lahko posvetil prav božansko dobremu Kozlu. Ali pa dvema, kaj pa jaz vem, saj mi ni treba čisto vsega povedat!

Gremo naprej!

Tags: , ,

po svetu

Kaj si ogledati v Pragi?

by piskec 9. oktober 2015 14:01

Ljudje si v Pragi lahko ogledamo različne stvari. Eni imajo najraje kulturne spomenike, drugi naravne znamenitosti, tretji nič od tega.

Slabe štiri dni sem si tokrat vzel, da si podrobneje ogledam nekatere določene praške znamenitosti.

Najlepše od vsega je vsekakor to, da imajo povsod točenega, da je povsod svež in da ti ne dajo steklenice, ki že dvanajst let izgublja svoj čas nekje med kletjo in teraso. 

V vsaki normalni in ta pravi pivnici, baru, fuglovžnu, zakotju ali še čem, je dovolj, da dahneš le: "pivo". Nobenih milijonov anglosaksonskih vprašanj - temno? svetlo? rjavo? penasto? zeleno?, ki so botrovala temu, da sem na Škotskem prvič, ko sem naročal pivo, na koncu - po desetinah vprašanj - dobil presnet cider.

Pivo.

To je povsem dovolj. Če te kdo vpraša, kakšno pivo pa, je najbolje, da vstaneš in greš. Skoraj sigurno je to turistična past, Čehi tega ne sprašujejo. Čehi si ne delajo preglavic z vprašanji. Če obiščeš dovolj pivnic na dan, boš znamke prav lepo enakomerno porazdelil med seboj, ne da bi moral karkoli izbirati.

Pivo je pivo, tam tako ali tako ne moreš zgrešit. Ni to unionlaški lager, ki te potolče z okusom, ceno in naslednjednevnim počutjem.

Ena od znamenitosti je padla direkt sredi starega mesta. V neki uličici, malce odmaknjeni od dogajanja. Kozel, 10. Oh.

Druga znamenitost se je nahajala na drugi strani Vltave, malostranski Gambrinus. Oh.

Tretja znamenitost je tako hitro pošla, da si je skoraj nisem zapomnil. Najbrž Kozel, 12. Oh.

Četrta je znana zadeva, večinoma kar dosti dražja od ostalih. Po mojem nekje v okolici Mustka. Pilsner Urquell. Oh.

Peta, oh, peta! V pravem ambientu, ko sem bil popolnoma sam v baru, kjer tudi dve stvari nista bili enaki. Predel Vinohrady. Bernard. Oh.

Medklic: če gre kdo na Češko - 14.10. ima Bernard rojstni dan, kjer ti reklame obljubljajo: od 17h pa do "půlnoci 14. 10. nebo do poslední kapky". In to za smešno ceno 10kč, kar znese celih 0,37€. 

Šesto znamenitost sva našla sredi hriba. Kral ma novi gral, Krušovice. Oh.

Ker je bil prejšnji v plastiki, je bilo treba krivico popravit na drugi strani hriba. Slastno in spet: Oh.

Skoraj najbolj znano se je iskalo še največ časa. Sicer ga imajo v Irish pubu, ampak, da bi šel sredi Prage v Irish pub na Staropramen... - nekako mi ne gre. V irish pub greš na irsko pivo, ne? Po možnosti kje sredi Irske, ne pa v Pragi.

Torej težko najdljiva in draga znamenitost nekje v bližini trga republike. Staropramen. Oh.

Zadnjo znamenitost sva doživela le nekako na pol ali pa - če drugače pogledamo - celo dvojno. Kofola in Budvar. Oh.

O, še veliko znamenitosti je v Pragi, še veliko! Majhnih, velikih in srednjih. Kolikor sem opazil, je vsem skupno eno: vse je super dobro, vse in vsak je za en velik OH.

Zato pa je bil prtljažnik nazaj grede poln. Ker take znamenitosti lahko pripelješ tudi domov.  Jupiiiiiii!

P.S.

Ravno danes sem opazil, da je slovenski diskontni trgovec začel preprodajati Kozla po normalni ceni. Laškounion je - končno - zgodovina.

P.P.S.

Diskontni trgovec je tako nemaren s tem Kozlom, da se ga sploh ne da dobit. Klinc gleda, brez veze. Bo treba odpret neko novo linijo, tukajle je 1,28€, gor pa 0,50€. Kje je tu pravica?!

P.P.P.S.

Daljši zapis o pohajkovanju po Pragi pa tule.

Tags: , , , , , ,

osebno | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS