Konec oktobra 2017, tik pred dnevom mrtvih. Ko se širša družina zbere na primorskem - izgovor je obiranje kakijev - in včasih zavije še v kak hrib.

Tokrat smo izbrali Kokoš, hrib(ček) na meji med Italijo in Slovenijo, tam nam je pač s Krasa najbližje.

Eni so bili že zjutraj malce utrujeni.

Stari, povojni stražni stolp. Zapuščen. Bolj stranišče, kot kaj drugega.

Pa je treba hudo v hrib!

Do prvega sončka. Ko se vse ustavi in na plano pridejo sendviči, pivo... malcaaaaaaa!

Starejši, mlajši, najmlajši, v hribu vsi izenačeni.

Ha, meja! Kaj je že to?

Tole je pa tu že dlje časa kot tisti prejšnji znak.

Pa spet malcaaaaaaa.

Pa na vrhu spet m... eh, počitek, no. Smo že bili pridni.

Eni bolj, drugi manj. Pridni. Zaspani. Karkoli.

Kar veliko se nas je zbralo, lepo. Ni čudno, ko pa je bilo tako lepo vreme.

Dol seveda po drugi poti, ne bomo po isti hodil, to že vemo!

Ruj, ruj!

In še dva lovca.

Veselje sredi barvnih poljan Krasa.

Mi štirje smo potem na hitro zavili še v Repentabor. Pogledat cerkvico.

Pogledat razgled. Ko pa smo že tam...

Potem pa tisto, po kar smo prišli - kakiji.

Še malce sprehoda med vinogradi Terana, potem pa... žur, seveda! Tja do jutranjih ur!

Kakšen velik hrib tole že ni, je pa lep izlet, sploh za najmlajše in skupine. Ne preveč strmo, ne preveč dolgo, veliko prostora na vrhu, koča... vse imaš.

Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

No, na Krasu nimajo težav z inverzijo in meglami in podobno svinjarijo.

Zato smo šli ob Božiču 2016 še malo pogledat Nono, a povsem brez sprehoda ni šlo. Vsaj do Tomaja bomo pa že šli!

Na Krasu je velikokrat prekrasno, gledano od znotraj skozi okno, a se potem izkaže, da piha ali da je svinjsko mraz. No, tokrat ni bilo nič od tega. Zunaj je bilo še lepše, kot odznotraj! Nobenega vetra, nobenega mraza.

Tam nekje že čisto pred Tomajem pa v daljavi vidimo... hm, ja, seveda, ovce! Pa se te ovce malo premaknejo, pa se nam ne zdi več, da so ovce. Psi? Kakšni psi neki... prašiči? Hm, kaj je zdaj to za ena žival?

Pa so k sreči prišli direktno k nam, so že kaj pričakovali, da smo si jih lahko ogledali. Hja, prašiči z ovčjo dlako, nekako tako. Povsem zmedeni smo morali seveda takoj pogledat, kaj je to za eno čudo. Mangalica: prašič, ki zgleda kot ovca in se vede kot pes.

Vsaj ene živali, ki so zunaj in ne životarijo v hlevu.

Cerkev Sv. Petra in Pavla, zraven pa so vse stanovanja. Vsaj tako se nam je zdelo. Nekoč sem tule moral že bit, mi je bilo nekam znano, a težko je s temi spomini, vedno bolj se oddaljujejo. Presneto!

Nam se pa seveda ni nikamor mudilo. Kar tam smo sloneli, sedeli, se naslanjali in čakali kdaj lep dan mine.

K sreči ga ni hotelo minit prav hitro, smo ga še veselo potrebovali. Pa čeprav za poležavanje v travi.

Po tistih zmrzlinah domače megle nam je kraško sonce vsaj za nekaj časa spet napolnilo baterije.

Seveda pa se v tem svetu vse izravna in dobra plat ima vedno tudi svoj nasprotni pol. Čeprav tega takrat še nismo vedeli, pa smo bili takole v malo večjem številu zadnjič na obisku pri Noni.

Prvonovemberski široko-družinski izlet, ki počasi postaja celo tradicionalen.  Lani smo bili v dolini Glinščice, letos smo se odločili za Trstelj in Veliko Cerje.

Tudi letos nam je nadvse služilo vreme, upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih. Drugače bo tale tradicija šla po gobe...

Nabralo se nas je kar petnajst! Nekaj jih je šlo po cesti z vozičkom, drugi pa smo zakorakali proti vrhu Trstelja iz Lipe, kot se pač spodobi.

Meni je uspelo še na hitro škljocnit en selfi, preden so se vsi razkropili naokrog. Z DSRLjem to niti ni tako enostavno, je pa zato faca vedno nekaj posebnega ko ciljaš fokus. Eh.

Zadnjega oktobra smo seveda pričakovali množino rdečega ruja. Nismo bili razočarani, a v začetku nas je pričakalo še vedno le zelenilo!

Nato pa se je počasi začelo. Rdečilo je bilo povsod in fotoaparati so samo še škljocali. 

Do koče smo bilo en, dva, tri, po mojem se še zadihali nismo. Do vrha pa je potem še tistih deset minut. Dan je bil prekrasen, a razgledi niso bili najbolj dobri. Vse je bilo v meglicah, a smo bili vseeno nadvse zadovoljni! Triglav je pač Triglav, tudi, če je malce zamegljen.

Še pogled na drugo stran, morje. Ta dežela je res presneto majhna.

Ruja pa kolikor češ!

Pa še malo več!

Malce je pihalo in nas prestavljajo, a nič hujšega. Tamaučka sem pa vseeno moral sem in tja malo nalomit. Da se ve, kdo je večji in močnejši. Zaenkrat.

Pri koči na Trstelju nas je bilo vsaj petdeset. Vsi mi, pa še ogromna skupina italijanov na biciklih in še nekaj ostalih. Gneča, kot je tam okrog še nisem videl. Je bil pa res lep dan!

Nato pa sva pa celo familijo spravila še nekam. Gledat tisti veliki stolp, ki se ga vidi na obronkih hribovja z avtoceste za Gorico. Ko sem vedno gledal tja gor in se čudil, kaj neki tak stolp počne tam.

No, evo, ko smo že bili blizu in ker grem stavit, da drugi tudi niso vedeli, kaj to je! Na tabli piše precej dvoumno in še najbolj se nam je zdelo, da piše, da so italijani plačali za spomenik, da smo odcepili del ozemlja od njih. V podrobnosti se nismo spuščali, birokratske table so pač birokratske. Večinoma z njih zveš kaj povsem drugega...

Še v začetku smo bili vsi nekako v dvomih. Kaj, hudirja, je to?

A meter po meter nam je bilo bolj jasno!

Veliko Cerje, pomnik braniteljem slovenske zemlje.

Impozantno. Ampak na praznik zaprto. Zakaj neki že? Postavimo spomenik, potem pa nimamo z njim kaj počet. Hecno. Ljudi pa kar nekaj tam naokrog, eni z avti, drugi peš, tretji s kolesi. A vse zaprto. Hja.

Smo pa zato bolj uživali v razgledih in poimenovali vsak hrib, ki smo ga videli. Upam, da celo prav, nato pa

smo le naredili eno skupinsko! Juhej!

Sicer ni povsem Plečnikova kljuka, je pa nekaj podobnega, kajne?

Prav veliko podatkov o Pomniku na spletu ni najti. Vsaj ne enostavno.

Ruj nas je tudi tu še vedno razveseljeval

malo pa smo se igrali tudi s tem lahnim vetričem - burjo.

Ker pa smo opazili še neke table in smerokaze v bližini, ni bilo druge, kot da gremo pogledat še Borojevićev prestol, ki je v okviru Poti miru. Za jamo Pečinko seveda takrat še nismo vedeli.

Borojevićev prestol. Za vse utrujene! 

Pravzaprav spomenik in kažipot! Jah, če si že tam v bližini, se tudi tole vsekakor splača pogledat.

Še malo povandrat po ruju

potem pa naprej na Kras žurat, tako kot vsako leto, ko se družina zbere.

In tako kot vedno, je tudi tokrat dan legel k počitku mnogo prej kot mi. Ki smo morali zapet še vse dolgo tleče napeve v sebi...

Naslednji dan sicer ni več takega navdušenja kot prejšnji večer, a vseeno si dobrote Krasa še vedno zaslužijo globok priklon!

 

Pa na drugo leto! Kam pa takrat?

Tale je bil tako, za zraven!

Nauke te zgodbe pa je, da se človek vedno in večno uči. Kar naprej. Z vsakim trekingom se kaj naučiva, včasih pa tudi kako lekcijo dodobra ponoviva in obnoviva.

Dokler se lekcij le naučiva, je še ok, ko pa jih začneva ponavljat in obnavljat, takrat pa je vse skupaj bolj žalostno. In seveda mnogo bolj počasno.

Tokrat niti ne vem, česa je bilo več, le upam lahko, da nama bo naslednjič vse tole koristilo.

Po drugi strani pa - dan je bil lep, kaj lep, prekrasen! In prav nobene škode ni bilo, če sva se še toliko podila po nama povsem neznanih koncih. Priznava, da sva oba uživala, kot že dolgo ne!

Dolina in kanjon. Kar tam nekje, kjer se velikokrat vozimo mimo, a niti ne vemo, kaj je za ovinkom. Pojma nimamo. En mali konček narave, ki preseneča, ki je preprosto - lep in skrit.

Zato sva nadvse vesela, da sva bila lahko del te ekipe, del te narave, del tega dneva, ki nama je toliko dal! Žine, za vso organizacijo, za to, da se ti da, ti lahko rečeva le - hvala!

Začelo nas je le nekaj par, v Kazljah, na Krasu. Vreme prekrasno, zjutraj sicer hladno, a sonček je dajal že občutek, da bo mnogo bolje kot v krajih z bljaki meglo!

Startala sva med zadnjimi, saj je jasno, da bova zadnja, sva se zato tudi javila, da pobereva zastavice.

A midva ne bi bila midva, če ne bi že takoj, pri prvi KT, pri KT 1! zadela terne. Seveda terno v obliki plazenja skozi trnje, trnje, trnje in brinje, brinje, brinje. Super.

Naredila sva takole zanko:

No, vse tisto v levo stran je bilo preprosto preveč, predaleč. Že tako sva se v začetku preplašila, da greva preveč v desno, sva pa resnici šla preveč v levo. In potem tam nekje na sredi nimava več pojma, kje sva. Sredi nizkega gozda nič ne vidiš in nimaš nobene oporne točke. In kaj narediva? O, jaz imam na Garminu točke gor, sem si jih shranil! Juhu, rešena sva, bova imela vsaj smer, anede?! In sva šla. V levo, ker je kazalo v levo. Čudno se mi je zdelo, a kazalo je v levo in sva pač šla v levo. Pa hodiva, hodiva, srečava še enega, ki isto blodi kot midva, nobenemu se ne sanja, kje smo. Potem jo mahnemo gor, pač skušamo najti nek vrh, ki ga čez nekaj časa tudi najdemo. Ampak KTja nikjer! Ej, nikjer! Kako, hudiča pa to?! In kam mi ta presneti GPS kaže, ko pa vem, da ne more biti res?!

In potem na drugi strani zagledamo Sv. Tomaža, ojej! Kako pa sva toooooliko v levo zašla?! Kaj je s tem presnetim GPSjem?

Seveda, ko sva enkrat videla kje sva, je bilo le še vprašanje parih minut, da sva našla KT1, tamle čisto ob črnem kolovozu, na res enkratnem pomolčku nad dolino Raše. Super!

Po eni strani razočaran, kako naju je GPS takole izdal, a po drugi strani zadovoljen, da naju vseeno ni mogel zapeljati do popolnosti, še nekaj preverjanja in zdrave skepse nama je le ostalo!

Doma sem potem ugotovil, da sem KT1 povsem napačno vnesel - na tisti drug pomol sem jo vrisal, cepec!

Lekcija je sicer dobra, a proti njej nič ne moreš, všeč mi pa je, da sva napako - sicer šele po nekem času - odkrila sama. Torej: naučeno!

Proti KT2 je šlo super, prekrasna dolina!

Potem pa sva se zapodila proti KT6 na Grižah, kar po cesti, strmina se nama je zdela prehuda. Povsod neki spomeniki

vas polna zanimivih stvari!

To zastavico raje pustiva, ni ravno po vrsti, je ne moreva še pobrat.

 

Nato nazaj v dolino Raše, seveda nama ne gre po poti, ki jo mimogrede zgrešiva, zato jo mahneva kar povprek. Še dobro, da pot vseeno kmalu najdeva. Tam nekje se dolina tudi začne vedno bolj spreminjati v kanjon. Enkratno!

Kanjon je sicer še dolg, mi pa se nekje na sredi obrnemo. In zagrizemo v strmino!

Spet torej kar počez, človeške poti sicer ni, je pa ogromno shojenih poti, a najbrž od kopitarjev. Srne, jeleni, še najbolj pa sumiva divje svinje, povsod je kaj zritega. Helena seveda v strmino leti ko petnajstletnica, jaz pa malce bolj sopiham...

In začuda nič ne jamram, čeprav je svinjsko strmo.

Potem do KT4 lepo vzameva azimut in nama prav dobro gre. Gozd je zanimiv, zračen in poln nekih zanimivih plodov.

Ni pa ravno najbolj za hodit, polno visoke trave in ostrega kamenja in nikjer nobene poti, vse počez. Ampak midva jo kar lepo šibava in direktno naciljava Ter, najvišji vrh tam okoli. Ki je začuda precej dobro "opremljen"!

Nato spet kar počez proti KT 5, dobro nama gre, spet povsem točno naciljava vmesni kolovoz in nato cerkvico Tabor.

Potem pa...

Ja, kaj pa potem?

Oh, o tem bova lahko še dolgo razmišljala, ker tale zafrk je pa bil res en velik zafrk! Že dolgo se nisva tako kvalitetno izgubila, kot sva se v nadaljevanju! Če sva se sploh že kdaj tako dokončno izgubila?

Če pogledamo karto:

Morala bi priti z Vrhka direktno na koto 411. In - kakor zgleda - sva bila povsem na pravi smeri. In kaj naju je potem kar naenkrat zmedlo?

No, začelo se je pravzaprav že pred Vrhkom, kjer nisva točno vedela, kje sva. Prvi zafrk je bila vas, ki se je le sem in tja zarisala med gozdom - bila je čisto ena druga, kot sva midva mislila, da je. Drugi zafrk je bil, da sva mislila, da sva (spet?) mnogo preveč levo in da je treba desno, desno, desno.

In ko sva se dotaknila ceste, nisva imela najmanjšega pojma, kje sva. Smer na GPSju ti pri tem nič ne pomaga. Še najmanj pa pomaga, da se začneš kregat. In hodit kar naprej po cesti, češ saj te bo nekam pripeljalo. Tako sva obtoževala en drugega kaj vse kdo ni naredil, namesto, da bi se usedla in konkretno zastavila.

A včasih to preprosto ne gre. Še presnetega daljnovoda nisva videla! Še daljnovoda ne! Pa sem sigurno vsaj pet minut buljil v karto, pa ga nisem videl! Sem ga zamenjal za črto zemljevida. Zamenjal... za črto... zemljevida... Buuuuuuuuuuuuuuaaaaa!

Še tam bi imela neke šanse, da tole kalvarijo malce zmanjšava. Pa presnetega daljnovoda nisem in nisem videl na karti. Sem pa našel tistega počez, skoraj nevidna mala zelena črta. Tega, velikega, pa ne in ne!

In sva se kregala do križišča.  

Potem sva pa na trdo izvedela kje sva in sva bila potem raje tiho in sva sklonjenih glavc hodila naprej. A vseeno nisva obupala, zadeva je lahko vseeno zanimiva! In je na koncu tudi res bila!

Tam nekje iz Dobja se vasi Sela in Stomaž vidita kot eno. Stala sva tam nad vasjo Sela in (spet) nisva vedela kje je zdaj tisti  kanjon rečice, ki teče med obema vasema, videlo se ga namreč ni, obe vasi pa zliti v eno. Pa sva si rekla - po karti sicer zgleda malo strmo, a dejva midva probat! Ne moreš verjet - res sva šla probat!

Škoda, ker nisva slikala, ampak tale kanjon je res kanjon, ej. Šele na drugi strani sva slikala nazaj, takole je zgledalo - in zagledala sva ga šele zadnji trenutek! Tamle nekje pri tistih hišah sva pogledala v globino dol...

Seveda sva morala potem daleeeeeč naokrog. 

To je bil res en velik zafrk.

Naučila sva se kaj? Hm, bomo videli naslednjič. Usest se, se zbrat, se umirit in konstruktivno staknit glave. Ne pa se kregat, čurimurija. Še toliko bolj sva bila jezna, ko sva na koncu na karti videla, kako blizu sva bila, a ga tako brezveze počila mimo.

Sva pa zato srečala domačina, ki je bil firbčen in poskočen kot en mali kužek! Pa gor in dol, pa vohat, pa skakat okrog naju... ma, še dobro, da kdaj kje zgrešiva!

Še na Sv. Tomaža po zastavico

potem pa proti cilju, že tako sva prekoračila limit 4h in so vsi že šli jest.

Pa sva potem še tukaj kiksnila. In jo tokrat - za spremembo - odpičila preveč v desno.

In ko sva spet doma gledala najino prepletanje po gozdovih Raše, sva ugotovila, da bi bila najbrž prej v cilju, če bi pobrala še KT 8 in 9, kot pa, da greva - zato, da ne bi preveč zamudila - "direktno" nazaj na cilj.

Tudi tu bi se lahko kaj naučila, ni res?

Ah, je šlo pa tako luštno počez dol do Raše!

Seveda so vsi že pojedli, ko sva se midva priklatila na Vrabče!

A kakorkoli že, dan je bil enkraten, pokrajina prekrasna, midva pa vsa navdušena! Toliko brezpotij pa tudi že dolgo ne!

23,8km, 5:18h, 816 višincev. Jah, počasna sva. Ampak se pa imava fajn!

Če me danes vprašaš, bi šel takoj še enkrat. Daj mi tak dan, pa ponovim vse, skupaj z vsemi izgubljanji vred!

Mater je blo super!

Ampak do tega vzklika zgoraj pa je bilo malce težje prit. Pravzaprav kar težko!

Začelo se je tako, da sva si rekla, da greva samo na ta kratko. Na ta kratkico! Ker morava delat malo reklame za naš Krtinski Izziv in da sploh koga vidiva, pa ker so otroci sami doma in spet ni treba, da so sami cel ljubi dan in ker nekako, no, nekako tudi ne vadiva prav veliko...

Ja, ja, Heleno je bilo strah, jasno. Kaj pa če... in podobno. Kakor bomo videli kasneje, je ženskam dobro verjet, čeprav tisti trenutek misliš, da nimajo pojma in da se jim samo ne da.

In sva vseeno vstala spet sredi noči in uredila zjutraj še kup stvari, da sva komaj ujela še ultraše ob pol osmih v Famljah. Se mi je kar malo tožilo, ko se je tisto majhno število ultrašev zapodilo po krasu. Zakaj hudirja pa midva nisva med njimi, a?!

Tista ura potem je minila kot bi mignil, končno enkrat dovolj časa za zrihtat se! 

Kar seveda ne pomeni, da nisem moral v prvih treh minutah po startu takoj lulat. Eh, prej sem pa vsaj četrt ure tamle stal in v luft gledal!

Tekmovalcev nas ni bilo prav veliko, bogve zakaj ne, Kras je bil tokrat prvič, dan prekrasen. Kdo bi razumel te trekerje? Morda premalo reklame ali pa le premalo zanimanja? Kolikor vidim, si tudi ljudje ne upajo prav veliko, še tisti, ki s pohodniško opravijo mimogrede, se nikakor ne upajo na Ultro! Milijone izgovorov najdejo... No, ja, tokrat tudi midva, zato bom lepo tiho!

Najprej smo se zapodili ob kanjonu Reke, neverjetno lepo imajo tam! Gor in dol ob kanjonu, mimo razvalin gradu, nekaj celo jeklenic, pot pa zanimiva in presneto luštna! Na karti sicer kaže, da smo šli čez, ampak ne, nisva šla, le v tistem kanjonu se je gps malo zmedel.

Polno nekih razgledov in razglednih točk! V vsako se seveda vtakneva, kaj sva na tekmovanju, al kaj?!

Tamle na koncu kanjona noben od naju ne ve, kam in kako, a se Helena kar naenkrat odloči: če je gor vas, potem imajo vaščani kako pot direktno! Pa povsod same skale, stene ipd., kje bo tukaj pot našla?

Ni hudir, da jo je našla in to iz prve, mimogrede! In to povsem lepo, še vmes z eno ogromno luknjo, kjer lahko gledaš dol v Škocjanske jame, uau! Neverjetno! Kako ji je to uspelo, še danes ne vem, a se tudi v soboto nisem prav veliko sekiral, vsako skrajšanje poti je veselje, anede? Direktno na Betanjo! "Tista dva fanta" naju tokrat drugič prehitita...

Tisti usadi so potem prav neverjetni, enkrat bo treba pogledat bolj podrobno in vse potke raziskat! Danes za to nimamo prav veliko časa, čeprav kar strmiva in strmiva!

Še Vremščica, kamor morava prav kmalu, se nama ne zdi prav daleč, pa čeprav je komaj vidna...

Zavijeva po zgornji poti, ne da se nama spet dol in gor, nato do Vremščice ni kakih velikih pretresov. Prehitiva štiri punce, kar šibava.

Gozd je bolj tako, tako, več ali manj gledava v tla in sopihava, ko pa se pogledi odprejo, pa povsem druga pesem! Počasi se prebijava prek sončnih in vročih pobočij, malo zaradi razgledov, malo pa zaradi Heleninih superg, ki niso ravno najboljša obutev...

Sploh nisem vedel, da je gor na vrhu Vremščice kakšna cerkev! No, ne čisto na vrhu, malo pod njim, v malem skritem godzičku in usadu, da je ja ne odpihne!

Doma se izkaže, da še par ljudi ne ve, da je gor cerkvica in to ljudi, ki so gor že večkrat bili. Pa je! O, ja, je!

Tukaj srečava prve ultraše, ki šibajo v kontra smer. Madonca so hitri, se nama zdi! Midva že tri ure na poti in konca še ni videti prav blizu...

Spet naju prehitita "tista dva fanta", tretjič. Midva pa kar obstaneva tam gor, luštno je, razgledi pa za s sabo vzet! Kam vse se vidi, oz. česa se ne vidi! Oujea, imamo danes srečo z vremenom!

Zapodiva se proti naslednji KT, cerkvica Sv. Trojice. Malo prepozno jo vzameva, greva malce predaleč, nobene pametne poti, je treba kar počez, kar pa ni tako enostavno. Dokler si v gozdu še gre, a ko hočeš na plano, na travnik... o, ne, robida! Helena pride čez brez problema, jaz pa se zapletem.

In tako mora uboga ženska potem reševati Trnuljčka in to vse plača s svojo lastno krvjo. Par minut puliva trne iz njene roke. 

Seveda sem ji hvaležen, tako se žena žrtvuje za moža! 

A meni narava ne ostane prav nič dolžna, v naslednji minuti, ko hočem ravno skočiti na travnik, me zagrabi tak ogromen, masiven krč v meča, da kar tam sredi travnika stojim in na ves glas tulim. In to prav grdo tulim! No, grde besede tulim, saj vemo, kako to gre...

Pa kar traja in traja, se mi zdi, da ne bo nikoli popustil... Ufff, mislim, da me še nikoli ni tako zgrabilo! Potem malo popusti, mene je pa strah, da tole sploh ni bil krč ampak, da mi je mišico odneslo. Helena hoče moj kartonček nest štemplat, a se ne dam! Bom šel po vseh štirih, če je treba, tulim!

Pa malo počijeva, se malo razgledava, si malo zmasiram nožice in sem dober! Krči so pač taka zadeva, najprej hočeš umret, ko pa popustijo, se jih pa niti ne spomniš več.

Od cerkvice do Buj nama ni prav jasno, a slediva izraziti poti, sicer ne veva ravno, kje sva, a zaupava, da taka pot pa že mora nekam pripeljat. In res, še celo podhod pod progo ima! In potem kar lepo v Buje!

Nekje sredi te poti zagledava "tista dva fanta", četrtič!

V Bujah potem "tista dva fanta" midva prehitiva!

Tale KT je potem povsem brez pomena. Še vode dobiva le pol litra, ata na točki naju prepričuje, da so Brkini polni vode... Hm, pol litra vode sem spil v dveh sekundah, pri tridesetih stopinjah...

Ker sem računal na menjavo vode, se kar malo ustrašim - kako hudirja bom pa prišel do konca?! Še posebej, ko pogledam na uro - sva že na 23km, torej že čez obljubljeno km, midva pa še daleč, daleč od cilja. In brez vode...

Super.

A se ne bova sekirala, mene pa vedno bolj daje občutek, da me je krč zgrabil ravno zaradi pomanjkanja pitja. Zato pijem več in zelo pazim, da ne stopam na prste. S celim stopalom še gre in meča se ne pritožujejo več.

Pri prehodu potoka naletiva na zanimivo stvar - nekdo ima vse to lepo pripravljeno:

Do Barke sva jo potem hotela ubrat čez Laško brdo, a se znajdeva na Dolgi rebri. Hudo, a ne? Še dobro, da to zveš šele kasneje, doma.

Čisto pod KT nad Barko, naju "tista dva fanta" spet prehitita. Četrtič!

Midva ostaneva na vrhu pri oddajniku, spet malo počijeva in občudujeva razglede. Vremščica je zdaj spet na drugi strani...

Pa ne smeva preveč uživat, je treba it, tekmovat! In se zapodiva dol in v vasi skoraj ujameva "tista dva fanta". Skoraj!

Potem jih še enkrat skoraj ujameva, ko sprašujeta za pot, a naju imata potem zgleda vrh glave in se dokončno zapodita proti cilju. Ne srečava jih več, zato naju tudi prehiteti ne moreta več... Škoda.

In je postalo resnično - ko te nekdo večkrat prehiti, ti pa njega sploh ne...

Tam se že bolj obirava, Heleno zaradi nepravilne obutve prav fino bolijo noge, še posebej navzdol gre počasi. Jaz pa pravzaprav uživam, kam neki se mi pa mudi?!

Reka Reka je itak tako zanimiva, malo je, malo je ni, kakor ji paše, kakor se ji zdi. Še dobro, da je sredi poletja bila, bilo bi žalostno, če bi se kar takole nehala...

Še mimo starega mlina in zanimivih spomenikov

en mali home run in smo zašpilali klobaso!

Ja, enkratna in lepa je bila, super!

Ampak to si zmožen reči šele kak dan, dva pozneje, še posebej Helena je kar dobro trpela, a naj to sama opiše. Meni ni bilo prav nič hudega, tisti krč na sredi me je sicer dobro ustrašil, a hujšega ni bilo. Sreča, da je imela Helena na koncu še dovolj vode. Če bi je čisto zmanjkalo, bi že zavil h kakšni kmetiji, a običajno tega ne delam.

Na koncu je naneslo dobrih 34km, 1350 višincev in 7:15h hoje. Pravzaprav sem zaradi lepote dneva in prekrasne pokrajine zadovoljen ko strela, čisto lahko pa bi se obrnilo drugače. 70% podaljšanje obljubljene dolžine proge pač ni zadeva s katero bi se lahko hecal. Še manj bi se hecal z vodo. Če ti jo zmanjka, jo greš pač iskat, ne pa da oglašuješ vodo, nato pa je ne daš. Nekateri pač računamo na njo!

Pri takem vročem dnevu so to lahko nevarne igre, v vsakem primeru pa odvračajo tiste manj pogumne/manj kondicijsko pripravljene.

Izkazalo se je torej, da je ženska intuicija tokrat spet slavila. Fantje in dekleta, s katerimi bi midva najbrž na ultri hodila, so opravljali s progo 65-ih kilometrov kar slabih 14 ur! Uau, to pa je vztrajnost!

Jej, škoda da sva za letos fertik s temile trekingi. 

Čaka naju samo še naš Krtinski Izziv 2011, kjer pa bova svojo energijo puščala povsem drugje, potem pa hop v drugo sezono! O, ja, še bomo šli, še!