Gremo markirat!

by piskec 21. avgust 2018 09:00

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Pregled poti na Kisovec

by piskec 4. avgust 2016 18:06

Tokrat pa je Tadeja izjavila, da bi šla z nama kam v hrib. Na Veliko planino naprimer. 

Ker sem bil sam že čisto v markacijskih poslih, mi je takoj padlo na pamet, da bi pa tokrat lahko šli od Jurčka, jaz bi pa vso pot lepo popisal, poslikal. Dobra ideja, a ne? Ne premalo, ne preveč, za popis poti pa super pripravno!

Popokali smo še Leandra in smo šli. Konec marca ti ni treba zgodaj vstajat, vreme je itak cel dan podobno bedno. Enkrat do desetih pa že nekako prideš do Krivčevega.

Jaz sem slikal kot nor - skoraj res sem poslikal vsako markacijo. Pa od spodaj in od zgoraj in od strani in še od kje. Sem in tja so bili na slikah celo naši. 

Pa kje je markacij preveč (hm, a to se tudi zgodi?), pa kje jih je premalo. Pa kje bi morale bit in kje bi bilo dobro, če bi bile. Tisoče slik.

Ene boljše, druge slabše, ohranjenost je včasih res hecna stvar. Na nekem drevesu se lahko povsem dobro obdrži, na drugem pa že dolgo ni več vidna.

Tamauček s svojo energijo je pa itak frlel gor in dol, skakal in norel, kolikor je le mogel. Madonca, majo tile mladeniči energije, joj! Je pa našel nekaj super zanimiviga. Kot da bi bilo naslikano!

Našli smo tudi čemaž, a je bil še malo prefrišen. Bo še malo za počakat, čez kakšen mesec bo ravno pravi - na Kisovcu.

Malo nad Podkrajnikom se je začel še sneg, a nas to ni nič motilo.

Na robu Kisovca pa smo morali it kar malo po pameti, na nekaterih razpotjih res manjkajo označbe! A vseeno prej ali slej le naletiš na kakšno bolj obledelo markacijo.

Še ena skupinska, kjer je Tamauček pokazal vse svoje znanje pokvarjanja fotk. Velikokrat mu uspe, velikokrat! Navzdol grede pa je bil itak tako nadušen zaradi snega, da je bil tja do Podkrajnika že cel premočen... Kako se mu je uspelo metat v tiste tri centimetre snega in si pri tem nič ne narediti, mi je še danes uganka. Mladost, kaj?

Na Kisovec na topel čaj, kaj močnejšega, malo počit, si privoščit celo žgance, kakšno rečt in to je to. Nekaj slik sem naredil še v povratku, zraven pa seveda še dodobra vse posnel z GPSjem.

Tako je iz takega, ne prav super lepega dneva, ratal nadvse lep izlet in velik kup podatkov, s katerimi si bomo pomagali pri osvežitvi celotne poti.

Tags: , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Nad dolino Črne!

by piskec 15. april 2014 16:27

Enkrat, točneje v petek 28.3., sem imel vsega dost in sem kar šel.

Nisem mogel več. Vsak dan lepo vreme, jaz pa delat, delat, delat. Čez vikend pa je bilo napovedano skisano vreme. Ah! Človek je tako stisnjen v kot, brez izhoda. Edino, kar mu ostane je, da zjutraj počaka, da se Tamauček spravi v šolo, potem pa jo mahne nekam po svoje.

Take petke imam rad.

Plan sem seveda imel. Tak, velik plan. Da bom prehodil kilometre in kilometre in gor in dol in pol te dežele. No, saj sem tudi že vnaprej vedel, da se bom potem v živo s planom igral in ga prirejal lastni lenobi, a vseeno. Plan je bil super. Izvedba pa... pravzaprav še bolj!

Spet sem skušal združit prijetno s koristnim. Prijetno so hribi, koristno pa je bilo to, da sem hotel it pogledat planinsko pot od Jurčka do Kisovca. Hm, le kako to narest?

Doma sem to naredil seveda v velikem stilu. Kaj ne morem vsega prehodit?! Plan je bil torej takle: od Calcita do Domžalskega doma, potem dol na Raka in po makadamu do Krivčevega, nato pa gor pregledat pot do Kisovca in nato po lovski dol spet do Calcita. Kaj ne morem?!

Dan je bil lep in še dolg pred mano. 

Na Planini nekaj snega, a že bolj malo, vsaj na Mali planini. 

Žafrančki so že cveteli, a sem bil še malo prezgoden, niso bili še v tistem svojem vijoličnem zagonu! Na tejle sliki se jih komaj vidi, tako majhni so še. A je pa že kazalo, da jih bo spet veeeeeliko!

Potem pa tam na Domžalcu pijem svoj čajček in vedno manj se mi da. Pa krajšam svoj plan, pa krajšam. Pa mi ni čist jasno... ok, dol že pridem do Krivčevega, ampak kaj pa potem do Stahovice, Calcita? Kaj bom po cesti hodil, bedak?

Pa mi nekaj šine v glavo, da je na drugi strani doline še en greben in da vedno tako željno pogledujem tja. A kar nočem kaj veliko misliti o tem, raj jo mahnem direkt do doma na Kisovcu, moram pozdravit, že dolgo nisem bil tam. 

Tam pa se lenoba le še okrepi. S količino čajev oz. najbrž zaradi tistega zraven čaja (pa ne sladkorja) se mi vse manj ljubi. A grem lahko samo še dol? Prosim?

Pa grem malo poslikat obledele markacije

poiskat skrite table

in nevidne odcepe.

Še bolj kot nevidni odcepi so hujši tisti vidni, ki pa ne vodijo prav!

Potem pa že pridem v območje žleda - je pot sploh prehodna?

Zanimivo je, kako najprej zgleda, da boš moral kar obrnit, a nato se izkaže, da se je nekdo že zdavnaj potrudil! In celo narezal stopnice v debla, da ne bi drselo, ko stopiš preko ta debelega...

Seveda, ljudje so že zdavnaj večino uredili, kdo bo pa čakal na nas, markaciste? A do takrat sploh ne bodo v hribe hodili?

No, vse dokumentiram, poslikam, opravim svojo dolžnost, nato pa... hm? Kam pa zdaj? Ajde, pa pejmo na drugo stran in gor v hrib! Tja, kjer smo z Gozda zadnjič s Krti prišli dol, pot do Gozda bom že še našel!

Lepa potka me pripelje direktno do Gozda, malo naprej od cerkve in pokopališča. In tam se začne ena najlepših potk, ki sem jih kdajkoli našel! 

Kar nisem mogel verjet, večinoma po robu, visoko nad dolino Črne!

Z biserčki, takimi in drugačnimi!

Kjer znajo odlično poskrbet za žejnega popotnika!

Potka ni nič označena, v začetku pa je dobro nadelana, potem pa vedno manj, a še vedno dovolj, da je lahko sledljiva. No, sem in tja morda tudi ne, a če si na robu, je ne moreš zgrešit! 

Kmalu te začne na drugi strani spremljat Sv. Primož. Malce drugačna perspektiva kot si jo vajen...

Proti koncu pa se že začenjajo travniki, hiše, vikendi... majo kar super razgled, bi rekel!

Ena hiša je narejena čisto v rob in skoraj čezenj, tako, da je lastnik porabil kar nekaj kil barve, da je speljal pot še malce pod robom, drugače bi mu vsi lezli po dvorišču. Ampak vseeno se mi zdi, da je vse skupaj postavil preveč v rob. In tistih petsto markacij... no, najbrž bi se dalo tudi kako drugače. Mene je tako presenetilo, da niti slikal nisem. Kje sem pa upal!

Potem pa se je potka začela malce bolj zgubljat, pravzaprav se je povsem izgubila. Tudi podrtega drevja je bilo že več in zadeva je postala težja. Sem že lazil sem in tja in se lovil, rob pa povsem izgubil.

Zato sem se kar vrnil nanj, čeprav bi bilo najbrž bolj pametno iti bolj levo, ne pa direktno navzdol do potoka. No, ampak meni se je potem tam na robu zdelo, da vidim neko potko.

Seveda potka je bila, ampak ne za ljudi. Tudi živali lepo shodijo, ampak to meni ne gre v glavo in se potem znajdem sredi divje strmine.

Tokrat celo ne kompliciram in se ne obračam in ne vijem rok in žalostno gledam, ampak kar veselo nadaljujem po strminah. Velikokrat, ko se vozim tukajle na začetku doline Črne, gledam v tale hrib in si mislim: "a kle se sploh da dol prit?" 

No, včasih pa si mora človek odgovorit na vprašanje, ki si ga tako dolgo zastavlja, kajne?

Ja, da se dol prit! Sicer se ti tresejo hlače, ampak se da. Kakšni bi dol tekli, a jaz sem zelo vesel, da sem prišel dol v enem kosu! Tko.

Je pa še GPS rekel, da bo raje čuval potko, da je ne bo še kdo našel in je crknil ravno v tistem času! 

Še čez Črno bo treba it, prav deroča in visoka že ni...

ampak je pasalo, sem prišel čez in sem se kar obrnil in šel še malo nazaj not stat. O, kako je prijalo! Saj do avta je bilo le še pet minut.

In tokrat, ko bi bilo veliko bolje, da bi imel nizke čevlje, sem imel gojzarje. Same dobre odločitve v zadnjih časih!

Vse skupaj se je spet odigralo in odvrtelo kot cela zgodba, z lepotami, delom, malce vznemirljivimi vložki in novoodkritimi delčki tega sveta! 

Pa tak bedast petek bi lahko bil, je*emti!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS