Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.

Lanska, v letu 2016, jesen je bila presneto lepa. Kar nekaj izletov smo naredili in k sreči smo imeli lepo vreme tudi takrat, ko sva načrtovala pohod po Lošinju.

Držalo naju je že od prejšnjega poletja, ko smo bili v Osorju in seveda pretaknili kar nekaj tam naokrog.

Zakaj torej ne bi tja peljala tudi Planinskega društva Domžale? Septembra ne bo več tako vroče, pa morda še kak dan zapoznelega morja ujamemo. Taki vikendi so potem najbolj luštni.

In res. Pa je Helena organizirala, jaz pa pomagal, Tamauček pa še dodatno pomagal. Je tudi njega tisti greben prevzel in ga je hotel še malo bolj od blizu spoznat.

Pa smo šli. V petek 23.9. takoj po službi, nekje ob 14h. Samo šest nas je bilo, a za tak izlet je to kar ok.

Tokrat kakšne velike gneče ni bilo, na trajekt smo prišli skoraj točno ob 17h, nobenega čakanja! Brestova - Porozina 169 kun za nas tri.

In dopust - no, morski vikend - se je lahko začel! Juhu!

Tokrat nismo bili prvi, pa tudi če bi bili... tako malo avtov, da še izpod strehe niso prišli. Sploh ne tako, kot mesec prej na Pašmanu, ko smo kar naprej čakali in se gužvali na te trajekte...

Dva avta je bilo treba še razporedit, enega spravit do konca predvidene poti v Ćunskem, drugega pa spet nazaj v Osor. Zato smo začeli že v mraku.

Do planinskega doma seveda ni prav daleč, a tema se konec septembra naredi presneto kmalu. Človek ni navajen, da na morju ni svetlo dolgo v noč...  sploh mi ne, ko smo na morju večinoma konec junija, začetek julija, ko je dan najdaljši. 

Ampak vseeno, lučke pridejo prav in jaz z mojim reflektorjem sem bil skoraj povsem dovolj za vse.

Do planinskega doma Sv. Gaudent smo potrebovali slabi dve uri. Hitro nam je šlo. V temi zvečer ni bilo nobenih pajčevin.

Nam je bil pa oskrbnik planinskega doma največja atrakcija. Klicala sva ga seveda že velikokrat prej, saj sva hotela, da nas pričakuje. O, ja, nas je pričakoval, to vsekakor! Skuhal pa je pasulj, ki je bil... no, milo rečeno, neužiten. Pravzaprav sem ga jedel samo jaz, najbrž malo zato, ker mi je vseeno, malo pa zato, ker sem požrešen. Dolgo smo razpravljali, kaj hudiča je narobe s tem pasuljem, dokler le nismo zbrali poguma in vprašali.

Po nekaj cincanja in motoviljenja, se je le izkazalo, da je človek namesto soli dal v pasulj sladkor. In potem hotel zakriti okus, kar pa je samo še poslabšalo zadevo. Oujea.

Skratka, popoln kulinaričen večer!

Je pa imel vsaj Žujo in to je bilo meni povsem dovolj. No, seveda, ko pa sem tisti hecen pasulj jedel...

Dom je drugače lušten, notri veliko v lesu in spat je bilo prav super. Nekih 7 € po osebi.

Sončni vzhod pa je bil še boljši!

Oskrbnik je bil tudi pokonci, čeprav ne vem kako, zvečer je bil precej bogi... In nam je naredil za zajtrk jajčka.

Oujea ponovno!

Zdaj pa je v jajca dal še vso tisto pozabljeno sol od včeraj! O, pa smo imeli spet kulinarično presenečenje. K sreči nam vsaj pasulja ni računal, res ni bil za jest, čeprav so bila tudi jajca tam nekje na meji. No, na romantično večerjo tja ne greš... Baje je bila tam nekje tudi njegova žena, a mi je nismo videli, dobro se je morala skrivat.

Kar malce bizarno.

A nas ni nič motilo, kaj pa bi nas? Vreme je bilo prekrasno, jutro čudovito! Gremo mi naprej!

Mimo težko prehodne Slovenčice

direktno na vrh Televrine.

Tam pri oddajniku smo imeli manjši postanek, midva s Tamaučkom pa sva morala sprobat še zajle, ki gredo nekam navzdol, najbrž potem po spodnji poti, mimo jame.

Sv. Mikul, neke dve uri in pol do sem. 

Potem je pa nekdo kar naenkrat zakuril gor na nebu. Prej je bilo še ok, nekaj je pihalo, a potem se je vse umirilo, postajalo pa je hudičevo vroče. Pred nami pa še ves lep in dolg greben!

In škraplje. In škraplje.

In še malo škrapelj. Pravzaprav škrapelj kolikor češ.

Takole v senci ni bilo prav nič bolje, je vseeno puhtelo ko pri norcih. Se hitro zaveš, zakaj tule čez ne hodiš v poletni vročini. Nam se je še konec septembra tožilo po hladni vodi, mrzlem pivu.

Pa voda bi še bila... v umetnih jezerčkih.

Mrzlo pivo pa je v takem bolj težko dobit.

In greben se nam je začel počasi vlečt.

Pot gre sem in tja, vijuga kot bi bila pijana, nikakor ne moreš it naravnost, zato oddaljeni hribčki kar naprej ostajajo oddaljeni, mi pa nikamor ne pridemo.

Takole nekako to na karti izgleda.

Potem nas je čakal še spust, ki je bil po tistih škrapljah presneto nevaren. Naše utrujene noge pa so že malo trpele in sem in tja je koga že nevarno zaneslo.

Zato sva s Heleno ob smerokazu postala in dobro premislila. Za nami je bilo šest ur hoje, do konca je pisalo še dve in pol, mi pa že kar dobro zmatrani, vroče pa kot sredi poletja. Kaj torej naredit?

Gremo mi na pivo? Odločitev je bila soglasno enoglasna! Škraplje bodo počakale, se ni za bat, da nam kam pobegnejo! In smo zavili nazaj dol v Sv. Jakov, pol ure nam bo pa že šlo.

Malo smo postali na cesti, dvignili palec in še preden sem dobro zadihal, sem že dobil prevoz do Ćunskega, dva mlada slovenca sta me potem prijazno pripeljala direktno do avta. Pohodniki, te ti vedno ustavijo! Hvala!

Takole je bil po karti rdeč prvi dan in moder naslednji dan.

Tako smo se raje še na hitro vrgli v morje, ki je bilo še prav lepo toplo,

nato pa zavili še na pivo. O, kako je pasalo!

A kljub žeji jih več nismo smeli spit, trije smo se poslovili od ostalih treh in se zapeljali v kamp Čikat. V kamp, kamor me sredi sezone ne spraviš, konec septembra pa je bil prava milina. Sploh potem, ko smo zavili še v trgovino, kjer imajo tudi lepo hladnega. Žuja je res zakon, sploh, ko si žejen od škrapelj Osorščice. Liter za 16 kun.

Potem pa le še uživancija.

Naslednje jutro nismo bili tako zgodnji, a vseeno sta Helena in Tamauček pogumno oddelala kitico v morju. Meni se je bolj prilegla kava, jutro je bilo kar hladno.

Sva pa midva s Tamaučkom potem zavila v bazen, ki je bil k sreči še odprt, Helena pa malo na sprehod naokoli po obali.

Res je, ona je videla mnogo več.

Sva pa midva bolje ležala in se kopala v skoraj povsem praznem bazenu. 

Ni pa bilo kake vročine dopoldan, zato sem sam začel dobro smrkati, kar potem ni ponehalo cel presneti mesec! Cel mesec, jebela cesta!

Vmes je bilo še malo panike, saj je dal Tamauček polnit telefon na stranišče, odkoder pa je v pol ure izginil. Smo ga že objokovali, ko je Helena le šla vprašat na recepcijo. Smo imeli nekaj sreče, ga je snažilka odnesla, imajo taka pravila, vse kar takega vidijo, hop na recepcijo.

Iz kampa se nam ni nič mudilo. Še nekaj kopanja, pospravljanje, predvsem pa vse zelo počasi, zelo, zelo počasi.

Kamp je bil še na koncu sezone za nas tri za eno noč 34€, si sploh ne znam predstavljat, koliko je sredi sezone. Ah. No, ja, počasi postajajo kampi dražji od apartmajev. Za dober plac pri morju bi itak nekateri dali mnogo več.

Za pot nazaj smo hoteli izbrati ta bolj šparovno, most na Krk se namreč plačuje samo v eno smer - na Krk. Torej trajekt Merag - Valbiska, ob 17h, kjer pa je bila cena povsem enaka kot Brestova-Porozina - 169 kun.

Krčki most je že oblivala svetloba zahajajočega sonca

ampak avtocesta je blizu in do doma ni bilo prav daleč.

Takile vikendi so lahko preprosto čudoviti in še vedno nisva povsem prepričana in še vedno se sprašujeva eno te isto - je bolje enkrat dlje ali večkrat po malo? 

Najbrž je odgovor nekje vmes, kot vedno - najbolje bi torej bilo velikokrat in dlje. Ha!

Osorščica pa še kdaj pride na vrsto, enkrat mogoče tudi greben v celoti, zakaj pa ne?

 

A gremo vsako leto za prvega maja na morje? Hm, najbrž da, mogoče kdaj tudi ne, ampak letos sem res težil in težil, da bi šli.

Res sem toliko težil, da na koncu res nismo mogli drugega kot it. Na morje seveda.

Ne vem sicer zakaj sem si tako želel prav na morje, a želel sem si res hudo. Sem in tja človek pač mora tudi na morje, ne? Saj ne za cel teden, kje pa... kje pa imamo čas, denar, voljo. Za par dni, dvakrat prespat, to je za prvega maja s ceno še za zdržat.

Gremo torej na morje in to kljub temu, da tisti dan dežuje in da na avtocesti skoraj ni bilo avtomobila brez koles na strehi. Tole je res postala ena taka obsedenost s temi bicikli. Če ga nimaš, si že malo čuden. Sploh za prvomajske v Istri. Brez kolesa? Čudak!

Do željene mobilne hišice pa letos sploh ni bilo tako enostavno priti. Sploh zato, ker smo bili malce pozni, kolikor je v tem času Istra zasedena, je treba rezervirati že za novo leto, kar pa seveda nikakor ni v skladu z mojimi prepričanji. Saj za pol leta vnaprej sploh ne vem ali bom še živ, madonca!

Skratka, hoteli smo v kamp Stupice, najbolj se nam je namreč luštal Kamenjak. Travno in rožno bogastvo v pomladi presneto vabi. Smo enkrat že bili že tam in čas je bil, da po sedmih letih to ponovimo! 

Pa na žalost ni šlo, vse zasedeno že v začetku aprila. Hja, bo treba torej najti kaj drugega. Gremo nekam blizu, po zračni linije najbližje - kamp Medulin. Ha, po zračni res najbližje, z avtom je pa kar naokrog. Ampak zaradi tega se pa res ne bomo sekiral, ne? 

Kamp Medulin. 

Gorenjski šparovček seveda familiji ni hotel privoščit hišice s pogledom na morje, kar pa tokrat niti ni bilo tako hudo. Pravzaprav smo morje lahko iz hišice celo videli in to ne na kak poseben način, da moraš iz okna viset pod kotom 72 stopinj naprimer. Ne, čisto lepo se ga je videlo. Pa še hišica je bila tako super postavljena, da si s sosedi nismo gledali direktno v krožnike - vse je bilo seveda polno.

Tele hišice so mi všeč, res!

Tako ali tako pa - če že naj priznam -, sem imel spet napad putike (jebela cesta), ki me je takrat prijela v koleno in sem ponovno precej šepal. Za krajše pohode, do uro, dve, sem bil še za vzet s seboj, kaj več pa ne bi zmogel. Zato je avto kar prav prišel in se predvsem zaradi teh objektivnih težav nismo sekirali. Kamenjak sva že prehodila in pretekla, enkrat bo pa pač treba z avtom.

Prvi dan smo bolj ali manj hodili naokrog po Medulinu

se fotkali in 

na veliko iskali stranišča. Ena od fint zdravljenja putike naj bi bilo namreč popiti čimveč tekočine - da ti spere kristale. Kar pri meni pomeni: ko enkrat pride čez mejo in naredi tilt!, da moram na stranišče na tri do pet minut - dobesedno! Do Medulina pa je počasnega šepanja ene petnajst minut. Jasno je, da so me imeli vsi poln kovček in še kufr zraven. Seveda sem imel polhn kufr tudi sam sebe in postal še mnogo bolj skeptičen do tega spiranja kristalov. Saj nič ni bolje, prav nič, lahko pa bi se kar utaboril na stranišču.

Smo šli zato raje kar na pivo. Če že kaj spira kaj iz telesa, je to sigurno pivo. Ha.

Naslednji dan pa smo vse skupaj zastavili bolj pohodno. Pri predzgodovinskih pošastih smo pustili avto

in se potem sprehajali tam naokrog. Nekaj smo upali, da pridemo kam dlje, a so nam to preprečile dve stvari: prva je bila moja noga, druga pa bilo tole:

O, ja, seveda sva našla šparglje, juhuhuuu! In ko jih enkrat vidiš in zaslediš, se jim je težko ognit. Le pazit moraš, da te ne ujamejo, na Hrvaškem je nabiranje regulirano. 

Vendar pa sami le nismo popolni roparji in nisva nabrala špargljev za teden, dva, za ozimnico in za vlaganje, ampak le toliko, da sva imela kaj za v jajčka dat. Bo čisto dovolj.

Čeprav smo uživali v špargljih, rožmarinu in ostalih travniških dobrotah, pa smo vseeno našli tudi morje. Se vidi, kdo gre pri nas prvi v vodo! No, ne v vodo, noge namočit. Saj smo bili v jaknah!

Ko vidijo, da ribe letos ne grizejo in da nisem zmrznil v trenutku, se še kdo pridruži. Da lahko skupaj tulimo: mrzlooooooooooo!

O, ja, tudi Helena je morala probat.

Flori pa je ostala zvesta svojim prepričanjem in je tole največ, do česar smo jo spravili! Res je - kakšne prav velike toplote ni bilo...

Cvetni vrt je tale Kamenjak za prvega maja. Res.

In toliko veselja, kot ga naredi ročno nabran šopek, ni velikokrat za videt. Pa še pojedli smo ga. Vsega.

Naslednji dan so bile pa na vrsti skale.

Jaz sem gledal sicer bolj od daleč in kar naprej maltretiral otroka, da ja ne bi kam padla. In ker je teh skal veliko, sem ju tudi veliko maltretiral. Stari.

Helena je na hitro pogledala skale in se nato po hitrem postopku spet zapodila raje v drugo smer. Med pajke in rastline!

Mi smo pa malo raziskovali, če je kaj živalstva po obali.

Vsak na svoji strani, a?

Pa da ne bi mislili, da bomo sami, ha! Ljudi se je nabralo... v jatah so hodili, v jatah!

Privoščili smo si celo Safari bar, saj tam še nismo bili skupaj. Bar pa si je privoščilo tudi sedemtisočdvetstoštirinajst drugih gostov in nekaj časa sem kar dobro hlastal za zrakom. A sem se le umiril in to dojel kot nekakšen sociološki eksperiment. Kaj pa hodim v Istro. Na Kamenjak. Za prvega maja. Kaj sem si pa mislil?

No, pivce smo vseeno spili, podjetnem lastniku rad pomagam, vsem drugim se ni zdelo dovolj lepo vreme/letni čas/karkoli, da bi odprli. Safari pa je delal s polno paro, pa kaj samo pijača, ha! Peklo se je na veliko in večinoma lignji so padali z žara kot za stavo! Malo pivo 15 kun.

Še malo smo se poguncali

se čudili, kako je v tistem šavju, ki je sem in tja do konca suh, dovoljeno kaditi. Če se tam kaj vžge... kako se rešiš iz takega suhega pekla, skozi ves tisti labirint? Ne, občutek ni bil najboljši.

Pa še malo sprehodov sem in tja.

In gor in dol po obali. To je seveda obvezno.

Enkrat smo celo zavili v trgovino v kamp. Napake nismo ponovili, ni priporočljivo, razen, če ne bi kdo ponovno delal kakšne sociološke študije. 

Šli pa smo tudi v Pulo, se dobit s prijatelji Ingrid in Mladenom, kjer sva izvedela še veliko zanimivosti od domačinov. Kar pomeni, da bomo morali še kdaj it!

Drugače pa je tiste par dni minilo v počasnosti, v cvetlicah, v nabiranju, v iskanju, v miru. Še dobro, ker je prihodnost v pričakovanju že bučala vedno glasneje. Zatišje pred nevihto.

Petdesetica se je bližala z neverjetno hitrostjo. Še dobro, da smo se malo umirili, se malo naužili morskega zraka, si napolnili baterij. Da bo lažje vnaprej! Juhuhu!

Mi pa smo nadaljevali naš dopust.

Tako počasi smo se premikali in delovali, da smo našli celo tistega, ki se ga skoraj ne da najti.

Je bilo treba pogledat kar večkrat in ob različnih časih dneva, da smo ga pogruntali!

Je že šlo kako morje mimo, ne da bi se vsi skupaj silili narediti najlepše slike sončnega zahoda? Na plaži nas je bilo vsaj sto, vsi s fotiči, poslikali pa smo najbrž za par deset SD kartic slik morja, ki se zliva na eno ali drugo stran.

A tudi sonček je včasih malce zloben. Najprej se je izkazalo, da sploh ne bo padel v vodo, ker je tam itak Istra in tega sploh ne more naredit. Potem se je pa še oblak vzel od kdo ve kje in sončni zahod je postal natanko tak:

Je bila pa svetloba vseeno super, fotoaparat pa je vse tako lepo oranžno naredil. 

Seveda pa smo selfija naredil v napačno smer in prepozno. Predvidljivo. Na koncu smo tako še bolj fejst. 

Naslednji dan pa je Flori morala it, smo jo kar na avtobus spremili. Do Rijeke in nato prestopat na avtobus za Lj. Sama, punca je ta prav popotnik, se je morala malo pripravit, ne more te prestrašit ena Hrvaška, če greš na Japonsko!

Ostali trije smo potem še malo potovali po Cresu, a nam ni bilo nič kaj pri srcu. Preveč vroče.

Zato smo eno jutro sklenili, da gremo spet gor. Na hrib. Tokrat iz Nerezin, malce kasneje kot prejšnjič, bomo naprej zajca ali dva spustil.

Izkazalo se je, da smo jih spustil naprej kar več deset. Je bila že skoraj gneča...

Koze se pa ne pustijo motit, najvišje so listki najbolj slastni!

Pot je zanimiva, saj dela take grozno dolge serpentine. Tako, da greš večkrat kar malo dol, toliko so dolge. Pravzaprav nisem uspel razumet načina, kako je nadelana pot. Mnogo lažje bi bilo, če bi šla kar naravnost gor. Čeprav bi najbrž potem mnogi mnogo bolj sopihali, kot so že. No, pa ne mi, mi smo imel kondicijo.

Sicer si pa kmalu gor, mimogrede.

Sva imela zadnjič prav - "do naslednjič!". Sv. Mikul je počakal, čeprav že malo nagnjen.

Ker dol ne moreš it po isti poti, smo šli dol po grebenu, kar je bila super dobra ideja.

Še Leander se je navlekel do konca in še danes rad vpraša, kdaj bomo šli že ta greben prehodit?! Tjale dol, do konca!

Do sedla Počivalice, nato pa zaviješ ostro levo in dol spet do Nerezin. Smo bili kar malce žalostni, da se je za nas greben (pre)kmalu zaključil.

Da ne bo pomote: čeprav na slikah ni videt, z nami je bilo je (n+7)*3 ljudi, vendar smo mojstri slikanja. 

Na koncu je bilo treba še konček po cesti, po avto sem pa v tisti vročini kar lepo odtekel. Včasih presenetim še sebe, najprej se mi nič ne da, na koncu bi pa skakal, tekel in kdo ve, kaj še.

Ne, letos me vročina nič kaj dosti ni motila. Vročinski vali gor ali dol.

Po ohladitvi z avtoklimo smo šli pa še preganjat preteklost v Bučanje. Tja, kjer je v mladih letih stregla Helena, uf, še vedno je fina senca borovcev in še vedno je dobro pivo. Še posebej, če prideš dol s hriba.

A smo zavili še v bolj daljno preteklost, v čas šolskih letovanj, kolonij. O, daleč je to, daleč! A še vedno vse živo, tradicija se nadaljuje. Vsaj s prti, ki so še isti od takrat. 

Nato smo ponovno zdržali kak dan ali pa dva, se kopali, se hladili, se igrali z rakovicami.

Na koncu pa pod izgovorom, da gremo slikat sončni zahod malo višje, spet lezli na hrib. Tokrat zvečer in to le do planinskega doma. 

Tam smo lahko ponudili večerjo domačim ovcam

na koncu pa zahoda sploh nismo slikali. Smo si bili enotni, da imamo slik sončnih zahodov za to leto dovolj. 

Do teme nismo zdržali, dan je v začetku julija še dolg kot ponedeljek. 

A z Osorščico smo bili nadvse zadovoljni. Lep greben je in ima prekrasne razglede. Bo res treba enkrat še prečit cel greben. Pa še take fajne markacije majo!

Naslednji dan smo imeli vročine in enega in istega mesta dovolj. Ne vem, če smo sploh že kdaj zdržali toliko časa na enem mestu. No, poskusili smo in bilo je fino, ampak naj bo tega dovolj. Drugo leto bo treba uvest kaj drugega.

Jaz tako ali tako v vseh teh dneh - kljub temu, da nisem imel nobenega izgovora - nisem prebral niti ene knjige, pravzaprav knjige nisem niti odprl. Pa ne bi vedel, zakaj, kar nekako ni šlo... Mogoče potem drugo leto, ko se bomo spet selili?

Ustavili smo se še v mestu Cres - končno enkrat - se malo sprehodili, šli na kavo, neuspešno iskali pekarno 

in se odpeljali domov.

S trajektom smo imeli srečo, čakali smo vsega skupaj deset minut. Je pa hecno plul, saj je naciljal Opatijo in smo se vsi spraševali, kam neki nas bo sploh odpeljal. Smo zgrešili ta pravi trajekt? Je bila kaka sprememba? Pa se je izkazalo, da je bila tista mala pika v daljavi ena ogromna kontejnerska ladja, ki nam je ravno sekala pot. A ko smo začeli pot, je bila le pikica na obzorju, kdo bi si mislil, da bi lahko sploh prišli skupaj! 

Pa smo jo obšli le par sto metrov za njo in odvili nato v čisto nasprotno smer, tako da se je vse poravnalo.

Še iskanje pekarne po Opatiji potem pa pot domov. Ki je pač pot domov, malce vesela in malce žalostna. Si vesel, da si doma in si žalosten, ker nisi več na dopustu.

Ampak saj nismo še čisto končali, bo pa ja še kaj dopusta, ne?

Lanskoletno obljubo smo držali! 

Tako ali tako avgusta ni bilo za na morje. Pa tudi septembra ne. 

Je pa bilo treba otroke na kup zbobnat in jih vsaj enkrat na leto imet na kupu. Jih malo povprašat kako in kaj življenje, bit vsaj malo skupaj v takem, nedelovnem okolju.

Seveda smo si izbrali vikend, ko je deževalo. Celo Pulo je zalilo tisti vikend. A nas res ni motilo.

Že dolgo se nisem toliko kopal, kot tokrat, v teh deževnih dneh. V morju, velikem bazenu, malem bazenu... v skoraj vsaki luži torej. Pa je bila temperatura vode okoli 21 stopinj, pri čemer bi moral po vseh predpisih tulit in se nikakor ne pustit zmočit. A zgleda, da je letos morja nekaj manjkalo, da je bilo treba nadoknadit.

Še dobro, da sem in tja uporabimo kak kuponko, 1nadan oziroma kdovekaj. So cene vsaj znosne, nastanitev pa super.

Lahko bi še bolj pretiravali, nekatere hišice so res še bolj super,

pa smo se zadovoljili z bazenom, ki je nekako za štiri, pet hišk. Še posebej ob deževnih vikendih sredi septembra, ko nikjer ni nikogar! Ja, to pa je za zdržat!

Po mojem se mi je ravno zaradi tega smejalo: nikjer nikogar! Oh, imet tako morje... briga te dež!

Nekateri so šli malce raziskovat Novigrad

(C) Flori

iskat mavrico

(C) Flori

istrske hiše in barve

(C) Flori

in prehode na morje!

(C) Flori

Drugi pa smo več ali manj uživali na "plaži" in praznili bazene.

Zadnji dan - seveda je bil ta še najbolj sončen - pa smo zavili še malo v Umag

na sprehod in sladoled, jasno.

Potem pa smo se že odpravili domov. In kljub temu, da je bilo vse skupaj kratko, se je v spominu kar dobro obdržalo. Vzameš si še petek, pa so že čisto dobre male počitnice.

Takle pogled je le na prvi pogled žalosten, meni so taki poznopoletni deževni dnevi prav pri srcu. Ohlajeno, ne prevroče, ravno prav, ne več poletno, ne še jesensko. In kaj potem, če je malo dežja? Luštno.

Po drugi strani pa: od takrat sem kar naprej nekaj prehlajen, napol bolan in se nikakor ne sestavim skupaj. Ah, lepote dežja, kaj?

P.S.

Do morja pa nikakor ni lahko priti, sploh ne v tem tehnološko naprednem enaindvajsetem stoletju. Vedno je nekaj. Če ni snega, je pa delo na cesti, če ni dela, je pa nesreča, če ni nesreče, je pa ____ - vstavi po želji. Če že na avion čez mejo hodiva kar en dan prej (za vsak slučaj, ker je vedno nekaj), pa na morje ne moreš it en dan prej, ne? Vedno je nekaj, vedno je treba pazit, za tja in nazaj. Tokrat je bilo delo na cesti, slavni Unec, ki je naredil 20km kolone sicer v nasprotno smer, a v našo smer jo je pa bilo vsaj 6-7km. En naš avto je šel čez Logatec in na Unec po stari cesti, kar je bilo v tistem trenutku super, drug pa je malce kasneje dve uri cincal v koloni. Petek popoldan, leta 2014.

To so pač sposobnosti ljudi te dežele. Do sem sežemo in s tem smo najbrž zadovoljni, vsaj tako kaže.

Smo pa v nedeljo šli malo prej nazaj in ne šele proti večeru ter zato prišli povsem brez gneče do doma. Prav neverjetno. Izenačeno, brez zmagovalca torej.

Prav radi gremo na morje za praznike prvega maja. Skoraj vsako leto smo še šli!

Letos pa je malo manjkalo, da bi vse skupaj odpadlo. Eno so razmere, predvsem denarne, drugo so obveznosti samih otrok, ki jih sploh ne moreva več nabrat skupaj, tretje pa je cel kup dela doma, ki čaka ravno na take praznike. Kako naj ti ob vseh teh neugodnosti sploh uspe priti na morje, a?!

Težko.

A sva sklenila, da greva vsaj za par dni, enkrat prespat, se malo sprehajat, kaj raziskat, brez otrok. Saj sva lahko tudi kdaj sama, kajne? Po vseh teh letih...

Sva šla najprej v Rovinj, kjer sva si že prej ogledala en luštkan hotelček, a je hotel preveč denarja za povsem neprimerno sobo. Ne, ne, sva rekla, hvala in sva se zapeljala raje malce ven.

A sva že kdaj bila tukajle gor, v tem kotu do Limskega kanala? Ne?

In potem sva se kar vozila in vozila in zašla v nek kamp, kjer je bil celo en hotel. Sicer je ostal v osemdesetih, a za naju je bil čisto dober.

Bil je pa dober tudi za cel kup vseh vrst reprezentanc - sami športniki okrog naju torej.

Midva pa počivat tako, kot sva vajena.

Najprej prvi dan v eno smer, gor proti Limskemu kanalu

kjer sva se kar malo zgubljala in se prepuščala skoraj že poletnim nalivom

kjer po pol ure hudega pranja posije sonce in ti je ponovno vroče

midva pa kar rineva naprej, nazaj, levo, desno, sem in tja. 

In na koncu le prideva do kampa, kjer pa ne veva povsem natančno zakaj imajo take varnostne ograje? Je to zato, da ne prideš noter ali zato, da ne morejo ljudje ven? Ograja je namreč kar precej huda...

Je pa tale kamp velik ko hudir in če je povsod takole zavarovan... kje bova midva prišla do Limskega kanala? Eh.

Skratka, za prvi dan sva se nahodila kar dovolj.

Drugi dan pa seveda na drugo stran, ob morju, tja do Rovinja.

Luštno.

Če cel teden hitro mine, potem par dni mine še mnoooogo hitreje. Prehitro. 

Bistvo je najbrž potegnit čim več iz takega kratkega dopustka. No, to pa znava. Vsekakor! 

 

Se zgodi, da gremo sem in tja tudi na morje.

Najbrž gremo večkrat, kot napišem, ker itak pišem le še o hribih. Heh. Pa naj tokrat tudi malo o morju.

Ker je bilo luštno in pravzaprav nekaj drugačnega, kot smo vajeni! Tokrat smo namreč zdržali na enem mestu toliko časa, da nisem verjel, da se to da! Oooopa!

Najprej smo bili par dni v Biogradu, pri prijateljih. Se vozili s čolnom

kar nekaj plavali

eni uživali v večerih takole

drugi pa malo drugače:

Potem smo se pa premaknili za ne prav veliko kilometrov proti jugu. Tam sem dolgo časa nazaj že bil, 30, 35 let nazaj. Se mi zdi, da je bilo popolnoma enako. Nato smo tu bili tudi nekih deset let nazaj, a nam ni bilo takrat prav nič všeč. A tokrat smo dobili tak prostor, da ni bilo pomišljati! Tale bo naš!

Čisto na samem, daleč od vrveža, daleč od vsega, tudi od avta. A ravno to potrebujemo tokrat!

Lastno plažo in mir.

Seveda ni šlo tako gladko, da bi kar naprej samo gledali. Sem in tja se obnašamo kot pravi Slovenci. Torej lezemo v vsak hrib, ki se nam najde na poti.

Iščemo zapuščena smetišča in se pridušamo, kakšni neki so Hrvatje in pri tem veselo pozabljamo na vsa naša odlagališča!

Borimo se s škržati, ki jih je letos ogromno, poleg tega pa so vsaj še trikrat bolj nerodni, kot so to že po naravi. Moramo prav pazit, da nas ne sklatijo!

Malce slabše vreme takoj izrabimo za obisk mesta Šibenika

pojanja po stopnicah

slikanja mesta z vseh koncev

obisk trdnjave

nato pa spet v kamp nahranit našo grlico

Vreme ni ravno kar naprej lepo, enkrat celo dežuje in je tako mraz, da si kuhamo čaj! Na morju!

To, da je ponoči tako deževalo in treskalo, da sem bil buden skoraj celo noč, raje izpustim. Je potem vsaj burja prijela in ni bilo več take vročine. Nam čisto ok, ker smo bili skriti v zalivčku! Ali pa smo iskali druge, še bolj oddaljene in skrite zalivčke! Obisk pač pada z oddaljenostjo od ceste in hiš.

Pravzaprav vseh šest dni, kolikor smo zdržali, nismo delali prav nič. In ja, morda bi lahko to še kdaj pre-trpeli, kaj? 

Takale je težka in naporna in ni za vsakega!

Heleni se tako ali tako dogaja, meni pa se najbrž tudi bo. Prej ali slej, kdaj pa se še ni...

Najhuje od vsega je zdržat brez piva. Pa ne zaradi piva samega, ampak zaradi tega, ker so domačini končno pogruntali, da imajo pivo v hladilniku! In zdaj imajo na hektolitre ledeno mrzlega piva, radlerja in podobnih neumnosti iz piva povsod. Pa seveda nič drugega. 

Še se spomnim časov, ko si moral imet peklensko srečo, da si našel pivo v hladilniku. Pa še potem nisi bil siguren, da bo res mrzlo. Še nedolgo nazaj sem se s tem boril... Evo, zdaj pa spet, z druge strani tokrat.

Ja, trpljenja, ja.

Ko doma pospravljaš, šotor in oprema zgledajo hecno. Nekako ne pašejo v to okolje...

Ma ja, luštno je bilo! Saj smo bili na morju, ne?!

Tokrat smo se lotili prestavljanja mej.

Ali lahko zdržimo pet, šest dni na istem mestu? Res lahko?

Ja, pravzaprav nam je uspelo. Čisto lepo uspelo, brez kakšnih velikih problemov. Malo smo pohajkovali, a nič večjega, večinoma smo ostajali kar na istem mestu, se kopali, sončili in delali vse tisto, kar ponavadi ljudje počnejo na morju.

Moram priznat, da nam ni bilo prav nič hudega. Mogoče nas je res začelo malce ščemet nekje tretji dan, a smo vse te občutke v kali zatrli. Ni šans, da bi se premaknili!

Zanimivo, pa sem mislil, da se nam kaj takega ne more zgodit... A se je in prav veseli smo lahko zato. Letos je res naporno leto in če že kar naprej skačemo naokrog, a moramo res to počet še na morju? Nismo že kar malo junkiji? Se ne znamo več usest, se umirit, brat, se kopat, potapljat in v totalni gneči pražit rit na soncu? 

Ja, še gneča mi ni šla tako na živce, pa je bila kar huda! Težko je bilo najt prostor na plaži, ne da bi par sosedov v krogu pol metra, težko. Če ti niso ostali skakali čez noge, si imel že kar dober položaj!

Ampak vse to me letos ni nič kaj dosti motilo. Saj je bilo samo šest dni...

Šli smo proti Stari Baški, enkrat davno smo že bili tam, pa blizu je, pa... ma, ja, za en kamp se je treba odločit. Čeprav tale je bil šele druga odločitev, tisti prvi (kje že?) je bil polno zaseden! Letos ima Hrvaška spet popoln naskok. Po 10-20% več prometa, zasedenosti in to... 

Prvi dan je bil šotor še precej stisnjen med ostale šotore, a je bilo potem malce lažje, ker je kamp kar precej prehoden.

Takle kamp je, kar luštkan.

V večernih urah pa še lepši!

Edino bife na plaži je bil precej zanimiv. Ker so kar naprej pekli odojke, jagenjčke, vsak dan kaj. Kdo je vse tisto pojedel, nam še danes ni jasno. Ker prodajali niso, je bilo kar tako... ne, pojma nimam. Je pa lepo dišalo in bilo zanemarjeno. Ali pa smrdelo, kakor že pogledaš na to stvar. 

 

Ampak... kaj bi se vtikal v te človeške zadeve, narava s svojimi plažicami odtehta vse.

Moraš pa na take plaže it zvečer. Edino takrat imaš dovolj prostora! Če pa še malo dlje ostaneš, si pa edini na plaži! Redkost!

Sem pa tudi opazil, da se Hrvaška precej spreminja, podjetniških idej je polno in popolnoma v neskladju z našim prejšnjim mišljenjem o njih. Razvoj leti in že zdaj ni več ne duha ne sluha o tistih starih terasah in pregovornih natakarjih. Mislim, da nas bodo prav kmalu prehiteli po vsem možnih pasovih, če nas niso že. Mi na žalost živimo še v nekih drugih časih in ne moremo in ne moremo stopiti naprej, le obujamo še spomine na neke čase, ki jih že dolgo ni več. No, drugi kaj naredijo. 

Kakorkoli že, letos se mi je Hrvaška prikazala v povsem drugi luči. Najbrž je že kar nekaj časa takšna, pa si nisem hotel priznat... In prav nič čudnega ni, da imajo več obiska. Prav nič čudnega.

Seveda smo se pojali naokrog. Malo v Krk.

kjer iščemo wifi. No, še tega ni več dobit na tisti, stari način, ko se podiš med ulicami in kradeš signal. Danes je že vse urejeno.

Slikali smo se kar veliko, res je.

Enkrat sem šel celo tečt. In to v hrib. Sem naredil prej celo disertacijo, na koncu pa je vse skupaj trajalo kako urico, na vrhu klanca sem bil pa en, dva, tri. Še dobro se nisem ogrel... Pa tako dolg klanec se je zdel, ah!

Ampak sem se pa malo razgledal in naslednje jutro smo najstnico pustili spat, trije pa smo se zapodili v hrib!

In potem še s hriba na hrib, le ovce so nam delale družbo, je bilo še precej zgodaj!

In ko je enkrat pokukal sonček izza morja...

bi pa res tisti svetlobi lahko rekel božanska! Enkratno, kar stali smo in gledali in gledali in gledali!

Še na kak sladoled smo skočili

pustili kak naš odtis

potem pa se je bilo treba poslovit.

Smo pa letos že drugič naredili isto napako! Drugič!!!! Ko je vse lepo že spakirano in smo vsi v avtu in se je treba samo še it odjavit, nekdo vpraša - kje pa je tablica?

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Tukajle je presneta tablica:

S prvega morja smo jo pošiljali po pošti, tokrat je bilo pa treba vse skupaj razpakirat. Super. 

To je torej že uradno tretjič, dvakrat smo v šotor zapakirali tablico, enkrat ključe. Tega se ne rešiš kar tako, kajne?

Evo, super je bilo, kaj čem drugega reč. Meje smo prestavljali in jih tudi prestavili, zakoličili nekje drugje. Glavno, da so spremembe, ne?!

Vsa ta štorija bo še najbolj zanimiva drugo leto, ko se bomo odločali kam in kako. Potovati ali biti na enem mestu? Se seliti ali... čaki, čaki, čaki... madonca, saj mi smo že zmenjeni kam naslednje leto!

Oujea!