Sicilija III.

by piskec 9. april 2015 13:52

Od Catanie letimo torej proti Sirakuzam, ko se končno zgodi to, kar sem pričakoval s težkim srcem. Tankat bo treba počasi... To bo en kup denarja v tej Italiji, to je ta smola, a kaj čmo.

Rentacar je sicer imel pravilo polnega tanka (dobiš polnega, vrneš polnega), kar je sicer ok, ko se odpelješ, ampak se mi zdi, da je bil kar daleč od čisto polnega. Jasno je, da tega ne preveriš, ko dobiš popolnoma nov avto. Saj takrat še vedel nisem, kje je števec goriva. Eh, Francesco, si šel kakšen krog, kaj?

A ni čudno, da sem imel nekam slab občutek. Zavili smo namreč na:

ja, najdražjo pumpo na tem svetu, jebela cesta. Še dobro, da se cel znesek ne vidi dobro, mi je bilo že kar slabo. Ampak so premeteni, jaz pa naiven, no, vsaj ta prvič. Črpalka je bila Agipova in oglaševane cene njihove, kar ok, na koncu pa je bil vsak avtomat na črpalki od ene druge firme, cene pa različne kot noč in dan. Eni s karticami, drugi brez, eni s postrežbo, drugi brez, tretji s sendvičem, četrti brez... ah, kdo bi se pa znašel!

Seveda, zavili smo k najdražji. No, naslednjič sem trikrat vprašal, koliko stane bencin.

Nato pa smo bili že kar kmalu v Sirakuzah, kjer je kar nekaj za videt. Ura je bila že pozna, turistov bolj malo, a kar nekaj naših, vsi pa smo bili precej zgubljeni kje kupit karte za vstop. Označeno je že tako, da narediš par kilometrov, preden sploh prideš do kart. Najbrž je to v turističnih mesecih povsem drugače, v teh, zimskih, pa spet nekaj drugega. Ko ne vidiš kam se steka reka ljudi, je težko vedet, katera hiša prodaja karte...

K sreči še nismo bili prepozni in smo imeli še kako urico za ogled.

Vse skupaj je namreč precej zanimivo in veliko, se moraš kar malo sprehodit. Kar nam seveda ni problem.

Rimski teater smo videli le skozi planke, so ga ravno obnavljali, na grškem pa smo pustili svojo - fotografsko - sled.

Ha, nekaj, kar je celo dobro označeno!

Nadzorniška hišica iz kakšnega tisočletja kasneje pa je najbrž večno hvaležen objekt za slikat.

Potepuhov, ki pregledujejo okolje seveda ne manjka. 

Mačk, ki pa nadzorujejo vsa druga okolja, pa tudi ne.

Povsod je polno vklesanih jam, pokopališč

ali pa še kake večje jame, ki so na žalost zaprte. To bi bilo raziskovanja!

Še Dionizovo uho gremo pogledat,

poslušat ali se res tako dobro sliši - in se!

in se še malo sprehodit po navdušujoči

 in lepo urejeni pokrajini.

Nekaj malega pa smo prehodili v tisti uri, ki smo jo imeli na voljo!

Potem pa je bila ura že pozna, mi pa že kar zmatrani. Skozi ostale Sirakuze smo naredili le en krog. Še na Ortigii se nam ni dalo ustavit. Lahko bi šli kam na kavico, a je spet začelo pihat, tema je bila blizu pa tudi k dežju se je spravljalo. Prav nič prijetno. Zato le en krog.

Sobo smo imeli tokrat v Avoli, nekaj kilometrov naprej. V Enni smo imeli dopoldan pač dovolj časa, da si zrihtamo nekaj primernega.

Ker pa je lilo kot iz škafa in je bila tema in ker je Tamauček ukradel dušo moji navigaciji (takoj, ko je prčkal po njej, je nehala delat - zanimivo, kaj?) smo bili malce nemirni glede mikrolokacije. Avolo bomo že našli, center tudi, ampak mikrolokacija pa ponavadi je hudir.

Smo pa končno le imeli srečo. Ko smo prišli v center, smo zavili z glavne ceste, naredili dva ovinka in se ustavili, da pogledamo, kje smo.

Evo, točno pred hotelom. Nona Nina. Uau!

Zelo ugodno, luštna sobica z zelo zanimivo kopalnico in nadvse prijaznim lastnikom! Le malce mrzlo je bilo, kot povsod... K sreči klime ne le hladijo, vsaj to. 

Smo jo pa - še predno se je kdo ulegel na posteljo, ker drugače ne bi več vstal - mahnili ven, gremo vsaj enkrat na pizzo. Na priporočilo lastnika sobe smo šli v Noto, bližnji kraj, ki smo si ga tako ali tako hoteli ogledat.

A od ogleda ni bilo kaj veliko. 

Najprej smo bili lačni, nato pa pre-siti. Jaz sem bil že presneto zmatran, kar naprej je deževalo, bolj ali manj, veter je pa itak bril norce okoli in iz nas.

Vsega skupaj smo naredili natančno toliko ogleda:

Je pa res, da je večina Notovih baročnih lepot ravno ob tej cesti.

Najedli smo se dobro, pizze so bile super, sicer italijanske, ne naše, ampak pistacija res dobro paše zraven! Kdor pa ni hotel pizze, je pa naletel na super dobre morske sadeže.

Notranjost je bila kot v kakih mafijskih filmih, pa tudi del družine - sami moški - je jedel par miz od nas. Smo bili malce zgodnji in so bili še domači za mizami. So pa jedli in jedli... in še malo jedli... uf, če takole jedo vsak večer! Jaz bi imel že 167kg.

Cene? Povsem primerljive.

Smo bili torej zelo zadovoljni. A zato prav super leni in smo jo zelo na hitro švignili nazaj v sobo. Spat, počivat.

Za ta dan več kot dovolj!

Gremo jutri gledat obalo, malo na morje

Tags: , , , , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS