Na Menino se je spomnila Helena. Kako ji je to uspelo, še danes ne vem.
Kaj takega - planina polna hoste - se namreč po njeni glavi ne plete velikokrat. Zato pa sem ji bil zelo hvaležen. Ker meni pa se take hoste velikokrat pletejo po glavi.
Gozd je seveda moj teritorij, pa še pot bom pregledal, malce posledil in poslikal kako in kaj je z žledom. Več muh na en mah torej, juhuhu!
Dnevi prej so bili eni najlepših v tem času, ko pa sva se odločila za Menino, se je pa že vse počasi kisalo. 22.3. je bilo za pričakovati spodaj toplo, zgoraj pa megleno, vetrovno, ležal bo še sneg. To vse sva vedela, a jaz vseeno nisem vzel gojzarjev. "Na planine pa ja ne bom hodil v visokih čevljih!", sem se pridušal.
No, kdo je bil moker?!
Začela sva čisto spodaj, kot se spodobi. Pri pumpi. Kjer so table kar od PD Gornji Grad, čeprav za pot uradno skrbi PD Domžale.
Začela sva kar po cesti. Kot je zdaj na novo markirano, čeprav je pot speljana nekje drugje, a ni označena in se je ne vidi več. Tista rdeča črta počez pa je najina pot navzdol. Seveda sva jo ubrala čez travnik, ne bova še enkrat rintala po cesti...
Največ podrtega je ravno v začetku, ko se prebijaš med pašniki. Mislila sva, da je kolovoz neprehoden, zato sva jo zavila kar direktno gor na cesto in se potem prebijala čez ograje. Zoprno. Dol grede je bilo potem mnogo bolje.
Ampak gozd je gozd, vedno me navdušuje. Jesenski, pomladanski, zimski, poletni, vmesni, katerikoli!
Tudi, če je sem in tja kaj podrtega
čeprav tale podrtija pa ni posledica žledu
temveč gradnje nove ceste.
Novo razritje, nova cesta, nova planina, najbrž pa potem še par hišic in tri krave. Pa bo upravičeno. Res, gradnja cest je v teh časih poceni in hitra. Se takšne ceste množijo hitreje, kot jih uspeš šteti.
Potem pa se je počasi začel pojavljati sneg. In vse tisto, kar spada zraven, ko sneg kopni!
Malce višje pa - na žalost - megla. Ta pa ni prav prijetna. Ali pa tudi ne.
Težko je reči, da gozd tudi v megli ni prekrasen!
V zgornjem delu poti se potem najde še kar nekaj podrtih smrek, tole ni bil več žled, prej kakšen snego ali vetrolom.
Snega pa vedno več. In to takega, zoprnega, vdirajočega, mokrega. Helena lepo v gojzarjih in gamašah, jaz pa... Eh, moker.
Pa sva le prišla na vrh Vivodnika.
in tam jaz meni nič, Heleni nič, kar zakorakam proti stolpu.
Proti majavemu, mokremu, spolzkemu, visokemu, trhlemu stolpu.
In kar začnem plezat gor nanj.
Sicer grem po vseh štirih, ampak se ne ustavim na prvi ploščadi, ampak jo rinem kar gor. V višave! Gor! Na vrh! In tam se celo spustim! Spustim, ej!!!
Ja, pa še Heleno moram čakat, da me slika. Oh, dolgih sekund brez držanja za trhli les visoko nad prijaznimi, trdnimi tlemi!
Evo, še danes nimam pojma, kaj se je zgodilo. A mi je pokazalo ključni del uspeha - o zadevi ne smeš nič razmišljat. Nič. Kar greš, nič ne razmišljaš, nič ne govoriš, kar splezaš gor in dol. In to je to.
Ko smo bili nazadnje tukajle gor, bi mi lahko kdo dal tudi milijon, pa me ne bi spravli gor. Zdaj pa... no, morda pa bo še kaj iz mene, morda.
(Kdor tega ne razume kot podvig, seveda nima strahu pred višino in je lahko vesel, da se mu ni treba borit s povsem nepotrebnimi zadevami.)
Zaradi megle sva potem kar hitro obrnila, do koče se meni tokrat ni dalo, ker sem bil moker, sva pa potem raje malicala malo nižje, ven iz megle. Kjer je tisti, ki se je nespametno obul, sušil svoje štumfke...
Ker je ravno tak čas in takšna nadmorska višina, se nama je kmalu prikazalo polje čemaža!
Dovolj visoko in dovolj zgodaj, da je nahajališče polno le nežnega mladega čemaža in ne kakšnih vmesnih podleskov. Tega pa res ne bi.
Evo, če izdam plac - je natanko tule:
Navzdol grede pa le vidiva, da je tisto, kar je navzgor zgledalo neprehodno, pravzaprav prehodno, nekdo je debele veje kar lepo požagal.
Je pa malih vej toliko, da od daleč ne vidiš ali boš prišel skozi ali ne.
Na koncu jo torej mahneva še čez travnik, kjer pa... o, ne, mimo tega pa ne gre! Če najdeš regrat, ne moreš kar mimo njega, kajne?
In domov prineseva kar nekaj stvari za napast se. Ampak manj kot kilo, kolikor lahko človek zelenja v teh časih sploh nabere!
Tale narava in hribi in planine in... zdi se, da je čisto vseeno, kakšno je vreme. Zadnjič je bilo super luštno, ko je bilo toplo in sonce in... ampak a je bilo tole kaj manj luštno? Je bilo zaradi megle, mraza in pihanja, kar manj luštno? Ne, čisto nič manj luštno ni bilo, čisto nič manj luštno!
Vpiši se