Pa je prišel tudi dan streznitve. Novo življenje in tako naprej. Nič več Veselega Decembra, razvrata in dekadence. Spet se bo treba streznit, poprijet za delo, hodit v hribe in otroke vzgajat. Gostilne ne bodo več tako polne kot so bile prejšnji mesec, ne bomo več rajali kar naprej.
Končno.
Malo sem imel že dosti tega. Preveč je bilo, preveč... pa sem bil bolj med umirjenimi, samo ene par žurov smo dali čez. Ampak celoten duh praznikov je več ali manj samo še razvrat. Tak ali drugačen. Z alkoholom pa največji. Pa vsi se mamo radi pa voščila pa želje take in drugačne. One Big Happy Family.
Japajade.
Je svet kaj boljši? Tudi danes ni. In težko, da bo jutri. Pa čeprav smo si vsi zmetali v glave na milijone želja, uspehov in sreče. Priznam, meni se zdi to čudno in mi gre počasi na živce. Kot da so pa prazniki čisto nekaj drugega, ko živiš eno drugo življenje, ki z realnim nima nobene zveze. Nekje drugje.
Dovolite pokati petarde svojim otrokom? Ste jih vi pokali? Ko ste bili mlajši ali tudi danes ponoči? Težko je reči, da jih kdo ni pokal, cela ljubljanska kotlina se je tresla od raket in petard. Pa ne mi reč, da so jih metali samo otroci... Kako naj Mitju prepovem pedarde, če sem jih jaz enako veselo metal v njegovih letih? In če bi jih tudi danes metal, bi mi sploh še kaj verjel, da so nevarne in podobno? No, jaz jih že kar nekaj časa ne mečem več. Je preglasno, itak za vse poskrbijo sosedje. Mitja pa je o petardah začel razmišljati že oktobra. Oktobra, ej! In jih je nabavil eno goro... Tako goro, da je bilo mene strah, da jih sploh ima v hiši. No, Helena se je spomnila salomonske rešitve in sva mu jih odkupila. Tako je imel samo še sedemdeset možnosti, da se mu kaj zgodi, proti prejšnjih tristopetdeset. Izboljšanje v vsakem primeru. Preprečit mu pa ne moremo. Če jih bo začel skrivat, bo samo še slabše. Kot da jih ne more v šoli dobit... Vse se danes lahko kupi, kajne?
No, upam, da bosta oba cela in zdrava. Do 12h morata biti doma. Pa da vidimo, kako se ima mlajša generacija!
Midva sva pa imela en tak neverjetno miren večer, da je kar za v zgodovino. Oba zadovoljna in srečna. Brez odvečnega rompompoma. Brez stvari, ki zamegljujejo pogled. Brez skušnjav.
Enkratno. Morava ponovit.
Po praznikih pa Novo življenje! Sicer pa spet ostajam doma, tamauček še vedno ne sme v vrtec. Ojejejejejejej.
Vpiši se