Nepravično

Zadeva je vsaj malce nepravična, če ne že zelo veliko nepravična.

Temle Challenge-om, Izzivom in Borškim desetkam delam namreč krivico. In to je najmanj nepravično.

V vseh teh naših Izzivih je namreč mnogo več, kot potem vsi skupaj napišemo.

Na koncu ostane le še čas, da se spiše statistika, zahvale in nekaj malega vzdušja, a tistega pravega, tistega bistva samih Izzivov, ne znamo in ne (z)moremo zadeti. Kako bi tudi lahko? Vse skupaj ni prav nič lahko, vezi in vzdušje se dogaja na neki drugi ravni, ki je neoprijemljiva, nedoumljiva in - konec koncev - nerazumljiva. Težko jo je izluščiti iz realnosti, težko jo je sploh zadeti in še težje opisati.

Enkrat sta šla dva stavit...

V letu dni smo prišli... kam? V enem samem letu. Kar vemo, da ni nič, pih vetra okrog vogala, pa je leto naokoli. Po drugi strani pa leto matrarije, leto znoja, leto takšnih in drugačnih težav, poškodb, uspehov in neuspehov, a vseeno samo eno samcato leto.

MC 1 je prinesla za trojico pretečenih 4,4km, potem se je zgodilo Borških 10.450, nato Krtinski Izziv, s 15-imi km, kjer smo bili že štirje tekači, jeseni 12. LM, pri Teku Sv. Barbare se je že rodila E-kipa Srčnih, nato pa še Borških 10.000l, z desetimi kmji in temperaturami fino pod ničlo. Pa še MKM v letošnjem letu in za konec prvega leta še MC 2 s slabimi šestnajstimi kilometri. Pa še vmes kup enih in drugih tekov, kakor je komu uspelo - Blaguško, Sladkih 6, Radenci, Blejska 10ka, Gradiško...

Ne vem... meni se zdi veliko. Ogromno.

E-kipa se počasi veča, tudi to nekaj šteje. Od treh, štirih, smo zdaj že na sedmih članih. Navdušujejo se tudi tisti, ki so dolgo ostajali neprepričani. Kar pomeni še več.

Jaz sem lahko samo hvaležen. Vem, da capljam za fantoma daleč zadaj. Nimam kakšne velike volje za tek, niti kakšnega pretiranega veselja, a - še vedno - tečem. Morda le zato, da bi jima lahko sledil, morda le zato, da bi lahko sodeloval pri takih dogodkih. Težko bi jima kdaj tekel ob boku, a se na takih - naših - dogodkih ravno to dogaja. Tečem z njima, pravzaprav - tečemo skupaj.

In v tem je tisto "nekaj", kar drugje ne moreš izkusiti, kar drugje ne dobiš. Ko se čutiš povezanega, ko se navdušenost, polet, pa tudi utrujenost, krize preprosto porazdelijo med vse. Ko si - kljub svojemu individualizmu - "le" del celote.

Kaj pa vem... saj tudi sam ne znam opisat. To je treba probat in izkusit, šele potem veš.

Zato je vsaka zahvala mnogo premalo. Le trudim in potrudim se lahko, da bom tudi jaz dajal kaj nazaj, za vse tisto, kar sprejemam.

Le s tem se sam lahko izkažem.