Kamniško sedlo

Čeprav sva vstala ob 4h in začela hodit ob 5:15, sva bila še mnogo prepozna. Ni bilo tistega bujenja novega dneva.

Zato je treba drugič vstat ob 3h. Ni druge.

Ah, kako je lepo tam gori. Ko si ob osmih že na vrhu, zadnji čas, preden se pritepejo oblaki. Vsaj nekaj razgleda v teh dneh.

Pot je ravno pravšnja za trening. Kar dolga, ne preveč strma, razen v začetku, vseskozi pa prijetna. Zato zadnji teden tudi nisem nič tekel, je bilo tole čisto dovolj. Tokrat sem prišel gor in dol mnogo lažje, kot takrat, ko smo šli s Krti. Navzdol je sicer hotelo nekaj koleno bolet, a mu nisem pustil in se je kar hitro umirilo.

Marko naju je dohitel na Pastiricah, midva nisva nič hitela. Lepo, s svojim ritmom sva šla. Ki je sicer počasen, a za naju in za prvič v "malo bolj" hribe, čisto v redu. Kondicija torej je, treba je le še delati na njej.

Tukaj sva naredila prvo pavzico, ob stanu skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil. Seveda sem ga jaz tukaj pa prav fino ukakil. Uro sem lepo ugasnil, češ: ko stojiva pa že ne bom meril... A ko bi jo potem nazaj prižgal! Japajade.

Nekje tik pod kočo sem se spomnil, ko sem gledal cifre, da nekaj ni čisto v redu. Ahhh, grrrrrr.

Ampak to mi ni vzelo veselja. Gori je bilo enkratno! Kar malce hladno, a sonček je prav lepo svetil. In skale, ej, skale... Srce mi začne igrati, ko vidim skale. In najraje bi se zapodil med njih in cel dan španciral med njimi.

A bo treba na kaj takega še malo kondicije dobit in malo počakat. Vse ob svojem času.

Logarska se je kopala v soncu, Rinka je bila polna, kot je že dolgo nisem videl, na Okrešlju pa še kar nekaj snega. Bo treba še počakat, da ga povsem pobere.

Potem pa kar veselo dol, seveda po melišču. Upam, da mi bodo gojzarji razpadli, ker mi gredo presneto na živce. Saj niso slabi, a tiščijo me prav povsod. In če bom hodil malo več v hribe, bo to prava muka.

Ker ure nisem imel prižgane, težko dam natančne podatke. Sem moral potem iz programov malo ven izluščit, kaj se je dogajalo in koliko mi manjka.

2:30 za gor, 1:40 za dol. Čisto ok za naju.

Heleno sem sicer prepričeval, ej, do desetih bova že doma, ampak to se je malo sfižilo... Nisem ravno računal še poti, pa postankov, pa piva na koncu, pa skoka v lekarno, pa občudovanja narave, pa... In tako sva bila nazaj doma "šele" ob 12h. Ampak tudi to je čisto ok. Če vstaneva še uro prej, pa res samo lepo hodiva in ne počivava preveč in brez piva na koncu, bi sigurno skrajšala do, ajde, 10:30. Mah, ja, čas je samo stvar interesa.

Upam le, da bova še takole hodila. Tole je pa najboljše polnjenje baterij, kar se ga lahko spomniš. Še posebej zato, ker greš tako zgodaj!

Porkaduš, enkratno je bilo! Še bo treba gret.