K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.
No, skoraj tako.
Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...
Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.
Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.
Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.
In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?
Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!
"Za tole morte pa k električarju!"
"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???
In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.
Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.
Eh, ko bi bilo vedno tako.
Vpiši se