Spet me rešuje kolo.
Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.
Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"
Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.
Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.
Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?
Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.
Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.
41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.
Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.
Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.
Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!
Vpiši se