Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?
Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.
Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.
So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.
Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.
Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.
V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.
Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?
V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.
Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.
Vpiši se