Kult mrtvih

by piskec 1. november 2008 07:50

Moja babica je govorila o vseh svetih. Potem smo imeli dan mrtvih. Zdaj imamo pa dan spomina na mrtve.

Hm, vse se spreminja. Se mi zdi, da se včasih spreminja le zato, da se kaj spreminja. Nobene večje, dodane, drugačne vrednosti ni v teh - različnih - imenih. Ali pa jih preprosto jaz ne opazim. Tudi to možnost dopuščam.

Najbrž ne opazim zaradi tega, ker se mi zdi praznik pravzaprav čuden. Kakšen spomin? Se jih spominjamo le na ta dan? Se jih moramo spomniti le na ta dan? Drugi dnevi niso dobri? Vsak normalen četrtek ni dober? Vsaka druga sreda tudi ne? Kaj šele vsak dan?!

Ali niso smrt bližnjih in bolečina ob izgubi čisto osebna zadeva? Jih je treba razgaljevati do obisti? Jih je res treba kazati navzven, drugim?

Ja, po pravici povedano, mi gre ta dan na živce. Zdi se mi, da ljudi prav spodbuja v hinavskost, na koncu pa jim daje še zavetje in izgovor.

Take vezi je težko razdret. V generacije se vlečejo.

Zato grem tudi jaz danes tja, kamor gredo vsi.

Tags:

Komentarji (8) -

Ferdo
1. 11. 2008 08:27:07 #

Še vedno so danes Vsi sveti.Ostala preimenovanja so samo režimsko modnega značaja.Danes je krščanski praznik vseh svetnikov.Ker pa je v starem režimu bilo tistim,ki praznika ne praznujejo zelo nespodobno in nerodno tisti dan ne biti pri obredih na pokopališčih,so uvedli preimenovanje.Itak je pa dandanes pomen prav vsakega praznika,tako cerkvenega kot civilnega pri večini samo v tem,da so to fraj dnevi.!

Ferdo

Maša
1. 11. 2008 10:33:32 #

Jaz na grobove ne hodim, vsaj ne že nekaj let. Prej sem samo s staro mamo, ki je obvezno morala romat za dan mrtvih v gužvo, pa jo je nekdo moral pod roko peljat (posebi, ko je ratala slepa). Svoje čase sem se tradicionalno udeleževala komemoracij za borce nob, dokler jih niso terminsko prestavili v čas med-tednom-dopoldne, torej med šolo, službo. Sedaj, ko nimam več ne stare mame in ne mame, sploh ne grem in ne vem, če bom še kdaj šla. Tudi na maminem grobu še nisem bila, pa tudi ne mislim it, me ne vleče. Pa je z menoj vsako minuto v dnevu.  Res je to tako osebna stvar, da je vsaj jaz v neskončni gneči na en dan v letu ne bi mogla osebno doživljat. Ne poznam sicer zgodovine nastanka tega "praznika", ampak se mi zdi, da je primeren mogoče za praznik v smislu kolektivnega zavedanja za neke dogodke, ki so kolektivu (kaka fajn beseda Smile) nekaj prinesli, ne pa za "spomin na staro mamo, mamo, očeta itd...". Ta nas menda spremlja vedno, tiste hm... kako bi rekla... skupinske zadeve pa ne. Je pa prav, da mamo praznik za njih.
Tko, a sm zlo zabluzila?

dr.Wega
1. 11. 2008 16:33:52 #

Ampak kakšen spomin na mrtve? Za pečen kostanj in turški med gre!

Vreme
1. 11. 2008 19:18:26 #

Wega pozabil si še na pleskavice!

piskec
1. 11. 2008 20:04:03 #

Ferdo, imaš čisto prav! Problem je, ker se nihče več ne zaveda samega praznika. Bistvo je, da se mamo fajn, da imamo frej in da žremo ko norci.

Proti krščanskem prazniku nimam prav nič, le ljudje, ki vse skupaj obrnej(m)o in iz neke ideje dobimo čisto nekaj drugega, mi gredo na živce.

V kolektivu je ponavadi lažje, kajne Maša? Tudi bolečina se razgradi. Vendar pa ne odrešuje, če lahko še jaz malo zabluzim! Smile))

Wega. Ah. Ti si zadnje čase čisto preveč realističen. Obstaja svet tudi zunaj, nad, okrog tega, ki ga vidiš! Smile))))))

Krtek
1. 11. 2008 22:07:11 #

Tudi meni je ta praznik povsem odveč. Čeprav redno hodim po grobovih zavoljo dobrih odnosov s starši. Je pa 1. november običajno edini dan v letu, ki je dejansko porabljen za prazen nič. Če grem na pokopališče v povezavi s pokojniki, za to ni nobene potrebe, da grem 1. novembra v gnečo, razkazovanje pelcmantlov in opazovanje rezultatov tekmovanja za najbolj kičast grob.

dr.Wega
2. 11. 2008 20:35:33 #

Če me pa kaj zjezi je to da mi že napisan komentar pogoltne e-praznina. No naj na kratko obnovim:
Kostanj in turški med sta neločljivo povezana z otroštvom in obiskom Žal na 1. november. In lučke seveda, če je bil že mrak. Pleskavic na srečo ni, celo neki poskusi helijevih balonov in sladkornih pen so zamrli. Je pa zanimivo, da da žalah nisem doslej srečal še niti enega mrtvega.

piskec
2. 11. 2008 20:43:56 #

Huh, tisti, ki bi enkrat našel e-pokopališče, bo bogat človek! Koliko stvari že tam čaka, kaj? Smile

A sladkorne pene ni več? Jaz pa turškega medu nisem nikoli preveč maral... Uh, Žale, ja... Par let sem celo ikebane in sveče prodajal. V snegu, mrazu, ledu! ;)

Krtek, ni ravno za nič, sorodnike le srečaš, kar pa je kar nekaj. Drugače jih še takrat ne bi! ;)

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS