Ko sva v nedeljo krenila proti Jarškemu domu, nisva pričakovala, da nama bodo pogrnili preprogo pod nogami. Kam stopiti???
Presenečenje je bilo popolno, toliko rožic na kupu nisva (še) pričakovala. Jaz sem pravzaprav pričakoval še kar nekaj snega, saj ga je bilo zadnjič še veliko. Pa je oskrbnik rekel, da ga pobira približno 20cm/dan v tehle časih, ko je tako toplo. Seveda bolj na južni strani, na severni strani in v kotanjah se bo še kar dolgo zadrževal.
Čim pa je snega malo manj, se že skozenj prebija žafran! Prava življenjska borba za čisto vsak centimeter!
Krenila sva že kar zgodaj, ob šestih sva bila že spodaj, pri Calcitu. Pa mi je bilo še prepozno, bi rad začel kar v temi, da bi lahko začenjal dan skupaj s svetlobo. Ampak potem bi pa moral vstat že ob treh, kar pa je vseeno malo prezgodaj...
Na Primožu sem že zgledal, kot da hodim sedemnajst ur. Če bi se takrat videl, bi najbrž kar dvomil, da bom sploh še kam prisopihal.
Zdelo se nama je, da dobro hodiva, pa nisva. Vsaj do Primoža sva se vlekla in porabila toliko časa, kot že dolgo ne. Čudno in zanimivo, kako občutek vara.
Ker ni bilo snega, je bilo lažje hoditi, le čisto na vrhu je bilo nekaj gnilega snega, a se tako zgodaj še ni udiral. Kar je bilo zelo dobrodošlo, drugače je prava zoprnija. Tja grede sva jo mahnila čez Pasje Peči in na koncu nisva vedela, kje je bližje/dlje. Zato sva nazaj grede zavila po poti Modrega moža, čez hrib. No, edino, kar sva dosegla je, da še zdaj ne veva, kako in kaj, kje je bližje in kje hitreje. Bova enkrat res morala it vsak po svoji, pa da pomeriva v živo!
Pri Jarškem sva bila že ob pol devetih, a seveda nisva bila prva. Fantje so gor imeli že pravo velikonočno pojedino, s cvičkom, šunko in potico. Malce zgodaj za naju, a potici se pa nisva moga upret.
Dol sva jo mahnila proti Kisovcu, iskat pozimi izgubljeno derezo. Seveda brez uspeha, bi bilo pa res sreče, če bi jo našla! Je bilo pa luštno kar povprek leteti dol! Spet z malo objestnosti, ko pa gojzarji tako dobro primejo!
Nekje tam, na planini sva nabrala še čemaža, za v juhico in za začimbo. Potem je klical Stane, da je pri Primožu in naju čaka, zato sva jo morala kar pošteno podkurit. In letet dol.
Tam smo se potem kar malo zasedeli, v žeji spili pivo in se še malo zasedeli. Še za eno pivo. Pravzaprav se mi ni nič kaj šlo dol, čudno, ne? En drug svet, kjer dolina ne pride gor s svojimi težavami. Še posebej, če je tako prekrasen dan.
14.97km, 4:12:08, 1009kCal, 145/173, 1262 vm. 2:21:23 gor, 1:43:00 dol. Do Primoža 47:44 gor, 35:42 dol. Prvi del do Primoža počasen, potem kar hitreje, najbrž zato, ker ni snega.
Vpiši se