Ma, ja, izlet v neznano je bil tole! Stane nam ni hotel povedat in nam tudi ni!
Je pa bilo tudi tako, da sem uganil. In to povsem pravilno! Ha! Vendar pa sem zaradi možne "kuhinje" in družinskih povezanosti z vodstvom Krtom, ostal brez nagrade. Eh, nimam sreče...
O Jančah nisem imel pojma. Večino svojega življenja sem mislil, da sem na Jančah že bil, v spominu pa mi je ostala natanko tale slika (brez avtobusa):
Enkrat v prejšnjem življenju sem šel semle jest. Vreme ni bilo prav lepo, razgleda skoraj nič, gostilna mi je ostala v spominu. Zraven pa še to, da je to na Jančah...
Kako spomin vara! Na koncu izleta se je izkazalo, da sva s Heleno celo bila na Jančah, ampak sem jaz to v teh parih letih povsem pozabil. Luknjast spomin in emšo pač delata svoje... Čaki, čaki... mogoče pa celo najdem kako sliko!
Začeli smo torej tule, pri dobri hrani, ampak tokrat le s kavico!
Ker smo že vajeni vseh težav in dobro vemo, v kaj vse se lahko izlet prelevi, ponavadi naredimo gasilsko, skupno, že čimbolj na začetku. Na koncu vse skupaj lovit je včasih nemogoče...
Tako smo prav lepo hodili kako urico in pol. Jaz sem se že prav veselil, da končno enkrat spoznam te kraje, ki so mi ostali še skriti in kamor zelo poredkoma zaidem.
A se je nekdo odločil drugače. Na nas se je zlilo približno... približno... ah, kako naj vem??? Zlile so se ogromne količine vode, proti katerim niso pomagale ne pelerine, ne dežniki, ne... Nič. Mokri smo bili ko kakšni Krti. Tole je seveda slikano, ko se je že vse nehalo, kdo pa bi v tistem nalivu vlekel ven fotoaparat? Razen podvodnega, a tistega ponavadi ne nosimo s seboj.
Take luže so se delale, da smo skoraj ostali odrezani od sveta! Prav neverjetno, kako ob takih nalivih odpove odvodnjavanje in se zadeve začnejo odvijati čisto po svoje. Ni šanse, da bi vse požiralo, kot je treba...
Potem smo morali pa vedriti, hvala bogu ob pomoči prijaznih domačinov, ki so nas pogreli (od znotraj),
malo pa smo imeli tudi sami s seboj. Za vsak slučaj, saj se razumemo, anede?
Na žalost nič ni kazalo, da bi nevihta kdaj ponehala, zato smo tudi največji zagovorniki pohoda v dežju morali odnehati... A vseeno smo si ogledali še cerkvico v Prežganju.
in naredili enourno veselje v domači oštariji. Če ni bilo ravno veselje, je bil pa kaos. To pa definitivno, štirideset žejnim je težko ustreči, še težje jim je pa hitro ustreči! So pa vsaj imeli nekaj obiska, prej in kasneje je bolj ubogo zgledalo za posel (nikjer nikogar).
Na Jančah pa... ja... bil je praznik. Dan jagod ali nekaj podobnega. Prireditev, od katere živi cel okraj. Prireditev, v katero je veliko ljudi najbrž vložilo precej dela! Pripravljeni parkirni prostori, jurčki s hrano, jurčki s pijačo, prostori za prodajanje domačih dobrot, šotori, oder... vse pripravljeno!
Vreme pa takole:
Dež, dež, dež in nikjer nikogar. Smo pa vsaj mi - ki nas je dež že nehal motiti - nekaj malega pojedli (ta najbolj lačni), nekaj več popili (vsi bolj žejni) in nekaj malega pokupili (kar vsi + šoferja avtobusov!). Kakšne vse dobrote so ponujali, a v tistem dežju še pivo ni pasalo, kaj šele kak jagodni štrudel.
Prav žalostno vse skupaj. Kako ti lahko takole vreme zagode, da cela prireditev pade v vodo... Srčno upam, da se je popoldne, ko se je potem končno naredilo sonce, prikazalo vsaj kaj več ljudi!
Malo se nam je mudilo že na kuhan bograč, zato smo cerkvico videli le takole.
Na koncu smo imeli svoj piknik plac, pri lovcih. V istem mesecu sva tokrat s tamaučkom že drugič skupaj iskala metke in cele golobe. Glinaste, jasno.
Bograč je bil enkraten, le malce prevroč. Ali pa sem bil jaz pre-lačen. Pre-požrešen. Sem si opekel cela usta, z jezikom vred. Še danes ni prav nič bolje... Po pivu človek pač lačen rata, jaz nič kriv!
Pet minut preden pa smo dvignili sidro in se odpravili proti domu, pa je posijalo sonce. Ha! Meglice so se dvignile in postalo je končno bolj toplo.
Mi pa smo jo že šibnili proti domu, kjer nam je bilo potem lahko še celo pot vroče.
Ampak tako pač je. Krti smo jo že dostikrat odnesli na posodo, na zalogo, enkrat pa moramo plačati vse za naprej in nazaj. Upam, da je bil s tem dolg bogu dežja poplačan in da smo spet dobri za naslednje par let!
Kilometrov in drugih podatkov ne bom pisal, jih ni bilo prav veliko... O količini piva pa ni dobro govoriti, saj je zelo odvisna od tega, komu jo razlagaš, anede!
Slike v albumu.
Vpiši se