Začelo se je že kar pred nekaj časa.
Ko so prekopali Krtino na spodnji strani moravške ceste. Zamenjava starih, salonitno azbestnih cevi za vodo z drugimi, najbrž nič manj strupenimi, a hej, kdo bi vedel? Pa so prekopali, zakopali, zasuli in odšli.
Pa se je le nekdo opogumil in jih vprašal, kdaj pa pridejo še v zgornjo Krtino, na drugo, zgornjo, stran moravške ceste?
Kakšna Zgornja Krtina? je bil odgovor.
No, po letu, dveh so spet prišli. V ta izgubljeni kraj na drugi, zgornji, strani moravške ceste. Kot da bi bili na drugem koncu sveta.
Že začelo se je z nemarnostjo, nesposobnostjo in ignoranco. Seveda se nadaljevati ne more kako drugače...
V ponedeljek zjutraj smo ob 7h čakali izvajalce del. Pa je prišel strojnik, s katerim sva se vse lepo sporazumela in uskladila. Kje, kako, zakaj in kdaj. Po sliki - rov bi moral iti od cipres pa do tiste velike okrogle reči. Par metrov, pet, šest?
Mirne duše in vesti sem odšel v službo. Cel dan je šel ok, le tanajvečja je kar naprej nekaj telefonarila, da zadeva čudno zgleda. Sicer je pa tudi ni bilo večino časa doma...
Pa sva končno le prišla iz službe. In zagledala tole:
Cel bloody dvorišče je PREKOPANO. P-R-E-K-O-P-A-N-O! Celo dvorišče!
Pixna je odrezana od sveta. Ta drug avto - za smrekami - je odrezan od sveta. Mojstrov nikjer več, so že šli!
Pretrgani kabli, pretrgan plin.
Groza in obup.
In kaj zdaj?
Celo noč sem zbiral pogum in voljo. Se sekiral, tulil, se jezil in podobno.
Jutro je bilo popolnoma drugačno. Kot prvo sem se usedel na sredo ceste, skoraj pred bager, in zahteval nadzornika. Da se prej ne premaknem in ne grem nikamor, dokler tega ne rešimo.
Da skrajšam...
Čez par ur, ko sem se skregal že z vsemi, s katerimi sem se lahko skregal, so začeli to največjo rano, rano vseh ran, zasuvati nazaj.
Kopali bodo še enkrat. Tam, kjer smo se zmenili. Še celo malo smo skrajšali njihov del - do jaška imajo zdaj le meter, dva. Ostalo bo moje vzdrževanje.
Bogve kdaj bo to, zdaj so šli razkopavat drugam, mene se bodo nekaj časa ogibali.
Vendar pa... zadeva je še daleč od končana. Najbrž bo treba vse spravit nazaj, kot je pač bilo. Zaenkrat še ni. Morda čakajo na lepše čase ali na kaj drugega, ne vem. Mogoče bodo to ŠE naredili, tudi tega ne vem. Morda pa mislijo kar tako pustiti?
Upam, da ne. Dam jim pa nekaj časa, bom potrpežljiv, vendar štejem dneve in minute. In zraven bentim!
Ker danes je četrti dan, ČETRTI (4), ko še vedno niso popravili omrežnega kabla, ki teče v Pixno. Vse tri kable so seveda potrgali, kaj se pa zamudijo!
Kdo bo to popravil in kdo povrnil stroške, pa se bo seveda še bila bitka. Priznam, da ne vem, ali naj se sploh grem bosti z njimi, ker... ker... ker je povsem brez veze.
Nesposobnost in ignoranca so jim vodilo. Pred sabo rušijo vse, brez kakršnegakoli premisleka, brez upoštevanja dogovorov s strankami. S stališča moči velikega bagra, bognedaj, da bi bilo treba zavihteti kako lopato.
Koliko naj jim zaračunam, da Pixna ne more delovat? 200, 400, 5000€ na dan?
Res je, zdaj sem že presneto čustveno vpleten, a poglejmo, kaj vse je šlo narobe. In to pri tem, da smo bili pri nas prvi (prvi), katerih so se lotili. Po mojem bo cela Krtina prej ali slej na nogah.
Torej:
- popolno neupoštevanje dogovora kje in kako kopati,
- kopanje po celem dvorišču brez kakršnekoli potrebe,
- 24h od sveta odrezana Pixna (brez dogovora),
- 24h od sveta odrezan avto (brez dogovora),
- potrgan plin,
- potrgani trije omrežni kabli do Pixne, ki jih bo potrebno v celoti zamenjati,
- napačen jašek,
- četrti dan brez povezave v Pixni,
- 80cm široko skopana luknja za colsko cev (jo hočejo v rovu zgubit, ali kaj???),
- četrti dan neurejenega prostora (in štejemo).
Vse to zaradi 5,6 metrov skopanega. Res, prav nič nisem rad nesramen, ampak naslov je več kot pravilen! Takega šalabajzerstva ne vidiš prav pogosto! Ultra, ultra nemarno.
Jaz se le še sprašujem in čudim, kako na tem svetu sploh še kaj stoji, dela in funkcionira? Ali je sploh še kdo, ki se spozna na svoj posel?
Našemu preljubemu JKP Prodnik, Domžale grem zdajle takoj nakazat 48,24€, plačat kanalizacijo, odvoz smeti in vodo. Se mu zahvalit, da me tako lepo odira, da mi razkopava dvorišče in da dela moje življenje pestro in zanimivo. Se mu zahvalit, da ne morem početi tistega, kar znam, temveč se moram ukvarjati s stvarmi, s katerimi se nočem in katerih ne znam.
O, se bomo še danes popoldan jezili!
Vem, vse skupaj ne bo prav nič pomagalo, ne moja jeza, ne bentenje, nič. Pa vendar! Naj bom tiho? Naj jim pogledam skozi prste? Naj jih pustim, da šalabajzijo še naprej po celi Krtini? In pri tem mislijo, da so celo dobri? Enkratni? Najboljši?
Presneto ne morem. Vsaj nekdo jim lahko pove in vsaj nekaj malega naredi, mogoče se bodo prej ali slej zavedli, spremenili kak postopek, zamenjali koga? Mogoče bodo potem vsaj malce prisluhnili in sodelovali s krajani.
Ker - roko na srce - dovolj bi bil en telefonski klic. Povsem dovolj! Pa je bilo še to preveč.
Vpiši se