Pa nam je le uspelo! Sicer le trem, a ker je bil z nama najmlajši, je pač bil čisto lep družinski pohod. Mi trije smo pač toliko žilavi, da se nam da in da zmoremo.
Človek dobi v dvodnevnem pohodu vtisov toliko, da jih nikakor ne more sproti obdelati. Ne gre, preprosto ne gre. Danes imam tako polno glavo, da komaj vem, kje je. Še sreča, da je treking prestavljen na jutri, ni mi povsem jasno, kako bi bilo, če bi se danes že podila okoli Storžiča... Včasih pa tudi fronta na soboto pride prav, čeprav se sliši še tako neverjetno!
Zaradi gornjih razlogov, bo tokrat vse le bolj dokumentarno. Sicer pa: kdaj pa ni?
Cel teden smo pohod prestavljali, pa drva so bila vmes, pa... ja, na koncu smo izbrali kar lepa dva dneva!
Začeli smo še od precej daleč. Ko ni niti zgledalo, da bomo sploh kdaj prilezli gor!
Brez kakih velikih peripetij, res pa, da malce pozno, smo začeli kar spodaj, v Završnici, pri jezeru. Kakor se je potem na koncu izkazalo, je bila prva ura pravzaprav še najtežja od vseh! A nič takega, kar se ne bi dalo s počitkom omiliti!
En, dva, tri (1:30h) pa smo bili že na Valvazorju! Uff, kako zrihtano!
In ko smo popili dve kokakoli za moč, je šlo kot strela naprej! Sva skoraj še drva vzela!
Ampak pri toliko prtljage, otroku, za katerega nisva vedela ali bo zmogel ali ne in najini ne-moči... Ne, nisva bila pridna planica, drva so ostala dol. Že brez njih je bilo povsem dovolj težko, a smo kar kmalu prišli iz gozda.
Ko pa enkrat vidiš vrh... ni več daleč! Šest ur vsega skupaj. Tamauček, čestitke!
Niti ne razumem, zakaj je tale križ pravzaprav malce pod vrhom... najbrž ima kaj opraviti z varnostjo? Tamle, čisto na vrhu je res precej vrtoglavo.
Ker se nam je kar malo mudilo zaradi možnosti neviht, ki jih seveda potem ni bilo, smo bili gor že kar zgodaj. Potem smo pretaknili vsak kamen, si ogledali vse podolgem in počez in uživali vsak trenutek!
Pa je bilo treba še jest pa pit, pa počivat, pa... in čisto nobenega človeka več od štirih naprej. Mater sem užival v samoti, gor nad dolino, s prekrasnim razgledom, vremenom... Oh. Neopisljivo.
In čeprav se ni nič kaj dogajalo, je bil vrh vseeno polno dogajanja.
Smo malo pomagali.
Smo občudovali sončni zahod.
Smo občudovali lučke v dolini.
Smo občudovali sončni vzhod.
Jedli in gledali zajtrk.
Prvič videli helikopter tako od blizu!
Potem pa se je bilo potrebno poslovit. Dan je bil dolg, en dolg pa nas še čaka in najbrž še malce več poti!
Začeli - pravzaprav začela - sva z meliščem! Ki se - na žalost - lahko skrije pred kamniškim. Je zgonjen kot strela, le zadnjih sto metrov je super. Sva prišla dol brez padca, vriskala sva pa ko nora! In Tamauček se je kar lepo naučil, je pa seveda še mnogo prelahek za melišča.
Potem pa pohod čez nepregledne konte. S počitki in malicami.
Čez ovire iz ruševja.
Čez ovire iz malin. Škoda, da čisto praznih... Še dobro, da niso bile koprive.
Toliko tega, da smo bili vsi mokri!
Čez zapuščene planine.
Do brusnic, ki pa tokrat so bile! Samo pojma nimam, zakaj so bile le meni všeč...
Čisto do izvira Završnice in novega doma, pri katerem smo imeli srečo, da je bil odprt!
Pivo se je prileglo, še bolj pa mrzla izvirska, sveža voda! Brez tega pač ne gre... podajamo se v dolgo dolino.
Tam počasi začenjaš misliti, da si že skoraj na koncu svojega pohoda. Napaka! Nikoli ne smeš prekmalu končati, drugače se res začne vlečti. No, zdržali smo še kar dolgo. Začetne strmine, ko smo jo mahnili raje po poti okoli, kot po cesti (jebela cesta stara karta!).
Do Tinčkove koče in jagrovih koč. Tudi tu je na razpolago voda!
Tu pa smo imeli res že dovolj, vendar nas je čakalo še kar nekaj! Završnica je bila vsaj ta dan najdaljša slovenska dolina! Pa še nikjer niti enega človeka, niti enega avtomobila! Še štopat nismo mogli.
Pa smo vseeno prišli! Do vode, kjer je bilo na žalost samo blato, a konec je bil. Zadnjih šeststo metrov sem še odtekel in tako v stilu zaključil našo epopejo. Ker je bilo presneto lepih osem ur hoje drugega dne!
O zmatranosti in nebogljenosti majhnih otrok pa le toliko, še preden se kdo morda zgrozi, kam vse vlečeva tamaučka: ko sva šla s Tamaučkom včeraj zvečer še po Flori, je začel težit, da bi šel na Primoža. Kar tako, malo tečt...
Temu se pa reče kondicija. Ura spanja v avtu je dovolj regeneracije za cel dan hoje!
Ne vem, ni bilo samo lepo... Težko je opisat s takimi, navadnimi, besedami. Viskoleteče besede pa so lahko hitro patetične. Treba je čutit.
Pravzaprav je precej enostavno: treba je it.
Vpiši se