Hosta

Eni gredo v gmajno, drugi v gozd, tretji pa v hosto.

Mi smo šli kar tako. Ker je bil lep dan in ker je bilo treba malo raztegnit nogice. Malo je treba tudi razmislit kako naprej, še posebej zdaj, ko je treking za nama. Prvič greš ponavadi za to, da poskusiš, da vidiš, kako je in če ti je sploh všeč. Če je to to.

Helena je že kar dobro razmislila. Jaz še nisem tako daleč oz. moje misli se še niso povsem izkristalizirale. Mislim pa, da mi JE všeč!

Še preden smo dodobra zapustili civilizacijo (vsaj navidezno!), smo opazovali, kako se je bager kar sam postavil na tla. Heh, še nikoli videl kaj takega!

Načeloma smo šli iskat gobe. Kot vedno, jih tudi tokrat ni bilo. Še mušnic ne, sploh nobene. Zakaj rastejo v Preddvoru, tukaj pa ne? Sicer se pa nismo kaj veliko sekirali, razgledi so bili danes dopoldan fantastični!

Tako lepo je bilo tam sredi trav in neba brez oblačka, da sta še oba tamaučka uživala do konca.  Hosta je bila enkratna, tako fino kontrastna, da bi hodil po njej cel dan. Pa tudi od včeraj se mi ni nič zamerila, čeprav sva precej zoprno in strmo prečila...

In ker ni bilo gob, smo imeli učne ure in nabrali vse drugo! Za vzorce. Le kostanja sta bila dva, da sta si delala družbo.

Včasih se človek sprašuje, kako je sploh lahko tako lepo? Pet minut stran greš in svet postane drugačen. Seveda le, če si sam tega želiš.

Vesel sem in zadovoljen, da nama to uspe in da se tega zavedava. Da to lahko imava in da veva kje najti.

Jutri se začne šola, Tamaučkov prvi dan. Flori gre v razredno stopnjo, Mitjev tretji letnik, Tadejin še en mesec počitnic. Povsem novo obdobje za vse nas.

In svet bo pritisnil z vso močjo!