Grintovec

Zadnjič sem ga vpredel kar med druge zadeve. Krivica.

Mi je kar malo žal, hrib je vseeno spoštovanja vreden, čeprav je morda malo lažje dostopen. Pa vendar, kakor smo videli, lahko tudi tam padeš. Anede!

Čeprav so poleg mene tudi drugi napisali že kaj več, pa vseeno moram tudi jaz še dodat svoje zrno.

Kot naprimer: začeli smo zgodaj. Hja, kdaj pa ne? Ampak tokrat prvič res nismo bili totalno zgodnji. Herezija...

Pa vseeno zgodnja ura pomaga. Prvo pri razgledu, drugo pa pri vročini. Za oboje je bolje prej začet.

Na Kokrškem smo kar hitro - po mojih merilih, najbrž se pa Maretu kar zamalo zdi, ko se mora z nami počasi vlečt. Ura in pol od žičnice. Pač ne gre hitreje, še par let ne. Na Cojzovi imajo Korkško moč, enkrat se moram spravit napisat vse, kar imajo po teh kočah. Vsaka koča ima namreč neke svoje arcnije, s svojim imenom, jasno.

Vreme je še lepo. Seveda to takrat, ko smo še dol...

Preden se spokamo do gor, je vse drugače. In nekateri so laaaaačni!

Na vrhu je polno mojstrov, privlekli so s seboj polno stvari in zdaj delajo. Nas lahko vsaj kdo slika!

Meglice si potem kar podajajo roke tisti dan, šele nekje nad Kokrškim se kolikor toliko vidi naokrog. Mali, kopasti, smetanasti oblački... Bi jih kar v roko vzel in pojedel...

Prvi par metrov nad Kokrškim sedlom je še najbolj zanimivih, ko dom gledaš direktno dol od čisto blizu.

Z Radotom se ne bi čisto strinjal, nismo ravno zmagovalci. Vsaka zmaga prinese s seboj tudi poraz za nekoga in to mi ni nič všeč. Gore tudi ne osvojim, kaj torej sploh počnem? Gora namreč je, ni nekaj kar ti pusti ali ti ne pusti.

Borim se torej sam s sabo. Brez upa na končno zmago.