Pravzaprav ji nisem verjel, da ji bo uspelo!
Pa ji je! O, ja, ji je! Vse nas, vseh šest, nas je spravila gor! To pa je kar precejšen zalogaj...
Kakšnega velikega upiranja sploh ni bilo. Sicer pa ne vem, zakaj sem to upiranje sploh pričakoval. Na koncu je šlo vse kot podmazano!
Zjutraj nismo bili tako zgodnji, kot smo vajeni, sva jih vseeno malo šparala. Sicer pa smo imeli na voljo cel dan. To, da smo krenili od doma ob sedmih je bil že super dosežek.
Do Jermance, da jih spet malo pošparamo, potem pa smo bili do moje obvezne slike en, dva, tri.
O, ja! Dan je bil lep, sicer kar malce hladno, a prijetno. Nekaj je obetalo, da bo pihalo, kar je potem tudi res. A kaj hujšega ni bilo. Vsekakor mnoooogo manj kot takrat!
Pot so po zadnjih neurjih kar lepo popravili, nekje je bilo treba naresti celo ovinek, toliko drevja je nametalo. Na sliki ni nametano drevje, temveč odvod vode. Super zgleda, če pa kaj dela, bomo pa še videli!
Prav počasi smo šli, ni se nam nič mudilo, jaz sem držal svoje konje povsem nazaj, tudi svojo enakomerno hojo sem pustil nekje v dolini. S tamaučki pač ne gre. Je treba hitro, počasi, hitro, hitro, se usest itd. itd. Tako, da smo moral bit kar oblečeni, kljub prekrasnemu sončku!
Ljudi je bilo danes toliko... Uau... priznam, da jih še nisem videl toliko! Sicer pa saj ni čudno, naša kolona je bila ena daljših!
Tamauček je bil čist razigran, da ne rečem objesten, je čisto po očetu. Ah... Vsaj kakšne večje neumnosti ni naredil, no.
Na koncu pa smo fantje malo pohiteli, bližina koče nas je delala že kar živčne. Pihalo je pa tudi vedno bolj, se je bilo kar treba skrit! Roke v bokih pri meni pomenijo četrto prestavo. Tamauček in Mitja sploh nista opazila (da je klanec). Jaz pa sem se moral malo predihat.
Punce pa so bile bolj pametne in so nadaljevale v prejšnjem tempu!
In... evo, pa smo že na čaju in sendvičih. Koča skoraj polna! Ne moreš verjet...
Seveda smo morali še skočiti na vrh, pogledat Rinko in kako se kaj vidi v Logarsko. Malo sem vpil, ker so vsi hodili na rob in skakali tam okrog, a so se me potem kmalu naveličali in so stali vsaj meter od roba. Sem pasji pri teh robovih, kaj čem. Pa še nekoga smo nažicali za skupinsko. Ha!
Ta velika fanta sva jo potem mahnila po malo drugačni poti, kot ostali. Greva?
In sva šla, čevlje uničevat. In se malo zabavat. Tokrat brez kričanja, po moško.
V škratovem dolu (kjer smo enkrat srečali škrata) še počitek
potem smo pa že dol! Tole pa je šlo hitro! Vsi smo se stlačili v tale majhen avto. Pravi lumpi!
Še menjava ljudi iz avta v avto, pa je. Zakaj z dvemi avti? Juh, dolga štorija, ki zajema (spet) nekoga, ki se boji, da so povodnji cesto razsule in njegove žene, ki hitro najde rešitev za vsako travmo svojega moža. Pa raje pustimo...
Potem pa domov na slivove cmoke. Njami! Tudi na pijačo nismo šli v okoliške gostilne (sploh ne v Kamniško Bistrico!) in najbrž se bomo tega kar lepo držali! Smo si raje kar doma lepo postregli.
2:30 gor, 2:00 dol. Ni malo, je pa ravno prav!
Dan je bil prekrasen in jaz sem prezadovoljen. Oba s Heleno sva nadvse zadovoljna! Upanje, da gremo še sem in tja kam vsi skupaj, torej še ostaja! Če pa bomo uspeli it v hribe, pa je še toliko bolje!
Brez butastih slik pa tudi tokrat ni šlo. Heh, nič jaz kriv, da me drugi tako radi slikajo v čudnih pozah. Najbrž se mi radi smejijo, al kaj???
GALERIJA
Vpiši se