Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.
Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.
Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!
Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.
A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!
Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.
Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...
In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.
Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!
14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!
Kaj me vleče v hribe...
Vpiši se